Preskoči na glavno vsebino

Menih: o redovnicah z grehom in opatu, ki podpiše pogodbo

Pred koncem letošnjega bralnega leta je v moje roke dospela še ena izjemno zanimiva zadeva, pred nekaj meseci so jo izdali pri Sanjah. Gre za staro, zelo staro čtivo, ki je nastalo tam nekje v času, ko se je Vodnik odločil, da bo svoje sonarodnjake razsvetljeval s prvimi Lublanskimi novicami. Torej še pred devetnajstim stoletjem. Na vso moč se mi zdi, da je bilo to obdobje, ko se je razsvetljenstvo v evropski kulturi in znanosti pričelo umikati pred silovitimi poudarki, ki jih s seboj nosi romantika. Matthew Lewis je leta 1796 spisal delo Menih. Sredjemetražec s prgiščem več od štiristotih strani ponuja ogromno, tako iz enega kot iz drugega sveta. 

vir slike: sanje.si

Zgodba nas torej odpelje v svet konca 18. stoletja, v Španijo. V bistvu sta praktično od vsega začetka nekako dve zgodbi, hkrati pa nam nobena od teh ne bo ponudila uvida v življenje, ki so ga živeli običajni ljudje. Roman nam slika podobe življenja plemstva na eni strani in klera, menihov in nun na drugi strani. Izvzemši krajšo epizodo z razbojniki sredi gozda se avtor pravzaprav ne ukvarja z drugimi kot s spletkami in drugimi razmerji, ki vladajo med plemstvom in dušebrižniki. Tako je prvi aspekt te knjige v resnici pronicljiva kritika vladajočega razreda, torej ljudi, ki so imeli precejšen vpliv. Ljudi, ki so bili po eni strani vzor vsem ostalim in zatorej po drugi neka moralna avtoriteta družbe nasploh. Puščico svoje zgodbe je torej uprl na tiste, ki bi v neki večji meri morali biti predvsem neoporečni. V resnici, glede na podobo, ki jo gradi o nekaterih (Ambrosio), skoraj svetniški. Obe omenjeni zgodbi se malo prepletata, dogajata se praktično na istih kvadratnih metrih. A zdi se, da lahko funkcionirata druga mimo druge, brez kakega večjega vpliva.

Oh! Zadihaj v nežnih zvokih, lira moja!
Tu si lepota najraje odpočije,
da opiše vnete sle bolesti,
ki zvestemu ljubimcu v prsih bije,

Prvi zgodbi gre nekoliko osrednejši položaj. Gre za zgodbo, v kateri so vpleteni mlada Agnes, njen brat, njena nesojena ljubezen, njeni starši, njena teta. Zgodba se vrti okoli ženske, ki je skoraj izgubila otroka in je obljubila, da ga bo v znamenje hvaležnosti zapisala cerkvi. To je v marsičem zapečatilo usodo Agnes, lepega dekleta, ki je tako v življenju imelo zelo malo izbire. Zgodbo o Agnes in njeni preteklosti izvemo prek Dona Raymonda, ki nam v dolgi pripovedi zaupa, kako je spoznal baronico Rodolfo, ki je svoje srce ogrela zanj, a bila na smrt razočarana in maščevalna ob dejstvu, da se je Don Raymond čez nekaj let odločil zgolj za njeno nečakinjo, mlado Agnes. Kljub temu, da je Raymond v resnici Rodolfi rešil življenje. Slednja se je v svoji maščevalnosti odločila, da bo toliko bolj strogo sledila navodilom glede Agnes, ki jo ima na skrbi. Tako je ta zgodba v resnici žalostna zgodba o dveh, ki se ljubita, a jima nikakor ni omogočeno, da bi bila skupaj. Nič, kar poizkusita, jima ne uspe. Agnes je pristala v samostanu Svete Klare. In tu je sedaj. Z velikim problemom. Zaplet v tej zgodbi nastane, ker sta se kljub strogi politiki dostopa v samostanu uspela dobivati in Agnes je, zoprnosti njenega položaja navkljub, zanosila. In ko to izvejo predstojni, se ji ne obeta prav nič lepega. Agnesin brat, Don Lorenzo, skupaj z Raymondom se odslej na vse kriplje trudi, da bi Agnes živo in zdravo vrnil iz samostana, a zloba predstojnice, ki mu stoji na poti, se zdi neverjetna. Kako se zgodba konča, pa le preberite. Obeti so odlični.

Zato prenehajte prositi zanjo, saj bodo vaše prošnje naletele na gluha ušesa. Moja odločitev je sklenjena. Jutri bo Agnes postala grozljiv zgled moje pravičnosti in zamere.

Druga zgodba je v marsičem kontrastna s prvo. Govori o Ambrosiu, opatu sosednjega samostana, ki je tudi kot literarna figura nekaj povsem posebnega. Ima nekaj čez trideset let, a strogo življenje za samostanskimi zidovi od majhnega ga je v njegovi predanosti izklesalo v pojem popolne čistosti in zapisanosti katoliškemu nauku, v pogledu, ki je v vsem, kar počne, neprestano usmerjeno k bogu. Lewis ga izpostavi kot živečo legendo, ki s svojim asketskim življenjem, v katerem nikdar ne zapusti samostana in retoričnega genija, ki ob četrtkih, ko javno pridiga, v cerkev privabi neverjetno množico ljudi in začara ljudi z govori na prižnici. V tej zgodbi hitro spoznamo tudi Rosaria, mladega in tihega brata, ki v istem samostanu uživa zaupanje in globoko prijateljstvo Ambrosia. Tu se zgodba zaplete precej hitreje in siloviteje. Rosario ni to, kar se zdi. Rosario je dekle z imenom Matilda. Lepo dekle, ki je imelo Ambrosia ogledanega že dolgo. Matilda skriva velike in grozljive skrivnosti. Dekle ima pod kontrolo sile, mnogo temnejše in peklenske od vsega, kar poznamo do sedaj. In Matilda Ambrosia zapelje, predstavi mu življenje pregrehe, telesnih užitkov in usojenosti želja po strasteh, ki ne samo, da ne pritičejo svetniškemu statusu opata, temveč celo presegajo moralne norme, ki družbo mimo vsega držijo skupaj. Opat je podlegel. Povsem. A glavni zaplet te zgodbe se pojavi takrat, ko si Ambrosiovo srce poželi Antonie. Še enega prelepega mladega dekleta, ki pa je prav tako v strogi oskrbi svoje bolne matere Elvire in njene sestre. In v to Antonio se sedaj prenovljeni Ambrosio, če temu lahko tako rečemo, usmeri vse svoje želje. Da pa bi bila mera prepletenosti zgodb pravšnja, je ta Antonia ista, kot tista, s katero nas Lewis pospremi v uvodnih taktih knjige in, ki je v enem srečanju poskrbelo za to, da se je Don Lorenzu, bratu zgoraj omenjene Agnes, povsem zmešalo od ljubezni. A Ambrosio ne bo odnehal, to je popolnoma jasno. Za dosego svojega cilja je sedaj pripravljen oditi dlje kot kdajkoli in kdorkoli. In v toku svojih čisto jasno razločnih misli se tudi sam posluži dogovorov s hudičem.


vir slike: bl.uk


Obe zgodbi imata sunkovit in hkratni zaključek. Mnogo finalnih trenutkov se odvije v kostnici samostana sv.Klare, ki je z vrtom povezano z opatijo Ambrosia. V tem skoraj akcijskem, srhljivem in fantastičnem zaključku se izteče marsikaj, končajo mnoga življenja, nekatera pa bitke in srd neskončnega trpljenja uživajo še onstran, po svoji smrti. Zaradi odločitev, ki so jih sami sprejeli in pogodb, ki so jih podpisali z hudičem. Kako se konča zgodba z Agnes in Raymondom, zgodba Ambrosia z Antonio in Lorenzom, pa Matildo, Elviro, klarisami in ostalimi, boste morali v roke vzeti Meniha. Zgodbe in vrednostne sodbe, v katere nas pelje Matthew Lewis, so mnogo preveč kompleksne, da bi jih lahko na kratko odpravil in vam vzel veselje do tega, da jih razkrijete sami.

Za zdaj so njegove druge strasti še mirno spale, vendar zadostuje, da se prebudijo enkrat samkrat, pa se izkaže vsa njihova silovitost, obenem mogočna in neuklonljiva.

Medtem, ko se prva zgodba ukvarja z plemstvom in spletkami, ki so na delu pri premožnih, da dosežejo svoje in so v veliki kontrasti s preprosto in resnično ljubezensko zgodbo (Agnes in Raymond), je druga zgodba precej bolj temačna, grozljiva in nepredvidljiva. Tu je na delu simbol neomadeževanosti (Ambrosio), ki ga kot Adama v raju Eva, tule zapelje v mladega meniha (Rosaria) preoblečena zapeljivka (Matilda) v sodelovanju s padlim angelom. Prva zgodba svojo transgresijo dočaka v podobi sadistične predstojnice klaris, ki v kaznovanju za povsem zemeljski prekršek mlade redovnice, najde pot do lastnega uživanja v trpljenju drugega. Svet, popolnoma zaprt za zunanjost, svet samostana, se zdi popolnoma nedostopen za kakršne koli posege vanj in kot tak izvrstna metafora za nemoč pravnih in moralnih zakonov v tako izolirani in privilegirani družbi. Čeprav z nekaterimi posegi, ki jim bo bralec težje verjel, je zgodba prava. A pravo kritiko družbe, njeno dovršitev, gre iskati v čisto odtrgani in nori zgodbi o Ambrosiu. Tu telesne strasti iz običajne želje po potešitvi eskalirajo v povsem netelesno potrebo po izničenju moči drugega, nadvladi in gospodarjenjem, za katerega je protagonist pripravljen podpisati svojo dušo hudiču. Užitek, ki je v prvi zgodbi domoval še tu, na zemlji, in se hranil z običajnim sovraštvom, je v drugi zgodbi presegel okvire tostranskosti. Zaradi tega je ta zgodba tudi mnogo bolj konsistentna in privlačna za branje, njen žanrski razpon pa sega od romance do najtemnejše srhljivke. Za bralca to pomeni, da bomo z Ambrosiom najprej sočustvovali, kmalu pa zakrivali oči pred strašnimi prikaznimi in gnusnimi gestami tega, kar postane. Če gre v prvi zgodbi za popravilo krivic za žrtev, ki je bila nepravično storjena, gre v drugi za genezo žrtve, ki jo nekdo stori v zameno za absolutno moč in nadvlado užitka, zavedajoč se, da poti nazaj ni.

Lewisov Menih je čtivo, kakršnega v tem času na naših policah en boste našli mnogo. Izvrstni gotski roman z vsem, kar mora takšno branje vsebovati: ljubezen, smrt, grozo, pošastne prizore, nesmrtne sile, visoka obzidja nedostopnih krajev, strupe, strasti in boj med dobrim in zlim. Po svoje v marsičem izvrsten uvod v branje Marquisa de Sada. Po njej sezite torej vsi, ki ste kdaj koli uživali v delih Edgarja Allana Poeja, Brama Stokerja in Mary Shelley. To so zgodbe, ki na povsem svoj način prikažejo ljubezen in iskanje nedosegljvega, pri čemer se poslužujejo motivov, ob katerih se lepodušniško radi obrnemo proč, a so vanje spretno zakriti pomenski odtenki našega življenja, za katere ne moremo, da ne bi gledali naravnost vanje. V teh zgodbah je nekaj izjemno lepega in intrigantnega. In mednje sodi tudi Menih Matthewa Lewisa.


✭✭✭


Knjiga ima dolgo zgodovino, služila pa je tudi kot navdih filmski umetnosti. Najbrž zadnji poizkus, da vsaj del zgodbe uprizori na platnu, je bil The Monk iz 2011, tule je trailer:






Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make