Spoštuj očeta in mater. Dokler ju ne spoštuješ več. Spoštuj družino, dokler je tu. Ali pa jo pripelji nazaj, ko je izginila, da jo boš zopet lahko spoštoval. Vse je v družini, vse lepe in vse grde stvari. Tudi tam, kjer družine ni. In so zato potrebni dodatki, da je življenje lahko nosilec klica želje po tem, da jutri pride. Smisla, vrednosti, pljunka na sovražnikovem obrazu in lepila, s katerim skupaj povežeš razbito ogledalo in v njem dvojno podobo samega sebe. Tistega, ki si in tistega, ki je s tabo. Ker je nastala praznina, ki si jo moral zapolniti. In potem se gledata, se pogovarjata in se odločita, da bosta spoštovala družino. A ogledalo zasuče nazaj popolnoma druge besede, nezmožne strinjanja z originalom. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati. Nemara pa je res ni in je vse svojevrsten original. Tudi odmev strte slike pred ogledalom lastne razdvojene podobe. Ki zdaj ni podoba, temveč bitje na sebi. In ta pravi, da je treba pripeljati družino nazaj, razrešiti samega sebe skozi uganko želje po spoštovanju očeta in matere. Bogastvo možnosti, ki jo razkrivajo poti tega reševanja, je izjemno. Svetovi so neskončni. In možnosti so tisto, kar je najpomembnejše. Kar je.
vir slike: mladina.si
V to smer sem dojemal branje Murakamijeve Kafke na obali. Že več kot leto je tega, kar sem slišal, da se pripravlja izid novega prevoda Harukijevega romana v slovenščino, a ker ga ni in ni, sem vesel, da imam še nekaj njegovih neprebranih. Murakami vsekakor spada med meni ljubše, če ne že povsem najljubše pisatelje sodobnega časa. Tako sem se v čakanju na novi prevod lahko posvetil tudi kakšni od preteklih. In ker sem vmes potoval v Dalmacijo, sem na obalo vzel Kafko. Kafko na obali. Dolgometražno čtivo, ki vsebuje vse, kar si lahko tipičen murakamijevski bralec želi: običajnosti vsakdanjosti, ki spretno in čarobno razkrijejo neobičajne nevsakdanjosti, s katerimi protagonisti rešujejo vsakdanje uganke na popolnoma nevsakdanji način, avtor pa mojstrsko slepi pogled na prehode med svetovi teh (ne)vsakdanjosti. Izbira se je izkazala za odlično.
»Saj mi ni zares tako ime. No, pišem se res Tamura.«
»Vendar si si ga sam izbral, kajne?«
Pokimam. Sam se si ga izbral in že dolgo sem bil odločen, da bo to moje ime v novem življenju.
»To pomeni še veliko več,« reče Oshima.
Kafka je glavna oseba knjige, petnajstletnik, ki si je to ime nadel sam in pobegnil od doma. Pot ga pelje daleč stran v Takamatsu. Na pot odide, ker se mu tako zdi prav in ker ga moti nerazrešena uganka matere, ki je njegovo družino s sestro zapustila, ko je bil star štiri leta. V Takamatsuju prične zahajati v zasebno knjižnico, kjer spozna Oshimo, prijaznega nekajčezdvajsetletnika in gospo Saeki, skrivnostno upravljavko knjižnice. Še prej na poti spozna tudi Sakuro, prijetno dekle, ki prav tako potuje v Takamatsu. Medtem Murakami predstavi tudi drugi pol romana. Vzporedno ves čas namreč lahko beremo skrivnostno zgodbo o Nakati, ostarelem, naivnem in prijaznem gospodu, ki ne zna brati ali pisati ter na splošno pravi, da je neumen. O Nakati izvemo mnogo, predvsem pa presune njegova zmožnost, da se pogovarja z mački. Kar mu pride prav, saj se preživlja tudi s pomočjo tega, da išče izgubljene mačke. Nakata se tako pri iskanju sreča z Johnniem Walkerjem, ki se hrani z mačjimi dušami in Nakata ga, kljub prijaznemu začetnemu oklevanju, ubije. S tem tudi tempo branja preide v višjo prestavo, Nakata se namreč takrat odpravi na pot. Nepismen in preveč naiven, iskat tisto, kar bo našel šele, ko bo našel. Roman spretno prestavlja s Kafkine na Nakatovo zgodbo in nazaj. Kafka je tako ravno takrat povsem nepojasnjeno za kratek čas izgubil zavest, zbudil pa se je okrvavljen, ne da bi vedel, čemu. Na pomoč mu priskoči tako Sakura kot tudi Oshima, slednji mu ponudi delo v knjižnici, kjer bo imel tudi sobo. Stvari se tako začenjajo zapletati. Oshima Kafko pelje v preprosto kočo v gozdu, za katerega mu osvetuje, da bi šel pregloboko vanj, hkrati pa Kafka spoznava zgodovino knjižnice, gospe Saeki, njenega izbranca, njegove prezgodnje smrti in njeno melanholično življenje posihdob. Spozna tudi to, da je Saeki v mladosti zaslovela s pesmijo Kafka na obali in z njo počasi navezuje tudi vedno bolj intimne stike. Vmes pride do Kafke novica, da so njegovega očeta, sicer slavnega kiparja, umorili. In policija bo toliko bolj intenzivno iskala pobeglega sina, dospejo tudi do Takamtsuja. Oshina mu prijazno ponudi zavetje in ga odpelje v hišico ob gozdu. A to pot Kafka odide v gozd. Predaleč v gozd. Na drugem koncu romana pa se tudi Nakata ob vseh mogočih peripetijah in spoznanih prijateljih, najdlje mu družbo dela precej mlajši šofer Hoshino, Takamatsuju približa tudi Nakata. A kaj Nakata v resnici sploh išče? Ali to najde? Kako se zanj vse skupaj konča? In, najpomembneje, kako se vse skupaj povezuje? Ali sta zgodbi Nakate in Kafke povezani? O tem boste najbrž, če vam radovednost preveč buri duhove, na spletu hitro našli dovolj pisarij. A jaz predlagam, da se jim ognete, rajši berite knjigo, čudovito branje je.
»V senci za vrati stojijo
besede, ki so izgubile črke«…
»Prsti utopljene deklice
Iščejo kamen prehoda«…
»Skozi okno vidim
Dva vojaka odločnega srca«…
Od vseh do sedaj prebranih Murakamijevih knjig se mi zdi ta nekako še najmanj odprta v svojih zaključkih. Avtor sam je pri odgovarjanju na številna vprašanja o knjigi prišel do sklepa, da je Kafka na obali knjiga, ki jo je treba prebrati večkrat. Pravi, da knjiga vsebuje več ugank, a nobenih rešitev. Ko jih nekako misliš skupaj, se možnost njihovih rešitev pojavi. In pojavnost te rešitve je vezana na vsakega bralca samega. Celotni intervju je na voljo tule. Vsebina Kafke na obali je izjemna. Glavnih junakov je malo, a druži jih neka specifična nenavadnost. Ali gre za pobeglega najstnika, ki ima močan alter ego, ali pa gre za starčka, ki je v otroštvu v nepojasnjenih okoliščinah nesreče na izletu z razredom izgubil pismenost in inteligenco. Ali gre za nadarjeno mlado pianistko, ki je izgubila ljubezen svojega življenja, ali pa za transseksualnega knjižničarja, ki se glede na najpogostejšo binarno seksualno določenost iz čisto objektivnih razlogov težko opredeli, kaj sploh je, ves čas romana pa vztraja na poziciji enega najbolj etično izjemnih posameznikov. Ali gre za nekoga, ki si da ime po priljubljenem viskiju ali pa nekoga, ki se imenuje Polkovnik Sanders in pravi, da je v bistvu pojem, koncept. Prvi ključ, tako se mi zdi, do branja še posebno tega (pa tudi drugih njegovih) romana je v tem, da se je potrebno posloviti od časa in prostora kot določujočih kategorij bivanja. Ali ju vsaj začasno opustiti. Murakamijevi romani opisujejo svetove, ki se ne končajo s fizično zaznavo, tudi sam pravi, da je pisanje kot podaljšek sanj. Roadtrip, ki ga spremljamo na obeh koncih Kafke na obali, je vse prej kot potovanje po Japonski. Potovanje, ki je v resnici eno samo, je potovanje v razrešitev problemov. Seveda, Kafka na obali je Murakamijevo branje Ojdipa. Gre za mladega fanta, ki se predvsem išče. In bolj kot v reševanje problemov skozi tisto kar prihaja, je vezan na tisto, kar mu manjka iz preteklosti. Predvsem mama. In tudi sestra. Zato išče rešitev na uganko matere, na katero je zaradi tega manka silno navezan. Rešitev najde v sistemu možnih svetov, katerega dejanska faktičnost tega-tu je le modus trenutne fizične veljavnosti. V tistem, kar je možno, pa vidi mnogo več kot v tem-tu, saj je svet možnosti tisti, ki mu ponudi mamo in sestro. In umor očeta, ki ga mora storiti za dosego cilja. Nakata je modus Kafkove biti. To, da se v romanu bližata eden drugemu prostorsko, je zaključek poti enega od njiju, ki prihaja na cilj. Tisto, kar Nakato kot lika v zgodbi določa, je usmerjenost k cilju, v katerem ni nič vsebinskega, nič sebičnega, nič oportunističnega. Sovpada pa z neciljno usmerjeno Kafkovo potjo, za katero se zdi, da je precej odvisna od drugih, a ga veže vsebina in želja, ne da bi vedel za dve uri nadaljnje poti. Ob koncu sestaviš skupaj, vse skupaj se nekako poklopi. Pod črto ostane Kafkovo izkustvo sveta onkraj tega-tu, ki je sestavljen iz bogastva možnosti, v katerem odpre tudi polkna oken svoje izgubljene matere in hčere, hkrati pa poleg polken odpre tudi okno nadomestitve očeta z njegovim umorom, ki se dogodi tule-tu. S tem prek razrešitve Ojdipovega kompleksa najde tudi prostor v nadomestitvi svojega očeta. A to slednje je v vmesnem, orodnem značaju, poudarek je v čudenju in moči sveta onkraj, brez katerega ni razrešitve uganke. In v pripovedovanju takšne zgodbe je Murakami neponovljiv. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati.
S Kafko na obali torej dobite celoten paket. Murakamija tudi tu fascinirajo nenavadnosti, neločljiva ljubezen do glasbe, ustavi se tudi pri Heglovi filozofiji; kot v Kroniki ptiča navijalca tudi tu kot pomemben element v zgodbo vgradi (in nadgradi) iskanje mačke; doživljanje stvarnosti globoko povezuje z intimnostjo in seksualnostjo osrednjega lika; velik del knjige je tudi izjemen hommage literaturi, začenši s posebnim poklonom Kafki (ne le v naslovu); a trdnost, barvitost in povezljivost mnoštva svetov, ki z metaforami segajo čez meje izgovorljivega in vsakega peljejo pred strto ogledalo je tisto, zaradi česar pravzaprav berem njegove knjige. In dokler jih bo pisal, jih bom z veseljem bral.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Bukla
Mladina
Bajta
Siol
Dobre knjige
The Guardian
NY Times
WildMurakamiChase
Goodreads
Komentarji
Objavite komentar