Preskoči na glavno vsebino

Poslednja: ad tenebras dedi

Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ne bi ne več poznali in še dobro, da obstajajo knjige, ki nam ponudijo možnosti, ki se imajo šele zgoditi.

vir slike: emka.si

Ena takšnih knjig, ki ponujajo pogled v našo realnost in v razmislek na to, kaj se v družbi dogaja, je Poslednja, odlična zgodba izpod tipkovnice Alexandre Olive. Knjiga je ena tistih, ki bo bralca privezala na tisto pač, kjer se je odločil, da bo bral in ga ne izpustila iz svoje pozornosti. Pripovedni okvir je zastavljen tako, da ne vemo vsega, a vseeno več od glavne junakinje, zato s strahom in tesnobo pričakujemo razplet. Spominja me na zgradbo pred leti izdanega krimiča V najtemnejšem kotu, kjer smo vzporedno brali dve zgodbi iste junakinje, eno, za katero smo vedeli, da je pustila grozne posledice in drugo, za katero smo le slutili, kaj vse se junakinji lahko še zgodi. Trik je bil v času pripovedi, saj se je ena zgodba nanašala na preteklost in druga na sedanjost. Mi kot opazovalci smo vedeli veliko več o tem, kar se je protagonistki dogajalo prej in zato smo toliko bolj nemočni in s pogriženimi nohti sedeli na vlakcu, ki je peljal tja v finiš zgodbe. Mimogrede, še vedno gre za enega najboljših trilerjev, kar sem jih prebral. In v Poslednji je okostje pripovedi sestavljeno podobno. In zato vse skupaj odlično funkcionira. Ta knjiga ima svojih pet minut onkraj zgolj zabave.

Kot rečeno, spremljamo dve zgodbi. Ena je postavljena v preteklost. Ta je napisana v pretekliku, ampak z neprestanimi nanosi na prihodnost. Pripoveduje jo neodvisni pripovedovalec, ki hladno pripoveduje, kar se dogaja. O snemanju resničnostnega šova. Prikaže nam tekmovalce, prikaže nam snemalce in prikaže nam gledalce, njihove odzive. Na nek način nam v principu božjega pogleda prikaže vse, zakulisje snemanja sodobnega resničnostnega šova, tudi odzive gledalcev, snemalcev, montažerjev in vseh vstalih vpletenih. Zaupa nam vse o tekmovalcih, ne le tisto, kar so o njih izvedeli gledalci, temveč tudi tisto, kar režija pusti zunaj okvirjev. Ta zgodba nas zabava, ker nam o svetu, ki nas obdaja, pokaže slike, ki nas pritegnejo in privlačijo. Ne govori nam nečesa, kar nam bi bilo tuje, ne pove nam reči, ki jih ne želimo slišati. To zgodbo poznamo. V tej zgodbi praktično dan za dnem tudi živimo. Tudi način pripovedi je tak, saj nas pripovedovalec ne podcenjuje. Ve, da mi vemo in se ne pretvarja, da nam bo povedal nekaj, kar nas bo presenetilo.

Vendar se ne bojim, ne zares.

Druga pripoved je povsem drugačna. Postavljeni smo za nekaj časa v prihodnost glede na prvo. Spremljamo Žverco, eno bolj uspešnih tekmovalk, ki sodeluje v prej omenjenem resničnostnem šovu. Žverca je oddaljena od svojih tekmovalcev. In z njo potujemo po opustošeni deželi, z njo vdiramo v bencinske črpalke in trgovine. Z njo se oziramo po snemalni kulisi in se s kotički oči oziramo za nastavljenimi kamerami, ki spremljajo vsak njen korak. Z njo smo, ko razmišlja o izzivih, ki so jih ji postavili preducenti oddaje. In ko razmišlja o svojem življenju, tudi o tem, zakaj je prišla v šov in kako dobro bo, ko se bo vrnila domov. Predvsem pa z njo stiskamo zobe ob vsakem trenutku, ko si želi odnehati, izreči tisto ad tenebras dedi, in ji privoščimo, da ne obupa. Da je vredno končati, kar je začela. In z njo smo do konca njene pripovedi. A ta je povsem drugačen, kot si je Žverca predstavljala. Povsem drugačen, kot so si predstavljali vsi, ki so pri tem sodelovali.

In povsem drugačen, kot so si predstavljali tudi vsi tisti, ki pri tem niso sodelovali. Poslednja ima namreč dodano začimbo, ki vse skupaj naredi povsem spremeni. Svet, v katerem se resničnostni svet snema, torej svet izza kamer in na odru hkrati, prizadane epidemija katastrofalnih razsežnosti. Nenačrtovano, kakopak. To je bila edina stvar iz prve od obeh zgodb - tisti, ki nam je predstavljala ozadje snemanja najdražjega reality showa - ki je producenti oddaje niso imeli pod kontrolo in je v obliki hladnega, grozečega poročevalca občasno prihajala na plano. Vedno bolj pogosto in vedno bolj očitno. In počasi postane jasno, da glavni okvir knjige ni resničnostni šov, temveč bolezen, ki bo svet spremenila v prizorišče, ki je primerno le še za snemanje kakega Mad Maxa. In točno tja nas tudi pripelje. Trik zapleta je seveda očiten. Bralci seštejemo ena plus ena in vemo, da je šova že nekaj časa konec, sedaj pa opazujemo protagonistko, ki te formule ne more napisati, saj prvega dela enačbe ne pozna. In ko se zave, da bi si želela izreči ad tenebras dedi, se hkrati zave tudi tega, da to ne bo rešilo ničesar več. Odra ni več.

Mogoče, mogoče pa sploh ne hodim proti vzhodu. Mogoče sta sončni vzhod in zahod samo navadna trika. Mogoče so mi kompas predelali in je moj magnetni sever v resnici daljinsko voden signal, zaradi katerega nevede hodim v krogih. Mogoče se nikoli ne bom vrnila domov.

In ta zaplet je tisti, ki v izvedbi precej presega podobnost z sorodnimi zgodbami, saj boste tule prepoznali Igre lakote ali tudi Batoru Rowaiaru, če smo že tu. Ta zaplet fokus razmišljanja prestavi v posameznika, ki nima vseh informacij o svetu, ki ga obdaja in deluje po pravilih nekoga drugega. Prestavi ga v proces prehoda v samozavedanje in mi smo tu na vsakem koraku, ki bo peljal od tega, da nekdo živi v prepričanju sveta, ki ga ni, prek dvomov in iskanjem kartezijeve točke gotovosti do končne razrešitve. Do tega sklepnega dela o knjigi nimam slabih besed, saj je v resnici odlično izpeljana zamisel o postapokaliptični grozi, ki nas vodi v psihologijo razgradnje človeka, prignanega do roba svojh zmožnosti. V sklepnem delu sem obstal z občutkom, da bi, pojemajoči sapi navdiha navkljub, stvari lahko bile izpeljane boljše.

Poslednja je izvrsten način za premislek o dobi, v kateri živimo. Brez moraliziranj na obči ravni deluje kot Igre lakote na steroidih, ko stran za stranjo vedno bolj neučakano želimo vstopiti v pripoved in junakinji pod zasilnim bivakom povedati, da se nič ne snema, da je nihče več ne gleda. A vendarle smo le nemočni in za varnim zavetjem knjižnih platnic opazujemo, kako se svet tega tu staplja s svetom, ki ga je tekmovalka v resničnostnem šovu pripravljena sprejeti za tistega, ki so ji ga nastavili ustvarjalci oddaje. Bistvo te knjige ni resničnostni šov temveč igralci, ki v njem ob krvavih lutkah pritiskajo selfije. Trumanov šov, v katerem ni nikogar več razen Trumana, ki še ni spoznal, da šova ni. In da krvave lutke niso lutke. Vzemite Poslednjo v roke, privezala vas bo nase in težko jo boste odložili. Odlična mešanica futuristične pustolovske pripovedi o koncu sveta, kritike medijev in družbe ter napete psihologije posameznice v njenem boju za obstanek.

✭✭✭



Obišči tudi:

Goodreads
Emka
Dobre knjige
Kirkus
AVClub
Spletno mesto pisateljice
Alexandra Oliva na Twitterju
Publishersweekly

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make