Drag šov: v njeni glavi

Nedavno nazaj mi je profesor Hladnik na nekem predavanju predstavil izraz zaviralci branja. Gre za povsem objektivne ovire, ki se nesramno mečejo pred noge vsem željam in hrepenenju po branju. Te ovire po sebi seveda niso nič krive. Pač sestavni del življenja. Ne gre drugače. In tudi prav je tako. No, kakorkoli že, občasno se teh zaviralcev branja nagrmadi toliko, da branje res trpi. In to se nato pozna na različne načine, pri meni najbrž predvsem kot običajna povečana sposobnost brezbrižne zoprnije, s katero obkladam svojo okolico. Veliko je bilo vsega v zadnjem času, a zato je prav prišlo, da v roke vzamem nekaj, kar bo po svoji strukturi ustrezalo krajšim časovnim zalogajem, ki jih imam na voljo, po drugi strani pa ponudilo dovolj svežega in drugačnega, da bo branje zanimivo. Zato sem segel po zbirki kratkih zgodb, kar se glede na zgoraj zapisano zdi najbolje. V roke mi je priromala Uršuľa Kovalyk in čisto svež prevod njenega Travesty šou iz 2004, ki ga je prevajalec Andrej Pleterski poslovenil z Drag šov.

vir slike: bukla.si

V življenju nisem veliko bral kratkih zgodb, priznam. Niti ne vem, zakaj ne. V bistvu se mi zdi, da so nekemu sodobnemu profilu bralca, ki je hkrati tudi človek sodobnosti, venomer na poti in s kroničnim pomanjkanjem časa išče luknje v ostalinah dneva, da jih zapolni z branjem, skorajda strukturno narejene po meri. Trajajo nekaj strani, med sabo so neodvisne in ponujajo razmislek, kot ga ponujajo druge knjige (no, vsaj del njih). Torej ne terjajo tega, da bi vsakokrat z žalostjo odtegoval branje od sebe vedoč, da bom zapustil ljubi svet knjižnih junakov in potem jadikoval nad zaviralci branja, ki me ne spustijo nazaj k njim. Zgodbe so kratke in v malih grižljajih zadostne, da jih prebereš v nekaj minutah. Poleg tega ni nobenega problema v tem, da ti katera od teh zgodb ustreza bolj, druga spet manj.

Kraste na obrazu so se mi celile več tednov. Videti sem bila kot stvor, v bistvu stvornica, ki jo je pogubna strast spravila ob poslednje ostanke lepote. Štorij o padcu s kolesom sem imela počasi že poln kufer.

A po drugi plati najbrž obstaja razlog, da so se te zgodbe pojavile v zbirki skupaj. In da so na tistem mestu, kjer so, kjer jim je prostor odmeril avtor, avtorica, urednik, urednica. Torej je neka celota. In to celoto vežejo skupaj vsebinske in strukturne povezave, ki jih beroči ustvarja neodvisno od tega, ali tam dejansko so. To pa je bogastvo in hkrati tudi prekletstvo tistega praznega prostora, ki ga branje ustvarja in ki na koncu koncev v skupnem paketu z vsem odtehta v argument, s katerim kupimo ostaline svojega vsakdanjika. Tudi Drag šov ni nič drugačen.

Vpije, da sem vsega kriva jaz. Stojim pred ogledalom in preizkušam mamina ličila, na obraz si nanašam puder, na usta pa krvavordečo šminko, nekje v glavi zaslišim njen glas. Glej, da boš dobro zgledala.

Sedemnajst kratkih zgodb v skupni vsoti slabih 150 strani deluje v precej Vulgar-display-of-power maniri. Veliko zgodb funkcionira v svoji neposrednosti, kar nekaj jih pelje tudi v ekspresivnost nadrealizma, hodi v polja onkraj fizične zaznave, da nazaj pripelje spoznanja. Pripovedovalke vseh zgodb so ženske v različnih okoljih in situacijah svojih življenj. Njihova kratka doživetja. Provokacije. Mogoče v resnici sploh niso tako neposredne, a prav zaradi strukture teh kratkih zgodb navdajajo z občutkom, da je temu tako. V zgodbah prepoznavam predvsem iskanja vsakokratne identitete pripovedovalk skozi relacije do življenjskih ritualov, do doživljanj nasprotnega spola. V Beštiji prijateljici pobereta štoparja in raziskujeta zamiranje svojega seksualnega življenja; v Deževni Jo pripovedovalka z žalostjo v očeh spremlja spreminjanje svojega partnerja v običajnega vsakdanjega slehernika, ki na koncu tudi odide; Rdeči čeveljci so zgodba o ženskem zapiku, ki ga pripovedovalka potrebuje, da ostane pri sebi, skozi to točko norega veselja; Samomor se ukvarja s filmom, ki se ti pred smrtjo zvrti v glavi; Špegavka naslavlja voajerko, ki s pogledom na strasti drugih krade poželenja in se nekega dne znajde v položaju svojih objektov; v eni od zgodb najdemo celo Fjodorjevi Nastasijo Filipovno in Lizaveto Prokofjevno; naslovna zgodba Drag šov, ki je umeščena na sam konec, pa je zopet zanimiva pripoved našo vodičko, nekoliko postarano estradnico, ki se odloči, da se udeleži obletnice mature, kasneje pot zanese v lokal, kjer je priča izboru svoje najboljše posnemovalke. In to je le del vsega, ravno prav, da vidite, kako široko je zasnovana motivika kratkih zgodb slovaške avtorice Uršuľe Kovalyk, ki je bila za svoje delo nagrajena na mednarodnem sejmu v Bratislavi.

Zabava se je začela. Zdeno je navdušeno zavpil, njegov glas pa je sprožil prvi aplavz strinjanja. Kje sva, Zdeno, je Jelena skušala preglasiti glasbo. Draga Jelena, dobrodošla na Drag šovu, ji je zavpil na uho.

V teh zgodbah se torej zrcali predvsem vsakodnevna izkušnja žensk v različnih obdobjih svojega življenja. Pisava je ekonomična, zaveda se odmerjenega prostora in učinkuje odlično predvsem tam, kjer piše odrezano, enostavno in nezapleteno. Kot bi si avtorica sama odmerjala prostor ekonomičnega popisa nekega dogodka, razmisleka ali situacije. Sama raznobarvnost celote pa si jasno z bližino nekaterih zgodb jemlje tudi oddaljenost z drugimi. Bralna izkušnja je zanimiva, kratkočasna in v veliko zgodbah daje dovolj etično spotakljivega razmišljanja, ali pa se za pojasnjevanje vsakodnevnega posluži povsem sanjskih podob, da Drag šov deluje kot nekaj drugačnega in vrednega branja. Obrok, v katerem so zmešani okusi neposrednih izrazov ženske seksualnosti, iskanja lastne identitete in racionalizacije sveta, ki te ženske obkroža; vse skupaj pa drzno zaokrožuje splet povsem realnega in prav tako povsem sanjskega, magičnega. Bralec bo na poti iskanja  delčkov ekspresij podob v glavi ženskih protagonistk. In, sledeč strukturi in vsebini zbirke kratkih zgodb Uršuľe Kovalyk, ga ali jo te podobe znajo tudi presenetiti.

✭✭✭✩✩


Obišči tudi:

Bukla
Emka
Prva in zadnja zgodba