Preskoči na glavno vsebino

Laurus: romanje

Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogled mnogo raje usmeril Tarkovskijevi mojstrovini Andrei Rublev. Prikaz Rusije 15. stoletja, religioznosti v porah vsakdanjega življenja in vpogleda v posameznikovo pot, ki preko mnogih cest in dogodkov peljejo tega istega posameznika nazaj domov k samemu sebi. Najbrž gre za enega najboljših filmov, kar jih bodo kdaj posneli. In danes, pol stoletja po tem, ko je bil Andrei Rublev narejen, zapiram zadnje strani romana Jevgenija Vodolazkina in prvo, na kar sem pomislil, je bil prav ta film.


vir slike: emka.si

Takoj zatem mir, spokojnost, iskanje, ljubezen, navezanost, potovanje, predanost, bogaboječnost, strahospoštovanje, čudeži, narava in čas. Vse to je Vodolazkin v Laurusu hote ali nehote uspel mojstrsko preplesti, oplemenititi s pripovedjo, ki nemalokrat poseže po preprosti govorici onkraj knjižnega jezika in zgodbo nekajkrat zasuče tudi v daljno prihodnost. Rezultat je nekaj sto strani trajajoča izjemna hagiografska pripoved o Laurusu. Zdravilcu, ki je v rosno mladih letih izgubil starše, nekaj let kasneje deda, nato pa - kar je vsaj na prvi pogled postalo motor njegovi etiki - še Ustino, dekle, s katerim je pričakoval otroka, a je ob porodu skupaj z otrokom umrla. In Laurus je šel na dolgo potovanje, na katerem je Laurus šele postal. Čisto na koncu.

Tvoja pot je težka, saj se zgodba tvoje ljubezni šele dobro začenja. Zdaj, Arsenij, bo vse odvisno od moči tvoje ljubezni. In seveda od moči tvoje molitve.

Laurus je najprej Arsenij. Majhen deček, ki je moral proč od svojih staršev, v skrb in vzgojo ga vzame stari oče Kristofor. Ta se je skromno preživljal kot zdravilec, ki je ogromno vedel o zeliščih, naravi in človekovem telesu. K njemu so prihajali ljudje z različnimi težavami in on jih je, če se je le dalo, tudi rešil. In vsega tega, kar je vedel, je naučil tudi mladega Arsenija. Tako je ob Kristoforjevi smrti Arsenij postal dedič tako Kristoforjeve kajže kot tudi njegovih bolnikov. In on jih zdravi, ravno tako uspešno, kot Kristofor. In med ljudmi, ki jo potrkali na njegova vrata, je tudi Ustina. Arsenij v njenih očeh prepozna odsev večnosti, ki ji želi pripadati le z njo. In ona z njim. A usoda Arseniju takšnega razpleta ne nameni. Povsem katastrofalen izid bitke z neznanjem in neizkušenostjo pri vodenju poroda je imelo vsaj dva ostanka: prvi je bil ta, da je Arsenij ostal sam in drugi, da se je odločil, da bo odrešitev za krivdo šel iskat v brezpogojno naklonjenost nesmrtnemu bistvu Ustine, ki zanj ne bo nikdar umrlo, zemeljsko pokoro pa bo oddelal v vlogi, ki jo pravzaprav edino zna - zdravilca. In odide. Se ustavi tu in tam, poskrbi za vse, za katere lahko. Vodolazkin izvrstno pričara temačno obdobje, ko je v Rusiji kosila kuga, ki je pobila ogromno ljudi. Vest o Arsenijevih zdravilnih veščinah se širi, nanj se obrnejo tudi plemiči. A pretirane zahvale se brani, kot se brani tudi življenja s komerkoli, ki bi ogrožal askezo, vse prepotrebno, da ne izgubi misli na Ustino. Nato se zgodi tudi zločin. In Arsenij postane Ustin. Molčeči Ustin, ki je odkril, da za sporazumevanje z zunanjim svetom ne potrebuje besed, še posebno ne izgovorjenih. Svoje sporoča drugače. In odide v Pskov. Tam je Ustin božji norček, ki prav tantadrujevsko druščino najde med drugimi božjimi norčki. A njegov sloves še vedno nekako raste. Vsekakor se zdi, da ima mnogo več zaveznikov kot sovražnikov. Tukaj nekje v zgodbo prileti Ambrogio. Človek z darom ali prekletstvom jasnovidca in človek, za katerega se zdi, da je bil v celotni knjigi edini pravi Arsenijev prijatelj. Z njim odide na dolgo odisejado v Jeruzalem, k božjemu grobu. Vsak od njiju odide z drugačnim ciljem v glavi in Arsenijev je še vedno povezan z Ustino in mrtvorojenim sinom. Na poti pa Arsenij ostane brez Ambrogia in v pskovski okoliš se vrne drugačen. Od tam pa ga pot nadalje pelje le še v bližino doma, kjer v samostanu svetega Kirila v Belozersku postane tudi formalno menih, sprva prevzame ime Ambrozij in nato, v čisto zadnjem obdobju, ko v nekem absolutnem smislu od sebe odvrne vse navezanosti onkraj usmerjenosti v duhovno čistost, ko prejme veliko shimo, tudi Laurus. Zgodba nato dokaj naglo potuje h koncu, pred katerim imamo še enkrat možnost uzreti veličino hagiografskih razsežnosti, ki jo je Vodolazkin gradil skozi celotno pripoved. Laurus ni bil le dober človek, on je bil inkarnirano Dobro.

In potrebujem čas, če že ne za naju oba, pa vsaj zanjo. Ambrogio, zelo se bojim, da se čas lahko konča. Midva pa na to nisva pripravljena - ne jaz ne ona.
Nihče ni pripravljen na to, je tiho rekel Ambrogio
.

Najbrž o romanu Laurus ne boste našli zapisa, ki bi o njem ne imel dobrih besed. Seveda je treba privzeti popolnoma drugačno strukturo, kot smo je vajeni v marsikaterem sodobnem delu. Roman ima počasen tempo, avtor si jemlje potreben čas; prav tako roman nima klasične dramske zasnove, saj vse, kar počnemo, je to, da spremljamo Arsenija na njegovi poti. In v žaru želje po nečem, kar bi v romanu povzročilo suspenz, kjer bi hlastno obračali papir, bomo kot bralci nujno propadli (in od tod tudi malce zamere primerjavam k popolnoma drugačni Ecotovi Roži). Tu tega ni. A je vsega drugega dovolj. Branje Laurusa je opazovanje nekega prostora, ki ga Vodolazkin popisuje tako, kot bi nekoč tam živel. Način, kako uspe z jezikom (tule gre velika pohvala tudi prevajalki Lijani Dejak, seveda pa tudi Neži Zajc za izvrstno spremno besedo) in izborom prizorov skozi nekakšen minimalizem pričarati ozračje izpred pol tisočletja, je naravnost neverjeten. S to knjigo boste odpotovali daleč proč, v popolnoma drug svet. In čeprav se boste takoj v naslednji vrnili nazaj, bo Laurus ostal z vami. V svoji posebnosti se zdi povsem izven konkurence. Tudi če ga opišemo kot roman o ljubezni, je ljubezen, ki preveva Laurusa, nekaj povsem drugega, kot smo vajeni. Formula ljubezni kot hrepenenja se tu radikalizira v ljubezen kot dolg. Dolg, ki ne zapade.

Moje življenje so preživeli štirje ljudje, ki si niso podobni, ki imajo različna telesa in različna imena. Kaj je lahko skupnega med mano in svetlolasim fantičkom iz Rukine Slobodke? Spomin? Toda dlje kot živim, bolj se mi moji spomini zdijo izmišljije. Vse manj jim verjamem, in zato me ne zmorejo povezati s tistimi, ki so bili v različnih časih jaz. Življenje spominja na mozaik in razpada na dele.

A navkljub avtorjevi slikoviti predstavi Rusije 15. stoletja, tule prikimavam besedam s predstavitve ob izidu romana, da gre v prvi vrsti za roman o času. Času posameznika, njegovemu učasovanju in tistemu, kar ga v vsakem obdobju življenja opredeljuje. Iskanje in najdenje, izgubljanje in ponovno vstajenje, porazi in zmage. Vse v nekem mirnem sozvočju s tem, kar posameznika obdaja, v Laurusovem smislu tudi v zmožnosti preseganja nekih dvojnosti med nebeškim in zemeljskim, med tem, kar je božje in kar človekovo. Prvo - torej postopno učasovanje posameznika - je prikazano skozi različna imena, od Arsenija, prek Ustina in Ambrozija do Laurusa. Različno ime za istega posameznika, a druga življenja. Drugo - preseganje dvojnosti božjega in človekovega pa vidimo v Arsenijevi zdravilni moči, kjer se v resnici izmenjaje godi manifestacija človekovega poznavanja narave in božjega izvajanja čudežev, ki z naravo nimajo ničesar skupnega več. In skozi optiko te dvojnosti nato beremo o miru, spokojnosti, predanosti, navezanosti in spoštovanju. O romanju k brezčasju.

Laurusa je potrebno brati. Ker je knjiga, po kateri boste imeli občutek, da vam ima povedati več kot ste zmožni dojeti.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je