Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh citatov, ki jih bržkone mnogo preveč čez palec mečem v kontekst, se mi zdi, da pada Henry David Thoreau. No, ne toliko on kot on s svojo knjigo Walden: življenje v gozdu.
Thoreau je s svojim Waldnom pred kratkim prišel na naše police. In v sodobnem času, omreženem v vseh porah našega bivanjskega pojma, v katerem smo prepredeni z mnogim, kar kliče k nekaterim obupanim poizkusom klicanja nazaj k naravi, se zdi, da na nek način tudi ideje in predvsem način, kako in kaj je pisal v svojih biografskih črticah življenja v gozdu, kličejo k pozornosti. Thoreaujev Walden lahko jemljemo tudi povsem kot poizkus klica povratka k naravi ali pa kot ustvarjanja prostora za drugačno mišljenje. Kakorkoli že, Branje Waldna je daleč od tega, da bi bilo nezanimivo.
Walden: življenje v gozdu je življenjepisna zgodba z mnogo povsem osebnostnih uvidov v intimna doživljanja človeka, ki se je odločil, da bo del svojega življenja preživel v izolaciji od življenja, ki ga običajno živimo. In ker tega ni storil kar tako, je vse skupaj pospremljeno z mnogo refleksije o tem, kaj smo, kaj potrebujemo za življenje in kako osmisliti vse tisto, kar nas obdaja. V bistvu gre za izjemno dodelano refleksijo, ki se v sčasoma dokaj monotonem monologu, zmore spretno gibati med dokaj robustno logično razpravo o vodenju gospodinjstva, ki se spogleduje z iskanjem temeljnih načel gospodarstva, in povsem rahločutnim poslušanjem tega, kar mu pripoveduje narava okoli njega. Mir bodo v knjigi našli predvsem ljudje, za katere se v sodobnem času zdi, da je nujna neka alternativa življenju, ki je prispelo do točke v razvoju, ki potrebuje odmik, razmislek in ponovno povezovanje točk, ki so se v tem razvoju razpršile predaleč naokrog. A osebno sem največjo vrednost videl prav v tistem spretnem menjavanju sloga: od nečesa, kar bi lahko poimenoval tudi vzvišenost, pokroviteljstvo, nemara aroganca, do neverjetno detajlne začaranosti v bivanjski snop svetlobe, ki ga je osvetljeval sam v svojo gozdno okolico, kjer se je gibal.
Thoreau je to knjigo pisal tudi med bivanjem v gozdu, kočo si je sezidal blizu Waldenskega jezera. Tam je živel nekaj več kot dve leti med 1845 in 1847. A knjigo je, kot nas nauči prva od številnih izvrstnih opomb, ki so delo prevajalke Mojce Dobnikar, dokončal nekaj let kasneje, leta 1854. Razdeljena je na 18 poglavij, v katerih se je avtor osredotočal predvsem na dogodke ali druge posebnosti, ki spremljajo življenje v gozdu. Iz tega nabora poglavij izstopajo nekatera, v katerih je v prvi vrsti zaznati njegovo fascinacijo nad tem, kar se odvija okoli njega (Jezera, Živali pozimi, Jezero pozimi, Moje sosede - živali, Zvoki) in druga poglavja, v katera je stkal tudi svojo refleksijo tega, kar je in kako bi naj bilo bolje. Iz nabora vseh poglavij najbrž najbolj izstopa prav prvo poglavje, ki je najdaljše in ima naslov Ekonomija. Tu se dotakne svojih začetkov, kako je prišel, kako si je zgradil bivališče, kako je preživel, kaj je jedel in podobno. S suhoparno računovodsko natančnostjo je na dve decimalki popisal izdatke in dohodke, ki jih je imel s svojim poljedelskim delom. Potrebno je omeniti, da Thoreau vendarle ni zapustil civilizacije v tako ekstremnem smislu, kot bi si mogoče mislili. Najbližje mesto je bilo od Waldenskega jezera oddaljeno slabe tri kilometre. Vseeno pa ponuja zelo zrel premislek o vsem, kar se mu plete po glavi. Izjemno dovršen pisateljski slog pa vsake toliko, a dokaj pogosto, začini z referencami, ki segajo vse od starih Grkov, Konfucija pa do Darwina, ki je bil Thoreaujev sodobnik. To nam podaja sliko učenega gospoda, za katerega nam ni povsem jasno, kaj počne v gozdu in kako se bo znašel. A očitno mu je uspelo. In to, kako mu je uspelo, je natančno popisal v tej knjigi. Med drugim boste vmes našli tudi njegov zagovor vegetarijanstva in kritiko sužnjelastništva.
Osebno pa sem z navdušenjem prebiral tudi poglavje o branju. To je ena tistih dejavnosti, kjer je avtor prepričan, da sta ji izolacija in samota mnogo prijaznejša sopotnika kot študentsko življenje v mestu. Postavi se po robu sodobnim pisanjem in branju klasikov v prevodih (Tisti, ki se niso naučili brati antičnih del v jeziku, v katerem so bila napisana, imajo nujno zelo nepopolno znanje o zgodovini človeškega rodu...). Iz napisanega razberemo, kako veliko spoštovanja čuti do klasične literature in kako malo posluha ima za sodobne posege vanjo. Thoreau je tudi tu torej našel priložnost za kritiko trendov in časa, v katerem je bival.
Walden je raznovrstna knjiga. Napak bi bilo pričakovati lahkotno branje, kar je po svoje razumljivo. Thoreau je dolgo časa pisal svoje delo, preden ga je objavil. Ne gre za delo, ki bi bilo napisano na dušek in v tem sunku tudi objavljeno; vse, kar je v tej knjigi, se zdi, da je na svojem mestu. To pomeni, da je avtor poskrbel, da je v njej vse, kar se mu je takrat zdelo nujno, da je tam. Zato je pisanje, za katerega si je vzel čas, na zelo visokem nivoju. Stavki so dolgi in polni prispodob. In v to docela lirično doživljanje narave vpleta vse tisto, kar mu leži na umu. In ker je v končni fazi šlo tudi za neke vrste eksperiment - tudi o tem, kako živeti samozadostno, neodvisno, samooskrbno, enostavno in v povezavi z naravo, proč od navlake, ki se le navidezno zdi nujna za preživetje.
In ne, Waldna ni potrebno jemati dobesedno v njegovi rigoroznosti. Dovolj je, če ga beremo s stališča nekega dramila, ki bi lahko služilo kot iskanje alternative v premisleku vrednot in načina življenja, ki ga živimo. Walden se v marsičem lahko zdi kot stališče, ki zagovarja nek utopičen ideal intimne združitve z naravo, načrtnega oddaljevanja od ljudi in iskanja samozadostnosti v preprosti ekonomiji brez presežne vrednosti. Ko tak je Walden predvsem vaja v razmisleku, ki presoja tudi to, kar živimo danes, več kot 160 let po izidu. S tem, da tudi Thoreau ni v tisti koči prebival dlje kot dve leti, na nek način prikimava tudi Aristotelu, hkrati pa odkimava doseganju lastne samozadostnosti, katere utemeljitev se je odpravil zgraditi v gozd. Ker zagotovo ni bog, pa tudi zver pač ne. V skladu z branjem pa podaljšujem prikimavanje tudi do Nietzscheja, ki Aristotelovo ugotovitev razširja na filozofe. To, da Thoreaujevo osamo in odločitev za iskanje samozadostnosti v gozdu spremlja premislek v takšnih razsežnostih, mi to vsekakor potrjuje.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Sanje
Radio Prvi
Guardian
About
Goodreads
vir slike: sanje.si
Thoreau je s svojim Waldnom pred kratkim prišel na naše police. In v sodobnem času, omreženem v vseh porah našega bivanjskega pojma, v katerem smo prepredeni z mnogim, kar kliče k nekaterim obupanim poizkusom klicanja nazaj k naravi, se zdi, da na nek način tudi ideje in predvsem način, kako in kaj je pisal v svojih biografskih črticah življenja v gozdu, kličejo k pozornosti. Thoreaujev Walden lahko jemljemo tudi povsem kot poizkus klica povratka k naravi ali pa kot ustvarjanja prostora za drugačno mišljenje. Kakorkoli že, Branje Waldna je daleč od tega, da bi bilo nezanimivo.
V gozd sem odšel, ker sem hotel živeti premišljeno, se soočati le z bistvenimi življenjskimi dejstvi, in hotel sem ugotoviti, ali se ne bi mogel naučiti tistega, o čemer me življenje mora poučiti, en pa da bi, ko bi se bližala smrt, odkril, da nisem živel.
Walden: življenje v gozdu je življenjepisna zgodba z mnogo povsem osebnostnih uvidov v intimna doživljanja človeka, ki se je odločil, da bo del svojega življenja preživel v izolaciji od življenja, ki ga običajno živimo. In ker tega ni storil kar tako, je vse skupaj pospremljeno z mnogo refleksije o tem, kaj smo, kaj potrebujemo za življenje in kako osmisliti vse tisto, kar nas obdaja. V bistvu gre za izjemno dodelano refleksijo, ki se v sčasoma dokaj monotonem monologu, zmore spretno gibati med dokaj robustno logično razpravo o vodenju gospodinjstva, ki se spogleduje z iskanjem temeljnih načel gospodarstva, in povsem rahločutnim poslušanjem tega, kar mu pripoveduje narava okoli njega. Mir bodo v knjigi našli predvsem ljudje, za katere se v sodobnem času zdi, da je nujna neka alternativa življenju, ki je prispelo do točke v razvoju, ki potrebuje odmik, razmislek in ponovno povezovanje točk, ki so se v tem razvoju razpršile predaleč naokrog. A osebno sem največjo vrednost videl prav v tistem spretnem menjavanju sloga: od nečesa, kar bi lahko poimenoval tudi vzvišenost, pokroviteljstvo, nemara aroganca, do neverjetno detajlne začaranosti v bivanjski snop svetlobe, ki ga je osvetljeval sam v svojo gozdno okolico, kjer se je gibal.
Prednost preprostosti in golote človekovega življenja v primitivni dobi je bila vsaj to, da ni bil drugega kakor gost v naravi.
Thoreau je to knjigo pisal tudi med bivanjem v gozdu, kočo si je sezidal blizu Waldenskega jezera. Tam je živel nekaj več kot dve leti med 1845 in 1847. A knjigo je, kot nas nauči prva od številnih izvrstnih opomb, ki so delo prevajalke Mojce Dobnikar, dokončal nekaj let kasneje, leta 1854. Razdeljena je na 18 poglavij, v katerih se je avtor osredotočal predvsem na dogodke ali druge posebnosti, ki spremljajo življenje v gozdu. Iz tega nabora poglavij izstopajo nekatera, v katerih je v prvi vrsti zaznati njegovo fascinacijo nad tem, kar se odvija okoli njega (Jezera, Živali pozimi, Jezero pozimi, Moje sosede - živali, Zvoki) in druga poglavja, v katera je stkal tudi svojo refleksijo tega, kar je in kako bi naj bilo bolje. Iz nabora vseh poglavij najbrž najbolj izstopa prav prvo poglavje, ki je najdaljše in ima naslov Ekonomija. Tu se dotakne svojih začetkov, kako je prišel, kako si je zgradil bivališče, kako je preživel, kaj je jedel in podobno. S suhoparno računovodsko natančnostjo je na dve decimalki popisal izdatke in dohodke, ki jih je imel s svojim poljedelskim delom. Potrebno je omeniti, da Thoreau vendarle ni zapustil civilizacije v tako ekstremnem smislu, kot bi si mogoče mislili. Najbližje mesto je bilo od Waldenskega jezera oddaljeno slabe tri kilometre. Vseeno pa ponuja zelo zrel premislek o vsem, kar se mu plete po glavi. Izjemno dovršen pisateljski slog pa vsake toliko, a dokaj pogosto, začini z referencami, ki segajo vse od starih Grkov, Konfucija pa do Darwina, ki je bil Thoreaujev sodobnik. To nam podaja sliko učenega gospoda, za katerega nam ni povsem jasno, kaj počne v gozdu in kako se bo znašel. A očitno mu je uspelo. In to, kako mu je uspelo, je natančno popisal v tej knjigi. Med drugim boste vmes našli tudi njegov zagovor vegetarijanstva in kritiko sužnjelastništva.
Osebno pa sem z navdušenjem prebiral tudi poglavje o branju. To je ena tistih dejavnosti, kjer je avtor prepričan, da sta ji izolacija in samota mnogo prijaznejša sopotnika kot študentsko življenje v mestu. Postavi se po robu sodobnim pisanjem in branju klasikov v prevodih (Tisti, ki se niso naučili brati antičnih del v jeziku, v katerem so bila napisana, imajo nujno zelo nepopolno znanje o zgodovini človeškega rodu...). Iz napisanega razberemo, kako veliko spoštovanja čuti do klasične literature in kako malo posluha ima za sodobne posege vanjo. Thoreau je tudi tu torej našel priložnost za kritiko trendov in časa, v katerem je bival.
Benjamin D. Maxham - Henry David Thoreau, 1856,
vir slike: commons.wikimedia.org
Walden je raznovrstna knjiga. Napak bi bilo pričakovati lahkotno branje, kar je po svoje razumljivo. Thoreau je dolgo časa pisal svoje delo, preden ga je objavil. Ne gre za delo, ki bi bilo napisano na dušek in v tem sunku tudi objavljeno; vse, kar je v tej knjigi, se zdi, da je na svojem mestu. To pomeni, da je avtor poskrbel, da je v njej vse, kar se mu je takrat zdelo nujno, da je tam. Zato je pisanje, za katerega si je vzel čas, na zelo visokem nivoju. Stavki so dolgi in polni prispodob. In v to docela lirično doživljanje narave vpleta vse tisto, kar mu leži na umu. In ker je v končni fazi šlo tudi za neke vrste eksperiment - tudi o tem, kako živeti samozadostno, neodvisno, samooskrbno, enostavno in v povezavi z naravo, proč od navlake, ki se le navidezno zdi nujna za preživetje.
Če so lovcu okusne želve zaklepnice, pižmovke in druge divje poslastice, se fina dama razvaja z žolco iz telečjega parklja ali s prekomorskimi sardinami, in sta si povsem enaka. One gre k jezu ob mlinu, ona k svojemu kozarčku vkuhane hrane. Čudež pa je, kako lahko onadva, kako lahko vi in jaz živimo to umazano, surovo življenje ter ob tem jemo in pijemo.
In ne, Waldna ni potrebno jemati dobesedno v njegovi rigoroznosti. Dovolj je, če ga beremo s stališča nekega dramila, ki bi lahko služilo kot iskanje alternative v premisleku vrednot in načina življenja, ki ga živimo. Walden se v marsičem lahko zdi kot stališče, ki zagovarja nek utopičen ideal intimne združitve z naravo, načrtnega oddaljevanja od ljudi in iskanja samozadostnosti v preprosti ekonomiji brez presežne vrednosti. Ko tak je Walden predvsem vaja v razmisleku, ki presoja tudi to, kar živimo danes, več kot 160 let po izidu. S tem, da tudi Thoreau ni v tisti koči prebival dlje kot dve leti, na nek način prikimava tudi Aristotelu, hkrati pa odkimava doseganju lastne samozadostnosti, katere utemeljitev se je odpravil zgraditi v gozd. Ker zagotovo ni bog, pa tudi zver pač ne. V skladu z branjem pa podaljšujem prikimavanje tudi do Nietzscheja, ki Aristotelovo ugotovitev razširja na filozofe. To, da Thoreaujevo osamo in odločitev za iskanje samozadostnosti v gozdu spremlja premislek v takšnih razsežnostih, mi to vsekakor potrjuje.
✭✭✭✭✩
Obišči tudi:
Bukla
Sanje
Radio Prvi
Guardian
About
Goodreads
Komentarji
Objavite komentar