Preskoči na glavno vsebino

Danska zanka: o pravih žrtvah

Pred časom sem bral Nikoli ne reci, da te je strah. Ta se presunljivo loteva begunske teme in razkriva vidike migracij in bega, vztrajnosti in trme in bolečine bežečih, ki jih mogoče nimamo dovolj pred očmi. Knjiga, ki sem jo sedajle odložil, te zgodbe jemlje kot jasna dejstva in dogajanje polaga v njih okvir. Na koncu je ta okvir še vedno tu. Avtor si ne dela utvar glede tega, da tako obsežno problematiko lahko tako hitro pospravi. Zapakiral jo je v kriminalko, ki ni brez napak, a bralca popelje na vožnjo do končnega premisleka o žrtvi. Ja, žrtev bo v resnici prava beseda takrat, ko se boste pogovarjali o Danski zanki.


vir slike: sanje.si


Zgodba je nastavljena silovito hitro. V njej avtor ne izgublja odvečnega časa s pripovedovanjem preteklih ali drugih obstranskih zgodbic, čeprav je nastavkov za to več kot dovolj. Ozadje zgodbe je - in to je ena tistih največjih prednosti tega krimiča - postavljeno v sodobno podobo Balkana, še posebno v republike bivše Jugoslavije: Bosna in Hercegovina, Hrvaška in še posebno in največ Slovenija. A glavni junak, vsaj eden od njih, ni Slovenec, temveč je Danec. Novinar, ki je bolj ko ne po naključju padel v vrtinec dogodkov, v katerih je postal eden glavnih preiskovalcev smrti svojega starega prijatelja Michaela Jensna. Tudi ta je bil Danec, ki pa je živel v Sloveniji, v Trebnjem, kjer je živel z ženo Zdenko in njeno hči Vanjo. Posebej travmatična je pravzaprav že zgodba Zdenke, ki je v balkanski vojni v devetdesetih letih prešnjega stoletja kot begunka doživela posilstvo, ki jo je zaznamovalo za vedno, Michael pa se je poleg znašel kot predstavnik mednarodne pomoči, ki se je v begunko zaljubil in se zanjo zavzel, kasneje pa sta se v Slovenijo preselila skupaj in vzgajala Vanjo. In knjiga se začne nekje tule: skoraj dvajset let kasneje, z Michaelovo smrtjo. Vzporedno spremljamo tudi preiskavo slovenskih kriminalistov in obveščevalcev, ki skušajo razkrinkati in ustaviti verigo tihotapcev ljudi iz bivših jugoslovanskih republik v Evropo, prek Slovenije. V tem delu zgodbe je zločin popolnoma jasen, uganka je le to, do kam vse sežejo lovke organizatorjev tega dobičkonosnega posla. Tako spremljamo Ketila, danskega novinarja, ki išče morilce svojega prijatelja Michaela, nanj se zanaša tudi policija, ki ga je nekako mobilizirala, da preiskuje situacijo, ker zaradi občutljivosti situacije sama ne more priti tako daleč. Pri preiskavi pa se mu pridruži tudi slovenska novinarka Ines, s katero postaneta dober tandem v iskanju ozadja tihotapcev ljudi in tudi zgodbe, s katero se je Ines že v preteklosti precej ukvarjala in s katero je povezana tudi smrt Michaela Hansona, preprodajanje žensk v prostirucijo, žensk, ki so odpotovale v boljši svet, pa so pristale v rokah ljudi, ki imajo neverjetno dobre povezave, so sami na dobrih položajih in se tako zdijo dokaj nedotakljivi. Danska zanka poteka izjemno hitro, novinarja potujeta po Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. V zgodbo pa je vpletena še ena Danka. Halle je športna zvezdnica, rokometašica, ki igra za ljubljanski klub Sanje in je v vsem skupaj pristala zaradi tega, ker je na kratko spoznala pokojnega Michaela; tu pa je tudi njen mož, predsednik verige trgovin Sanje in hkrati tudi predsednik rokometnega kluba Sanje, uspešni poslovnež Josip, ni povsem nevtralen. Več bi bilo napak napisati. Naj bo to povabilo k branju, v katerem se pridružite novinarjema ter peščici preiskovalcev pri nalogi, da razkrije Michaelovega morilca in vse tiste, ki so v odgovorni za preprodajo deklet v prostitucijo; in pri vsem tem seveda tudi pri nalogi, da sama ostaneta s celo kožo, kar si je - glede na naravo zločinov v knjigi - zlahka predstavljati, da ne bo tako enostavno.

Spet so zarožljali ključi. Zaslišala je glasove. Srbohrvaške. Troje nog, je ugotovila, ko je spet pogledala v tla. Pogoltnila je sram in bolečino, potem pa vstala in vključila je stroj.

Priznam, da mi je po kar nekaj časa povsem ustrezalo prebrati kriminalko. Letošnje poletje si nisem vzel dovolj časa za žanr, zato je bilo tole kar fino. Danska zanka ima znotraj žanra svoje pozitivne in tudi nekoliko manj pozitivne atribute. Povsem nepotrebno se mi zdi, da je avtor sledil sodobnemu pravilu, da je v krimičih najbolje, če kot glavna junaka sodelujeta moški in ženska. Tudi to, da je kar nekajkrat preveč popisal situacijo, najbrž v skrbi, da kakega detajla ne bi razumeli tako, kot je treba, je bilo povsem odveč. Tudi precejšnjo nemoč avtoritete (policija) v odnosu do tujega novinarja (Ketil) v velikem delu zgodbe sem sprejemal z dobro mero dvoma, pa tudi za nekatere zaključke bi želel, da gredo v drugo smer. A po drugi plati gre za spodobno kriminalno zgodbo, ki spretno izrisuje karakter glavnega junaka, ki sicer ni življenjsko navezan na Michaela kot osrednjega lika uganke, a si delita dovolj preteklosti, da čuti moralno obvezo, da uganko razreši. In nato je tu Ines, ki pa do Michaela ne čuti ničesar in v vsem skupaj zasleduje povsem druge cilje. A se mi zdi, da je navzkrižje interesov, ki vodi ta tandem, avtor uspel dovolj dobro preplesti, da bralec te razlike niti ne čuti. A spet nekje se mi poraja vprašanje, čemu je toliko prostora namenil nekemu drugemu liku, medtem ko bi zlahka nekoliko več časa posvetil kakemu od tistih, za katerega bi me res zanimalo, kaj se mu dogaja v glavi. Vsekakor gre za kompleksno zadevo, v kateri ni premočrtnega razvoja dogodkov z eno tarčo. Teh je več, več je interesov in problem je mnogoplasten. In tako se mi zdi, da je največja vrednost Danske zanke prav v tem, kako bralca skozi žanrsko branje sooča s pomembno problematiko, ki ostaja pereč problem ne le tule pri nas, kjer se zgodba odvija, temveč povsod, kjer ljudje postanejo ranljivi zaradi okoliščin, ki jih prisilijo k begu in iskanju boljšega življenja. Tam so namreč vedno, čisto vedno tudi tisti, ki bodo to ranljivost izkoristili. Glavna poanta, v kateri se skriva tudi rešitev uganke Danske zanke pa je natanko v tem, da se nihče ne zaveda, kakšne posledice lahko oportunistično in povsem brezsrčno zlorabljanje te ranljivosti prinese na dolgi rok.
"Škoda le, da ne boš nikoli napisala, da so nas prijeli, in da noben ne bo mogel nič prebrat ali slišat o tem," je rekel Boris, vodja tolpe.
Danska zanka je torej krimič, ki se mu opazi, da ga ni pisal obrtnik. Brun v knjigi ni želel zgolj napisati dinamično zgodbo o lovu na hudodelce, temveč je skozi poudarke na socialno zgodovinsko tematiko, ki ostaja del nas še naprej, v ospredje potisnil govor o korupciji, izkoriščevanju, zlorabi in nemoči, hkrati pa tudi o humanizmu in vztrajanju na razreševanju problemov. Avtor kot novinar svojemu poklicu nameni osrednjo vlogo zgodbe, na dva različna načina, ki lahko prikazujeta tudi dva obraza delovanja v tem poklicu. Z menjavanjem fokusa na različne akterje zgodbe spretno prikazuje različne plasti vpletenosti v probleme, ki jih izpostavlja.

In čeprav je ena od osnovnih privlačnosti, kot sem že omenil, prav geografija zgodbe, ki se odvija v naših krajih in bi lahko pomislili, zakaj ravno pri nas, je eden od pomembnih stranskih produktov tega "da, pri nas je tako" natanko univerzalnost zatrjevanja tega, ne glede na prostor v katerem se govoreči nahaja. Bistven del tega slednjega je namreč ta, da v tem zatrjevanju ni prostorske komponente, temveč časovna. Danska zanka, navkljub primarno žanrskem poslanstvu, kaže na stališče časa in efektivno posega po družbeno-kritični noti. Dasiravno ne brez zatikanj v strukturi in pripovedi, gre za dobro branje, ki bo v prvi vrsti potešilo ljubitelje kriminalk, obenem pa nagovorilo tudi tiste, ki v tovrstnem branju iščejo nekaj več. Zato bi bila škoda, če bi Danska zanka do slednjih ne prišla.


✭✭



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga