Moderni klasiki v zadnji trojki niso razočarali, res ne. O Prikritem junaku ni bilo slabih besed, Ferrantejevo ste vsi po vrsti pohvalili in sedaj je nekaj besed nujno potrebno nameniti tudi Vodolazkinu in njegovemu Laurusu. Ker je tudi to delo neke posebne vrste presežek, nekaj takšnega, kar ne boste brali prav pogosto. To bo jasno vsakomur, ki se bo Laurusa lotil. Zelo hitro. Težko bom našel paralelne umetnine, s pomočjo katerih bi se približal doživljanju, ki je na delu ob branju Laurusa. Ne vem, ali bi stavil na Ecovo Ime rože, s katero ga tlačijo v iste stavke. Omenjeno Ecovo delo je vzelo povsem sodobno fiktivno predpostavko o nečem, česar ni in ga v kriminalnem žanru čudovito zapakiralo v srednjeveški okoliš, v katerem daleč najbolj izstopa način, kako je Eco svojo ljubezen do skrivnosti, ki jo s seboj prinašajo knjižni svetovi, prelil v genialno metaforo knjižničnega labirinta s poklicanimi in nepoklicanimi stražarji. V Laurusu tega ni. Skoraj nič tega. Namesto k Ecu, bi pogled mnogo raje usmeril Tarkovskijevi mojstrovini Andrei Rublev. Prikaz Rusije 15. stoletja, religioznosti v porah vsakdanjega življenja in vpogleda v posameznikovo pot, ki preko mnogih cest in dogodkov peljejo tega istega posameznika nazaj domov k samemu sebi. Najbrž gre za enega najboljših filmov, kar jih bodo kdaj posneli. In danes, pol stoletja po tem, ko je bil Andrei Rublev narejen, zapiram zadnje strani romana Jevgenija Vodolazkina in prvo, na kar sem pomislil, je bil prav ta film.
Takoj zatem mir, spokojnost, iskanje, ljubezen, navezanost, potovanje, predanost, bogaboječnost, strahospoštovanje, čudeži, narava in čas. Vse to je Vodolazkin v Laurusu hote ali nehote uspel mojstrsko preplesti, oplemenititi s pripovedjo, ki nemalokrat poseže po preprosti govorici onkraj knjižnega jezika in zgodbo nekajkrat zasuče tudi v daljno prihodnost. Rezultat je nekaj sto strani trajajoča izjemna hagiografska pripoved o Laurusu. Zdravilcu, ki je v rosno mladih letih izgubil starše, nekaj let kasneje deda, nato pa - kar je vsaj na prvi pogled postalo motor njegovi etiki - še Ustino, dekle, s katerim je pričakoval otroka, a je ob porodu skupaj z otrokom umrla. In Laurus je šel na dolgo potovanje, na katerem je Laurus šele postal. Čisto na koncu.
Laurus je najprej Arsenij. Majhen deček, ki je moral proč od svojih staršev, v skrb in vzgojo ga vzame stari oče Kristofor. Ta se je skromno preživljal kot zdravilec, ki je ogromno vedel o zeliščih, naravi in človekovem telesu. K njemu so prihajali ljudje z različnimi težavami in on jih je, če se je le dalo, tudi rešil. In vsega tega, kar je vedel, je naučil tudi mladega Arsenija. Tako je ob Kristoforjevi smrti Arsenij postal dedič tako Kristoforjeve kajže kot tudi njegovih bolnikov. In on jih zdravi, ravno tako uspešno, kot Kristofor. In med ljudmi, ki jo potrkali na njegova vrata, je tudi Ustina. Arsenij v njenih očeh prepozna odsev večnosti, ki ji želi pripadati le z njo. In ona z njim. A usoda Arseniju takšnega razpleta ne nameni. Povsem katastrofalen izid bitke z neznanjem in neizkušenostjo pri vodenju poroda je imelo vsaj dva ostanka: prvi je bil ta, da je Arsenij ostal sam in drugi, da se je odločil, da bo odrešitev za krivdo šel iskat v brezpogojno naklonjenost nesmrtnemu bistvu Ustine, ki zanj ne bo nikdar umrlo, zemeljsko pokoro pa bo oddelal v vlogi, ki jo pravzaprav edino zna - zdravilca. In odide. Se ustavi tu in tam, poskrbi za vse, za katere lahko. Vodolazkin izvrstno pričara temačno obdobje, ko je v Rusiji kosila kuga, ki je pobila ogromno ljudi. Vest o Arsenijevih zdravilnih veščinah se širi, nanj se obrnejo tudi plemiči. A pretirane zahvale se brani, kot se brani tudi življenja s komerkoli, ki bi ogrožal askezo, vse prepotrebno, da ne izgubi misli na Ustino. Nato se zgodi tudi zločin. In Arsenij postane Ustin. Molčeči Ustin, ki je odkril, da za sporazumevanje z zunanjim svetom ne potrebuje besed, še posebno ne izgovorjenih. Svoje sporoča drugače. In odide v Pskov. Tam je Ustin božji norček, ki prav tantadrujevsko druščino najde med drugimi božjimi norčki. A njegov sloves še vedno nekako raste. Vsekakor se zdi, da ima mnogo več zaveznikov kot sovražnikov. Tukaj nekje v zgodbo prileti Ambrogio. Človek z darom ali prekletstvom jasnovidca in človek, za katerega se zdi, da je bil v celotni knjigi edini pravi Arsenijev prijatelj. Z njim odide na dolgo odisejado v Jeruzalem, k božjemu grobu. Vsak od njiju odide z drugačnim ciljem v glavi in Arsenijev je še vedno povezan z Ustino in mrtvorojenim sinom. Na poti pa Arsenij ostane brez Ambrogia in v pskovski okoliš se vrne drugačen. Od tam pa ga pot nadalje pelje le še v bližino doma, kjer v samostanu svetega Kirila v Belozersku postane tudi formalno menih, sprva prevzame ime Ambrozij in nato, v čisto zadnjem obdobju, ko v nekem absolutnem smislu od sebe odvrne vse navezanosti onkraj usmerjenosti v duhovno čistost, ko prejme veliko shimo, tudi Laurus. Zgodba nato dokaj naglo potuje h koncu, pred katerim imamo še enkrat možnost uzreti veličino hagiografskih razsežnosti, ki jo je Vodolazkin gradil skozi celotno pripoved. Laurus ni bil le dober človek, on je bil inkarnirano Dobro.
Najbrž o romanu Laurus ne boste našli zapisa, ki bi o njem ne imel dobrih besed. Seveda je treba privzeti popolnoma drugačno strukturo, kot smo je vajeni v marsikaterem sodobnem delu. Roman ima počasen tempo, avtor si jemlje potreben čas; prav tako roman nima klasične dramske zasnove, saj vse, kar počnemo, je to, da spremljamo Arsenija na njegovi poti. In v žaru želje po nečem, kar bi v romanu povzročilo suspenz, kjer bi hlastno obračali papir, bomo kot bralci nujno propadli (in od tod tudi malce zamere primerjavam k popolnoma drugačni Ecotovi Roži). Tu tega ni. A je vsega drugega dovolj. Branje Laurusa je opazovanje nekega prostora, ki ga Vodolazkin popisuje tako, kot bi nekoč tam živel. Način, kako uspe z jezikom (tule gre velika pohvala tudi prevajalki Lijani Dejak, seveda pa tudi Neži Zajc za izvrstno spremno besedo) in izborom prizorov skozi nekakšen minimalizem pričarati ozračje izpred pol tisočletja, je naravnost neverjeten. S to knjigo boste odpotovali daleč proč, v popolnoma drug svet. In čeprav se boste takoj v naslednji vrnili nazaj, bo Laurus ostal z vami. V svoji posebnosti se zdi povsem izven konkurence. Tudi če ga opišemo kot roman o ljubezni, je ljubezen, ki preveva Laurusa, nekaj povsem drugega, kot smo vajeni. Formula ljubezni kot hrepenenja se tu radikalizira v ljubezen kot dolg. Dolg, ki ne zapade.
A navkljub avtorjevi slikoviti predstavi Rusije 15. stoletja, tule prikimavam besedam s predstavitve ob izidu romana, da gre v prvi vrsti za roman o času. Času posameznika, njegovemu učasovanju in tistemu, kar ga v vsakem obdobju življenja opredeljuje. Iskanje in najdenje, izgubljanje in ponovno vstajenje, porazi in zmage. Vse v nekem mirnem sozvočju s tem, kar posameznika obdaja, v Laurusovem smislu tudi v zmožnosti preseganja nekih dvojnosti med nebeškim in zemeljskim, med tem, kar je božje in kar človekovo. Prvo - torej postopno učasovanje posameznika - je prikazano skozi različna imena, od Arsenija, prek Ustina in Ambrozija do Laurusa. Različno ime za istega posameznika, a druga življenja. Drugo - preseganje dvojnosti božjega in človekovega pa vidimo v Arsenijevi zdravilni moči, kjer se v resnici izmenjaje godi manifestacija človekovega poznavanja narave in božjega izvajanja čudežev, ki z naravo nimajo ničesar skupnega več. In skozi optiko te dvojnosti nato beremo o miru, spokojnosti, predanosti, navezanosti in spoštovanju. O romanju k brezčasju.
Laurusa je potrebno brati. Ker je knjiga, po kateri boste imeli občutek, da vam ima povedati več kot ste zmožni dojeti.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
vir slike: emka.si
Takoj zatem mir, spokojnost, iskanje, ljubezen, navezanost, potovanje, predanost, bogaboječnost, strahospoštovanje, čudeži, narava in čas. Vse to je Vodolazkin v Laurusu hote ali nehote uspel mojstrsko preplesti, oplemenititi s pripovedjo, ki nemalokrat poseže po preprosti govorici onkraj knjižnega jezika in zgodbo nekajkrat zasuče tudi v daljno prihodnost. Rezultat je nekaj sto strani trajajoča izjemna hagiografska pripoved o Laurusu. Zdravilcu, ki je v rosno mladih letih izgubil starše, nekaj let kasneje deda, nato pa - kar je vsaj na prvi pogled postalo motor njegovi etiki - še Ustino, dekle, s katerim je pričakoval otroka, a je ob porodu skupaj z otrokom umrla. In Laurus je šel na dolgo potovanje, na katerem je Laurus šele postal. Čisto na koncu.
Tvoja pot je težka, saj se zgodba tvoje ljubezni šele dobro začenja. Zdaj, Arsenij, bo vse odvisno od moči tvoje ljubezni. In seveda od moči tvoje molitve.
Laurus je najprej Arsenij. Majhen deček, ki je moral proč od svojih staršev, v skrb in vzgojo ga vzame stari oče Kristofor. Ta se je skromno preživljal kot zdravilec, ki je ogromno vedel o zeliščih, naravi in človekovem telesu. K njemu so prihajali ljudje z različnimi težavami in on jih je, če se je le dalo, tudi rešil. In vsega tega, kar je vedel, je naučil tudi mladega Arsenija. Tako je ob Kristoforjevi smrti Arsenij postal dedič tako Kristoforjeve kajže kot tudi njegovih bolnikov. In on jih zdravi, ravno tako uspešno, kot Kristofor. In med ljudmi, ki jo potrkali na njegova vrata, je tudi Ustina. Arsenij v njenih očeh prepozna odsev večnosti, ki ji želi pripadati le z njo. In ona z njim. A usoda Arseniju takšnega razpleta ne nameni. Povsem katastrofalen izid bitke z neznanjem in neizkušenostjo pri vodenju poroda je imelo vsaj dva ostanka: prvi je bil ta, da je Arsenij ostal sam in drugi, da se je odločil, da bo odrešitev za krivdo šel iskat v brezpogojno naklonjenost nesmrtnemu bistvu Ustine, ki zanj ne bo nikdar umrlo, zemeljsko pokoro pa bo oddelal v vlogi, ki jo pravzaprav edino zna - zdravilca. In odide. Se ustavi tu in tam, poskrbi za vse, za katere lahko. Vodolazkin izvrstno pričara temačno obdobje, ko je v Rusiji kosila kuga, ki je pobila ogromno ljudi. Vest o Arsenijevih zdravilnih veščinah se širi, nanj se obrnejo tudi plemiči. A pretirane zahvale se brani, kot se brani tudi življenja s komerkoli, ki bi ogrožal askezo, vse prepotrebno, da ne izgubi misli na Ustino. Nato se zgodi tudi zločin. In Arsenij postane Ustin. Molčeči Ustin, ki je odkril, da za sporazumevanje z zunanjim svetom ne potrebuje besed, še posebno ne izgovorjenih. Svoje sporoča drugače. In odide v Pskov. Tam je Ustin božji norček, ki prav tantadrujevsko druščino najde med drugimi božjimi norčki. A njegov sloves še vedno nekako raste. Vsekakor se zdi, da ima mnogo več zaveznikov kot sovražnikov. Tukaj nekje v zgodbo prileti Ambrogio. Človek z darom ali prekletstvom jasnovidca in človek, za katerega se zdi, da je bil v celotni knjigi edini pravi Arsenijev prijatelj. Z njim odide na dolgo odisejado v Jeruzalem, k božjemu grobu. Vsak od njiju odide z drugačnim ciljem v glavi in Arsenijev je še vedno povezan z Ustino in mrtvorojenim sinom. Na poti pa Arsenij ostane brez Ambrogia in v pskovski okoliš se vrne drugačen. Od tam pa ga pot nadalje pelje le še v bližino doma, kjer v samostanu svetega Kirila v Belozersku postane tudi formalno menih, sprva prevzame ime Ambrozij in nato, v čisto zadnjem obdobju, ko v nekem absolutnem smislu od sebe odvrne vse navezanosti onkraj usmerjenosti v duhovno čistost, ko prejme veliko shimo, tudi Laurus. Zgodba nato dokaj naglo potuje h koncu, pred katerim imamo še enkrat možnost uzreti veličino hagiografskih razsežnosti, ki jo je Vodolazkin gradil skozi celotno pripoved. Laurus ni bil le dober človek, on je bil inkarnirano Dobro.
In potrebujem čas, če že ne za naju oba, pa vsaj zanjo. Ambrogio, zelo se bojim, da se čas lahko konča. Midva pa na to nisva pripravljena - ne jaz ne ona.
Nihče ni pripravljen na to, je tiho rekel Ambrogio.
Najbrž o romanu Laurus ne boste našli zapisa, ki bi o njem ne imel dobrih besed. Seveda je treba privzeti popolnoma drugačno strukturo, kot smo je vajeni v marsikaterem sodobnem delu. Roman ima počasen tempo, avtor si jemlje potreben čas; prav tako roman nima klasične dramske zasnove, saj vse, kar počnemo, je to, da spremljamo Arsenija na njegovi poti. In v žaru želje po nečem, kar bi v romanu povzročilo suspenz, kjer bi hlastno obračali papir, bomo kot bralci nujno propadli (in od tod tudi malce zamere primerjavam k popolnoma drugačni Ecotovi Roži). Tu tega ni. A je vsega drugega dovolj. Branje Laurusa je opazovanje nekega prostora, ki ga Vodolazkin popisuje tako, kot bi nekoč tam živel. Način, kako uspe z jezikom (tule gre velika pohvala tudi prevajalki Lijani Dejak, seveda pa tudi Neži Zajc za izvrstno spremno besedo) in izborom prizorov skozi nekakšen minimalizem pričarati ozračje izpred pol tisočletja, je naravnost neverjeten. S to knjigo boste odpotovali daleč proč, v popolnoma drug svet. In čeprav se boste takoj v naslednji vrnili nazaj, bo Laurus ostal z vami. V svoji posebnosti se zdi povsem izven konkurence. Tudi če ga opišemo kot roman o ljubezni, je ljubezen, ki preveva Laurusa, nekaj povsem drugega, kot smo vajeni. Formula ljubezni kot hrepenenja se tu radikalizira v ljubezen kot dolg. Dolg, ki ne zapade.
Moje življenje so preživeli štirje ljudje, ki si niso podobni, ki imajo različna telesa in različna imena. Kaj je lahko skupnega med mano in svetlolasim fantičkom iz Rukine Slobodke? Spomin? Toda dlje kot živim, bolj se mi moji spomini zdijo izmišljije. Vse manj jim verjamem, in zato me ne zmorejo povezati s tistimi, ki so bili v različnih časih jaz. Življenje spominja na mozaik in razpada na dele.
A navkljub avtorjevi slikoviti predstavi Rusije 15. stoletja, tule prikimavam besedam s predstavitve ob izidu romana, da gre v prvi vrsti za roman o času. Času posameznika, njegovemu učasovanju in tistemu, kar ga v vsakem obdobju življenja opredeljuje. Iskanje in najdenje, izgubljanje in ponovno vstajenje, porazi in zmage. Vse v nekem mirnem sozvočju s tem, kar posameznika obdaja, v Laurusovem smislu tudi v zmožnosti preseganja nekih dvojnosti med nebeškim in zemeljskim, med tem, kar je božje in kar človekovo. Prvo - torej postopno učasovanje posameznika - je prikazano skozi različna imena, od Arsenija, prek Ustina in Ambrozija do Laurusa. Različno ime za istega posameznika, a druga življenja. Drugo - preseganje dvojnosti božjega in človekovega pa vidimo v Arsenijevi zdravilni moči, kjer se v resnici izmenjaje godi manifestacija človekovega poznavanja narave in božjega izvajanja čudežev, ki z naravo nimajo ničesar skupnega več. In skozi optiko te dvojnosti nato beremo o miru, spokojnosti, predanosti, navezanosti in spoštovanju. O romanju k brezčasju.
Laurusa je potrebno brati. Ker je knjiga, po kateri boste imeli občutek, da vam ima povedati več kot ste zmožni dojeti.
✭✭✭✭✭
Obišči tudi:
Komentarji
Objavite komentar