Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah. Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami. Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta.
vir slike: sanje.si
Oh! Zadihaj v nežnih zvokih, lira moja!
Tu si lepota najraje odpočije,
da opiše vnete sle bolesti,
ki zvestemu ljubimcu v prsih bije,
Prvi zgodbi gre nekoliko osrednejši položaj. Gre za zgodbo, v kateri so vpleteni mlada Agnes, njen brat, njena nesojena ljubezen, njeni starši, njena teta. Zgodba se vrti okoli ženske, ki je skoraj izgubila otroka in je obljubila, da ga bo v znamenje hvaležnosti zapisala cerkvi. To je v marsičem zapečatilo usodo Agnes, lepega dekleta, ki je tako v življenju imelo zelo malo izbire. Zgodbo o Agnes in njeni preteklosti izvemo prek Dona Raymonda, ki nam v dolgi pripovedi zaupa, kako je spoznal baronico Rodolfo, ki je svoje srce ogrela zanj, a bila na smrt razočarana in maščevalna ob dejstvu, da se je Don Raymond čez nekaj let odločil zgolj za njeno nečakinjo, mlado Agnes. Kljub temu, da je Raymond v resnici Rodolfi rešil življenje. Slednja se je v svoji maščevalnosti odločila, da bo toliko bolj strogo sledila navodilom glede Agnes, ki jo ima na skrbi. Tako je ta zgodba v resnici žalostna zgodba o dveh, ki se ljubita, a jima nikakor ni omogočeno, da bi bila skupaj. Nič, kar poizkusita, jima ne uspe. Agnes je pristala v samostanu Svete Klare. In tu je sedaj. Z velikim problemom. Zaplet v tej zgodbi nastane, ker sta se kljub strogi politiki dostopa v samostanu uspela dobivati in Agnes je, zoprnosti njenega položaja navkljub, zanosila. In ko to izvejo predstojni, se ji ne obeta prav nič lepega. Agnesin brat, Don Lorenzo, skupaj z Raymondom se odslej na vse kriplje trudi, da bi Agnes živo in zdravo vrnil iz samostana, a zloba predstojnice, ki mu stoji na poti, se zdi neverjetna. Kako se zgodba konča, pa le preberite. Obeti so odlični.
Zato prenehajte prositi zanjo, saj bodo vaše prošnje naletele na gluha ušesa. Moja odločitev je sklenjena. Jutri bo Agnes postala grozljiv zgled moje pravičnosti in zamere.
Druga zgodba je v marsičem kontrastna s prvo. Govori o Ambrosiu, opatu sosednjega samostana, ki je tudi kot literarna figura nekaj povsem posebnega. Ima nekaj čez trideset let, a strogo življenje za samostanskimi zidovi od majhnega ga je v njegovi predanosti izklesalo v pojem popolne čistosti in zapisanosti katoliškemu nauku, v pogledu, ki je v vsem, kar počne, neprestano usmerjeno k bogu. Lewis ga izpostavi kot živečo legendo, ki s svojim asketskim življenjem, v katerem nikdar ne zapusti samostana in retoričnega genija, ki ob četrtkih, ko javno pridiga, v cerkev privabi neverjetno množico ljudi in začara ljudi z govori na prižnici. V tej zgodbi hitro spoznamo tudi Rosaria, mladega in tihega brata, ki v istem samostanu uživa zaupanje in globoko prijateljstvo Ambrosia. Tu se zgodba zaplete precej hitreje in siloviteje. Rosario ni to, kar se zdi. Rosario je dekle z imenom Matilda. Lepo dekle, ki je imelo Ambrosia ogledanega že dolgo. Matilda skriva velike in grozljive skrivnosti. Dekle ima pod kontrolo sile, mnogo temnejše in peklenske od vsega, kar poznamo do sedaj. In Matilda Ambrosia zapelje, predstavi mu življenje pregrehe, telesnih užitkov in usojenosti želja po strasteh, ki ne samo, da ne pritičejo svetniškemu statusu opata, temveč celo presegajo moralne norme, ki družbo mimo vsega držijo skupaj. Opat je podlegel. Povsem. A glavni zaplet te zgodbe se pojavi takrat, ko si Ambrosiovo srce poželi Antonie. Še enega prelepega mladega dekleta, ki pa je prav tako v strogi oskrbi svoje bolne matere Elvire in njene sestre. In v to Antonio se sedaj prenovljeni Ambrosio, če temu lahko tako rečemo, usmeri vse svoje želje. Da pa bi bila mera prepletenosti zgodb pravšnja, je ta Antonia ista, kot tista, s katero nas Lewis pospremi v uvodnih taktih knjige in, ki je v enem srečanju poskrbelo za to, da se je Don Lorenzu, bratu zgoraj omenjene Agnes, povsem zmešalo od ljubezni. A Ambrosio ne bo odnehal, to je popolnoma jasno. Za dosego svojega cilja je sedaj pripravljen oditi dlje kot kdajkoli in kdorkoli. In v toku svojih čisto jasno razločnih misli se tudi sam posluži dogovorov s hudičem.
vir slike: bl.uk
Obe zgodbi imata sunkovit in hkratni zaključek. Mnogo finalnih trenutkov se odvije v kostnici samostana sv.Klare, ki je z vrtom povezano z opatijo Ambrosia. V tem skoraj akcijskem, srhljivem in fantastičnem zaključku se izteče marsikaj, končajo mnoga življenja, nekatera pa bitke in srd neskončnega trpljenja uživajo še onstran, po svoji smrti. Zaradi odločitev, ki so jih sami sprejeli in pogodb, ki so jih podpisali z hudičem. Kako se konča zgodba z Agnes in Raymondom, zgodba Ambrosia z Antonio in Lorenzom, pa Matildo, Elviro, klarisami in ostalimi, boste morali v roke vzeti Meniha. Zgodbe in vrednostne sodbe, v katere nas pelje Matthew Lewis, so mnogo preveč kompleksne, da bi jih lahko na kratko odpravil in vam vzel veselje do tega, da jih razkrijete sami.
Za zdaj so njegove druge strasti še mirno spale, vendar zadostuje, da se prebudijo enkrat samkrat, pa se izkaže vsa njihova silovitost, obenem mogočna in neuklonljiva.
Medtem, ko se prva zgodba ukvarja z plemstvom in spletkami, ki so na delu pri premožnih, da dosežejo svoje in so v veliki kontrasti s preprosto in resnično ljubezensko zgodbo (Agnes in Raymond), je druga zgodba precej bolj temačna, grozljiva in nepredvidljiva. Tu je na delu simbol neomadeževanosti (Ambrosio), ki ga kot Adama v raju Eva, tule zapelje v mladega meniha (Rosaria) preoblečena zapeljivka (Matilda) v sodelovanju s padlim angelom. Prva zgodba svojo transgresijo dočaka v podobi sadistične predstojnice klaris, ki v kaznovanju za povsem zemeljski prekršek mlade redovnice, najde pot do lastnega uživanja v trpljenju drugega. Svet, popolnoma zaprt za zunanjost, svet samostana, se zdi popolnoma nedostopen za kakršne koli posege vanj in kot tak izvrstna metafora za nemoč pravnih in moralnih zakonov v tako izolirani in privilegirani družbi. Čeprav z nekaterimi posegi, ki jim bo bralec težje verjel, je zgodba prava. A pravo kritiko družbe, njeno dovršitev, gre iskati v čisto odtrgani in nori zgodbi o Ambrosiu. Tu telesne strasti iz običajne želje po potešitvi eskalirajo v povsem netelesno potrebo po izničenju moči drugega, nadvladi in gospodarjenjem, za katerega je protagonist pripravljen podpisati svojo dušo hudiču. Užitek, ki je v prvi zgodbi domoval še tu, na zemlji, in se hranil z običajnim sovraštvom, je v drugi zgodbi presegel okvire tostranskosti. Zaradi tega je ta zgodba tudi mnogo bolj konsistentna in privlačna za branje, njen žanrski razpon pa sega od romance do najtemnejše srhljivke. Za bralca to pomeni, da bomo z Ambrosiom najprej sočustvovali, kmalu pa zakrivali oči pred strašnimi prikaznimi in gnusnimi gestami tega, kar postane. Če gre v prvi zgodbi za popravilo krivic za žrtev, ki je bila nepravično storjena, gre v drugi za genezo žrtve, ki jo nekdo stori v zameno za absolutno moč in nadvlado užitka, zavedajoč se, da poti nazaj ni.
Lewisov Menih je čtivo, kakršnega v tem času na naših policah en boste našli mnogo. Izvrstni gotski roman z vsem, kar mora takšno branje vsebovati: ljubezen, smrt, grozo, pošastne prizore, nesmrtne sile, visoka obzidja nedostopnih krajev, strupe, strasti in boj med dobrim in zlim. Po svoje v marsičem izvrsten uvod v branje Marquisa de Sada. Po njej sezite torej vsi, ki ste kdaj koli uživali v delih Edgarja Allana Poeja, Brama Stokerja in Mary Shelley. To so zgodbe, ki na povsem svoj način prikažejo ljubezen in iskanje nedosegljvega, pri čemer se poslužujejo motivov, ob katerih se lepodušniško radi obrnemo proč, a so vanje spretno zakriti pomenski odtenki našega življenja, za katere ne moremo, da ne bi gledali naravnost vanje. V teh zgodbah je nekaj izjemno lepega in intrigantnega. In mednje sodi tudi Menih Matthewa Lewisa.
✭✭✭✭✩
Knjiga ima dolgo zgodovino, služila pa je tudi kot navdih filmski umetnosti. Najbrž zadnji poizkus, da vsaj del zgodbe uprizori na platnu, je bil The Monk iz 2011, tule je trailer:
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar