Preskoči na glavno vsebino

Izginotja na Mesečini (Zrcalka #2): zhudozhudni zhaſſi

Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, nadaljevanje serije Zrcalka. Pri založbi Sanje so že v starem letu izdali Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos, ponovno v prevodu Žive Čebulj.

Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z Zimskima zaročencema že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem lotil tudi te, saj me je zanimalo, kako se bo Ofelija spoprijela z novimi izzivi, ki jih na Oblakovem prav nikdar ne zmanjka. Popolnoma se prilega prvemu delu serije. Še vedno gre za izkušnjo vrženosti bralca v popolnoma domišljijski svet, ki ne prizanaša s fizičnim in mentalnim nasiljem obenem pa ga odlikuje izjemna barvita struktura značajev, vezi, sposobnosti, hierarhije in arhitekturnih predstav dežele, ki jo je piska ubesedila v prvi knjigi. Možni svetovi se ne izčrpajo, tu so zato, da razburkajo domišljijo in opozarjajo na neskočno moč, kam vse lahko pelje, hkrati pa vsakokrat znova prizemlji s karakternimi odtenki svojih akterjev. Izginotja na Mesečini niso samosvoja zgodba. So nadaljevanje Zimskih zaročencev in še vedno pot mladega dekleta v boju s kolesjem političnih intrig, njenega preživetja v smrtonosni družbi. A vstopi kriminalka. Izginotja na Mesečini je pravzaprav krimič.

Podpripovedovalka sem,” je slovesno izjavila pred svojim šalom. “Lepo se bom posvetila svojemu delu in poskušala preživeti. Za začetek bo to kar dober zalogaj.

Ta žanrski crossover zgodbo pobere tam, kjer jo je prejšnji del zapustil. Spomnimo. Mlado dekle Ofelija živi svoje mirno življenje na Animi v času, ko zemlje ni več. Ofelija je braljka, kar pomeni, da ima sposobnost, da prebere zgodovino vsakega predmeta, ki se ga dotakne brez svojih braljskih rokavic. Poleg tega zna tudi prehajati skozi zrcala (odtod, kakopak, Zrcalka). To sta dve zmožnosti, ki močno razširjata dojemanje realnosti v zgodbi, saj je z njima avtorica glavni junakinji (in tudi nam) poklonila drugačno, vsaj minimalno obvladovanje zakonitosti časa in prostora. Predvsem tista braljska komponenta je kriva, da je pristala na Oblakovem, saj so se družinske starešine dogovorile, da jo poročijo s Thornom, namrgodenim, hladnim, redkobesednim uradnikom v hladni deželi, popolnoma drugačni od njene Anime. V prvi knjigi se nam Oblakovo počasi odstira kot neprijazen prostor poln razprtij in intrig različnih klanov, kjer povzpetneži ne štedijo z grožnjami in nasiljem. Ofelija se je kljub vsem tem grozljivostim dobro znašla, njen lik je najmočnejši prav povsem na koncu, ko se odpravlja k Faruku, sedečemu na prestolu Oblakovega

Po prvem srečanju s Farukom Ofelija dobi službo dvorne pripovedovalke. To pomeni, da bo Faruku in zbranim dvorjanom pripovedovala zgodbe. Nekakšni dvorni standup nastop, s katerim bo zagotovila kulturni program glavnim v mestu. Pri tem ji ne gre ravno najbolje, a Faruk ima njene pripovedi rad, predvsem pa je sklenila, da mu bo skozi te zgodbe skušala tudi dopovedati nekatere reči, ki mu jih sicer ne more. Tako pridobi tudi bivališče in si vsaj do neke mere uredi status, medtem pa tudi nadaljuje gradnjo odnosa s Thornom in nadalje spoznava dogajanja na Polu, njene prebivalce in klane. Tu je Nihilistka Galla, pa Splet z Arhibaldom, kasneje spoznamo Nevidne in njihovo Vladislavo, v osrednjih vlogah pa poleg Faruka, ki je duh družine in Ofelije z družino, ki so z Anime, nosijo Fatamorgane s svojimi slepili in Thorn, ki je potomec Zmajev (te je v prejšnjem delu v pogubo pahnil prav Nihilist) in Kronistov ter Berenilde, ki je pravzaprav edina še živeča predstavnica Zmajev. Vsi ti - in niso edini - imajo svoje izjemne lastnosti. Thorn je tako obdarjen z neverjetno močjo kot tudi z izjemnim spominom. Po poroki z Ofelijo bi prejel tudi njene moči, braljske in zrcalske. In takšen je tudi načrt, kajti v ozadju je vendarle predmet. Farukova knjiga, ki je nihče še ni razvozlal, tega pa si želi Thorn iz osebnih dostojanstvenih razlogov, s svojo kombinacijo moči Kronista in braljskim dotikom. A še pred tem pridejo izginotja.

V zhudozhudnih zhaſſih živimo, da veš. Danes se svet lepo vrti, jutri pa se , tresk, razleti kakor krožnik! Seveda, imeli smo zadosti časa, da smo se temu privadili. Oboki visijo nad praznino, družinski duhovi žive na veke vekov, raznih moči je vsepovsod v obilici, to se nam danes zdijo vsakdanje reči. V resnici pa vsi skupaj živimo v zhudozhudnih zhaſſih.

Na oboku medtem, ko se Ofelija bori za vsakdanje preživetje in izmenjaje pozornost posveča svojemu zaročencu, pripovedovalski karieri za Faruka, skrivnosti njegove knjige in braljskim spretnostim, začnejo izginjati prebivalci. Spričo pomembnosti izginulih in nenavadnosti nerazrešenih vprašanj, ki jih vse to zastavlja, to dvigne mnogo prahu med že tako napetim ozračjem. Tudi Berenilde, ki je vmes Faruku povila otroka, družina, ki je prišla na buren obisk k Ofeliji in njeno srečanje s Thornovo mater, ni prevladalo občutij te skrivnostnosti. Faruk Ofeliji naroči, da takole po vzoru detektivk razreši izginotja. Kako in koliko ji bo to uspelo in kje ter kako v to formulo vstopi Thorn, ta vprašanja prelijejo vse skupaj v napeto in razburljivo branje, ki je uspelo v že tako nepredvidljivo okolje vpeti povsem spodobno kriminalko, vnašajoč dodatnega suspenza v odlično nastavljeno okolje spletk in intrig. Branje steče hitro, malodane prehitro,marsikaj se razjasni, v ozadju pa migota lučka skrivnosti Farukove knjige in njegove preteklosti, tesno zvezane z usodo sveta, v katerem se vse odvija. Christelle je ujelatudi formulo za pričakovanje naslednjega dela.

Zakaj? Kaj se je zgodilo?
Odpreti mora vrata.
Stopi do vrat.
Jih odpre.
Praznina.
Na drugi strani vrat, tam, kamor je odšel Bog, je samo še nebo, kamor seže pogled. Nebo brez zemlje. Raztrgan svet.
Tu se spomin konča.

Christelle Dabos se v drugem delu Zrcalke več kot uspešno giblje v vsebinsko bogatem in scenografsko barvitem svetu, v katerega nas je vpeljala pred letom dni. Ideja, kako predstaviti mlado dekle, ki se mora sunkovito, gibko in hitro prilagajati udarcem usode, nad katerimi nima toliko vpliva, se nadaljuje tudi tu. Še za nekaj stopenj močneje, nepredvidljivo in nevarno. Ozračje in svet, v katerem mora Ofelija živeti in bojevati svoje bitke, je potenciram preplet v odsevu sodobne družbe, kjer padec ne sme trajati predolgo, ker sicer sledi stampedo vseh, ki ti privoščijo propad. Junakinja išče poti do oprijemljivih zapikov, a teh je vedno manj, piska pa Ofelijo ohranja točno tako, kot je bila v začetku prve knjige. Kar je izjemen napor in ena ključnih točk sprejetja serije. Če želi prikazati boj mladega dekleta proti zlobnemu svetu, katerega največja zloba je v potezah njegovih prebivalcev in arhitekture začasnosti, je njeno največje delo prav v stalnosti. V prikazu tega stati inu obstati malega, nemočnega in osovraženega junaka. Kajti velikokrat se zgodi, da ima prav ta nekaj, česar si vsi želijo. Zgodba male in nerodne Ofelije, ki si pravzaprav ničesar, kar jo je privedlo do sem, kjer je sedaj, ni želela, je prav to. Zgodba o stalnosti in zanesljivosti zdravega in bojevitega boja za prav, ki jo uteleša Ofelija, je klasični pogon fabule, ki jo večidel sestavljajo slepila in začasnosti.

Izginotja na Mesečini so obvezno in slastno branje za vse, ki so prebrali prvi del Zrcalke. Še vedno le na videz nekje šalasto spominja na knjižno panoramo Harryja Potterja. Dabos ohranja odlično strukturo sveta, ki mu vladajo začasne strukture slepil in bleščečega videza, obenem v ospredje še vedno potiska družbo, kjer politične bitke in družinski spori ne poznajo prav nikakršnih meja. A Izginotja v nič več ne uvajajo, temveč gredo v globino. Z mnogo akcije in skrivnostnih spominjanj. Knjiga močno poglobi vse tisto, kar sta Zimska zaročenca nastavila in dogajanje spretno začini z žanrskim crossoverjem, ki bo prikoval bralca za knjigo.Tudi za ljubitelje Igre prestolov in še vedno za ljubitelje Izruvane. Grozljiva družba torej, s smrtonostnimi sposobnostmi in škodoželjno grabežljivo naravo, odslikava slabega, povzpetnega, začasnega in kičastega, a polnega intrig in diplomatskih igric. Na drugi strani pa močno dekle, ki stiji za lastnim preživetjem in ki v osamljenosti teh bojev ohranja svoja dejanja na strani dobrega. Junakinja, ki se sedaj že zna konkretno postaviti zase. A trik čarobnosti branja niti ni v tej pravljični dobri-slabi strukturi, temveč, kot že tolikokrat doslej, premikanje v tistem vmes.

Ogledalo, skozi katerega gremo še vedno lahko tudi sami.


✭✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Sanje
Dobre knjige
Goodreads
European Literature Network
Geeklynic
Spletna stran serije Zrcalka 


Recenzijski izvod je priskrbela založba Sanje. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je