Preskoči na glavno vsebino

V najtemnejšem kotu: ko točno veš, kaj se bo zgodilo

Tole bo knjiga, ki vam bo prišla prav takrat, ko vas bo nekdo vprašal po branju, ki ga bo res prikovalo na fotelj. Ki ga bo prilepilo na potiskane strani in ga s silovitostjo prikovalo na neprestano premikanje oči od črke do črke, besede do besede, vse do zadnje pike. Občasno imam tudi jaz srečo, da tudi v žanrskem čtivu naletim na knjigo, ki je prav takšna. Kriminalke sicer običajno delujejo po takšnem principu, da ga napetost in impozantnost zla, ki se dogaja v teh zgodbah, napravijo takšne, da jih je nemogoče odložiti. A roko na srce, po metrih prebranega materiala se zdi težko, da katera od teh še napravi takšen učinek. Brutalno mesarjenje bralčevega psihološkega stanja, ki potrebuje vedenje o tem, kaj se bo zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo; tisto nekaj, kar je več od formul, ki so v navadi pri žanru; tisto nekaj, kar res potrebuješ takrat, ko si želiš dober krimič.

V najtemnejšem kotu me je na seznamu čakala že lep čas. Knjiga je doživela toliko pohval in pozitivnih kritik, da bi bil presenečen, če bi me pustila hladnega, čeprav običajno ne potrebujem veliko, da slabo branje odložim. Kar je tudi razlog za odsotnost slabših ocen na tem blogu.


 (vir slike: bukla.si)


V najtemnejšem kotu je prva knjiga Elizabeth Haynes, analitičarke pri policijskih obveščevalcih. Knjiga je izvirno izšla 2011, pri nas smo jo dobili leto kasneje. Napeta zgodba ima kar nekaj dobrih lastnosti, zaradi katerih ni dvoma, zakaj je prejela toliko pohval. Najprej, v njej ni neverjetnih dogodkov. Jasno je, če želi nek triler ali kriminalka postati dobro branje, je fino, če se vsaj z delom zgodbe lahko poistovetijo bralci. V tej knjigi se ne zgodi nič takšnega, kar se ne bi moglo dogajati za vašim vogalom, pri sosedih ali še kje bližje. Kar sicer ni voda na mlin opisovanju sodoben družbe kot neke v dobro usmerjene celote, pa vendarle. Zgodba govori o mladi Cathy Bailey, ki je doživela ekstremno zoprno izkušnjo, v kateri je skoraj izgubila življenje, zato je jasno, da ji je ta izkušnja pustila ogromne posledice na njenem zdravju. In ravno, ko se Cathy, v svoji nekoliko preobraženi, močnejši obliki, pričenja prebujati nazaj v življenje, ko se začno zadeve vsaj malo sestavljati nazaj, se seveda zgodi najslabše, kajti vse kaže, da se približuje ponovitev zoprne izkušnje, v kateri je skoraj izgubila življenje. Zgodba V Najtemnejšem kotu se ukvarja z nasiljem v družini, med štirimi stenami, z pretiranim ljubosumjem in potrebo po nadzoru. Ukvarja se z vprašanjem, kam lahko privede nekoliko naivna lahkomiselnost sodobnega svobodnega življenjskega sloga. In ukvarja se z vprašanjem, kako prepoznati, da nasilje in nadzor nista le pretirana ljubezen in skrb, temveč grozno dejstvo, ki mu je potrebno ubežati na najhitrejši način. Zgodba zelo dobro prikaže vsakdanji profil nekoga, ki trpi za obsesivno kompulzivno motnjo, ki jo spremlja posttravmatska tesnoba. Ne le to, v tej zgodbi se tesnoba piše z veliko začetnico. Prikaže pa tudi vse težave, ki lahko spremljajo nekoga, ki si želi ob vseh teh problemih sestaviti svoje življenje v normalno sliko.

In kako lahko vse to knjiga zapakira v eno samo smiselno celoto, ki je po vrhu še tako prekleto napeta, da jo bralec požre v kakem poldrugem dnevu? Na to vprašanje imam le en odgovor: ritem. Podajanje zgodbe ima svoj ritem, ki vas vpne vase že po prvih straneh. Zgodba z vsemi pritiklinami, ki sem jih omenil zgoraj, namreč poteka v dveh vzporednih tokovih. Ena zgodba linearno sledi razvoju dogodkov, ki so pripeljali do tiste grozne izkušnje, ki je Cathy zaznamovala za vedno; druga zgodba, nič manj linearna, pa nas pelje v čas nekaj let po vsem tem, kar je doživela. Le bralec je tisti, na katerega ima ta struktura lahko neverjeten učinek. Način naracije se torej zdi na nek način izpeljan po modelu, v katerem je pisateljica že vnaprej računala s prisotnostjo in pozornostjo, ki jo bo prispeval bralec njenega romana. Brez tega računa se njena enačba ne bi izšla in če bi ne uspela zagotoviti te prisotnosti že od vsega začetka, bi izgubila pozornega bralca in izgubila bi tudi knjigo kot tako. Vsaj v tako uspešnem obsegu ji gotovo ne bi uspelo. Ne gre za klasičen triler, ki bi na začetku zgodbe postregel z nekim zelo krvavim ali drugače strašljivim prizorom, v katerem bi pisatelj razgrnil svoje karte in podaril bralcu popotnico za naprej. Tu se vse skupaj zelo počasi, a zanesljivo gradi v celotno sliko, ki si jo bralec sam skozi dve vzporedni zgodbi sestavi v relativno grozno celoto. Ena zgodba sama na sebi dolgo ne kaže na nič takšnega, kar bi lahko bilo moteče. A ko bralec zraven tega dobi še informacije iz druge zgodbe, ki so pravzaprav informacije o prvi zgodbi, potem je učinek zagotovljen. Gre za izjemno demonstracijo retrogradnega določanja pomena. Zgodbe tako običajno delujejo po principu razvoja, v katerem bereš in sestavljaš sliko za nazaj, obenem pa skušaš predvideti, kam bo zapeljana in bodisi si pri tem uspešen bodisi ne; tu tega razkošja predvidevanja nimaš, ker natančno veš, kako grozen je rezultat. V najtemnejšem kotu večino časa suspenz ne deluje zato, ker ne veš, kaj se bo zgodilo, temveč zato, ker točno veš, kaj se je/bo zgodilo. In ko k vsemu temu pridaš še poglavja proti koncu, kjer pa zgodba vendarle preide v klasični triler, v katerem si grizeš prste, ker ne veš, kako se bo izšlo, je jasno, da v rokah držiš žanrski vrhunec.

V najtemnejšem kotu je neverjetno napeto čtivo, ki bralca vešče potopi v branje z domiselnim načinom pripovedovanja. Brez elementa presenečenja in kakih silnih preobratov; z dovolj minimalistično zasnovo prostora in časa, da se bralec nikakor ne obremenjuje z nepomembnimi rečmi in hkrati tudi ne pretirava z nesmiselnim mnoštvom oseb, ki so prisotne v zgodbi. Nima obstranskih dogodkov, tudi nima kakih pretiranih predahov. Je pač izvrstno žanrsko branje.

Če je popularna Ni je več pred časom na tem mestu razburljivo odpirala vprašanja nezdravih odnosov v razmerju, je V najtemnejšem kotu njena grozljiva nadgradnja. Vsekakor ena boljših tovrstnih zadev v moji letošnji bralni beri. 


✭✭✭✭✭


 O V najtemnejšem kotu tudi:




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez