Če bi se moral prav na hitro odločiti, kateri del trojice Kopernik-Darwin-Freud je tisti, ki je človekovi racionalni umeščenosti v svet napravil večji pretres, bi seveda stavil na prvega. Vseeno je posegel po nečem, kar mnogo presega vsakodnevni domet slehernikovega bavljenja z običajnim. A, če dobro pomislim, je natanko tako bilo tudi z drugim in tretjim. Zato bi bilo nemara na mestu vprašanje, kako sploh lahko vplivajo njihova spoznanja, odkritja in resnice na posameznika, v njegovi vsakodnevni skrbi za tostransko življenje. Ali niso preveč teoretsko oddaljena? Ne, v resnici ne. Mindset sodobnega človeka je najbrž veliko bolj odvisen od znanstvene paradigme, kot se to zdi na prvi pogled. In vendarle nas debate, ki jih vsakodnevno poslušamo, vlečejo v mitologije, ki ponujajo rešitve s kisom ali odrešitve v veri v nedoumljive svetovne zarote, katerih del so najbrž tudi te debate same. Načinov, kako se lahko upremo tem zatemnitvam, je seveda dovolj. In menim, da je najbolj dostopen način v tem primeru tudi zelo učinkovit in hkrati tudi dovolj obetajoč. Sam seveda predlagam knjige. Literatura, ki na dosegljiv in narativen način pred bralca pripelje življenje znanstvenika z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, ki tej ali temu pridejo naproti, je lahko tudi tisti tlakovec, ki lahko vodi v pravo smer.
Pečat stvarjenja (The Signature of All Things) je roman, ki najpoprej in najbolj podrobno počne prav to. Prikazuje življenje Alme Whittaker, ki se je znanosti predala z vsem, kar je imela. Roman je napisala Elizabeth Gilbert lansko leto in že letos smo ga prejeli na police. Gre za relativno obsežno pisarijo, ki bo s svojim nemalokrat zabavnim tonom zlahka zapeljala mnoge bralce. In vedno bolj, ko bodo ti posegali po globini romana, se bodo odstrle tudi vse želje avtorice, ki jih je imela, ko je pisala knjigo. V resnici gre za delo, ki pelje v mnoge smeri. Kam vse torej gremo?
Kot rečeno, Pečat stvarjenja je zgodba o znanosti. Alma Whittaker je hči dveh nemalo čudaških staršev, od katerih se nam zelo dobro predstavi oče Henry in malo manj mati Beatrix. Henry je izjemno iznajdljiv in uspešen podjetnik, ki je s pomočjo znanja in nekaj izjemnih idej v življenju uspel zgraditi botanični imperij svetovnih razsežnosti in dobro kariero tudi v farmaciji. A Henry je tudi oseba popolnoma brez vsake morale. Vse, kar počne, počne pod vidikom osebne koristi. Nad njim ni nikogar, v njem, se zdi, ravno tako ni ničesar. Z Beatrix sta Almo in nato tudi (posvojeno) sestro Prudence vzgojila v neverjetno strogem duhu, ki jima ni ponudil posvetnosti. Vse kar je bilo, je bila šola in uvajanje v družbo, ki je ponudila le enostransko doživljanje sveta. Vse, kar se Almi dogaja dolgo časa, je bilo delo na posestvu, preučevanje rastlinja in občasna srečanja s kom iz zunanjega sveta. Zasnova romana je obsežna pripoved o zaprtem svetu, ki ga je živela hči izjemno bogatih staršev, ki so sicer v marsičem nadzirali vse, kar je počela, vseeno pa je bralec lahko prepričan, da je Alma v vsem tem neizmerno uživala. Ljubezen do živega rastlinja in goreče zasledovanje znanja je nekaj, kar se kot svetla pesem dviga nad sicer turobno scengrafijo Alminega otroštva. Kot zgodba o znanosti je Pečat stvarjenja predvsem zgodba o tem, kaj znanstvenik v prvi fazi potrebuje, da to postane. Pa ne mislim toliko strogih in sebičnih staršev kot predvsem neko malodane neizrekljivo ljubezen do znanja. In, ker se drugega ne da pridobiti le s prvim, kar je več kot očitno Gilbertova skušala prikazati z vpeljavo Prudence, tudi iskrico genija, ki je tam in tam tudi ostaja za zmeraj.
Pečat stvarjenja je tudi zgodba o osamljeni ženski, ki hrepeni po tistem, kar je zunaj knjig, ki jo obdajajo. Telo je lahko velika tegoba, navkljub drugotnemu pomenu pri iskanju artikulacije večnih resnic nekega naravnega sistema, ki je polno materialnega. Duhovna pot intelekta je lahko težka. In nihče ni povsem imun. Niti Alma ne. Mogočen del knjige zajemajo poskusi dajanja telesnosti v oklepaj, vendarle pa je nedvomno prav ta tista, ki je poskrbela za enega od vrhuncev romana. Alma najde nekoga. Se poroči. Ambrose, če je kdaj v literaturi obstajal homme fatal, je to on, je zgodba zase. Zgodba v zgodbi. Zgodba pečata stvarjenja. In natanko tisto, česar Ambrose Almi ne ponudi, je telo. Njegova fatalnost je v tistem, česar ne ponuja. Zato je Pečat stvarjenja tudi zgodba o nasprotjih, kjer lahko govorimo o telesu in duhu ali o znanosti in mistiki. In o dajanju v oklepaj tega, česar tja ne gre dajati.
Pečat stvarjenja je tudi knjiga, ki bo bralcu ponudila eksotična popotovanja, razburljive avanture poti, ki so vodile raziskovalce v 18. in 19. stoletju po svetu. Ponudila bo tudi pogled v misijon na Tahitiju, tudi to, kako so bila potovanja, iznajdljivost in pogum pomembne prednosti tistih, ki si želijo uspeti, tako v ekonomiji (Henry) kot tudi v iskanju nečesa, kar so izgubili (Alma). Nekajkrat sem v zgodbi našel tudi apologijo teh krščanskih misijonov, kar je zanimivo predvsem s stališča tega, da je taista zgodba v resnici pripoved o življenju znanstvenice, ki bo svoje življenjsko delo ukvarjanja z mahom v končni fazi kronala z lastno teorijo o naravni selekciji.
Pečat stvarjenja je knjiga, ki se po mnogih straneh popisovanja Alminega življenja seveda slej ko prej vrne tudi nazaj k temu, kar počne. K njenemu delu in strasti, ki je že na prvih deseterih straneh opisana s tako oprijemljivostjo, da bi jo lahko zgrabil. A pravi poudarki pridejo proti koncu, kjer Alma naredi nekakšno sintezo svojih življenjskih spoznanj in tistega, kar je pripeljal svet k njej. Alma se v poznejših letih preseli na Nizozemsko. V tem zadnjem delu knjige se avtorica precej ukvarja z Darwinom in Wallacom. Življenje ji je do takrat ponudilo mnoge odgovore na njena iskanja. In z njimi je zadovoljna. Kot bralci, ki dihamo z njo že dolgo časa, ji to privoščimo. A zaključkov ne more potegniti, ker njena življenjska teorija (ki je predstavljena ob bok Darwinovi) nima odgovora na eno vprašanje. In če je kje knjiga, ki se trudi biti nadvse konsistentna, nekoliko neprepričljiva, je to to. Prudence in tisto, kar naj bi napravila za Almo. In kar nato Almo zaznamuje do konca. Tule me je avtorica vseeno malo izgubila.
In končno, Pečat stvarjenja je knjiga, ki v ospredje postavlja žensko. Žensko kot odraščajočo v družbi moških sogovornikov; kot vodjo ogromnega posestva in posla; kot znanstvenico, ki se bori za objave v znanstvenih revijah; popotnico, ki je ni strah novih izzivov in kot samozavestno borko za svoj prav. Moški v tej knjigi so skoraj vsi zelo stranske stranske osebe.
Roman Elizabeth Gilbert bo branje, ki bo navdušilo mnoge. Odlikuje ga predvsem razgiban slog pisanja, ki odpre mnoge teme, tudi takšne, ki jih tu nisem omenjal. Nekaj prehitrih preskokov v zgodbi se kompenzira z bogatim vpogledom v dušo nekoga, ki si želi resnice tega, kar jo obdaja in se je zavoljo tega pripravljena odpovedati marsičemu. Pustolovska, družboslovna, življenjska zgodba o preučevalki mahov, ki gre tudi onkraj fizike in botanike. Fino branje, ki bo peljalo v prvo polovico 19. stoletja, v družbo samostojne, inteligentne, tudi osamljene, a vsekakor neustrašne Alme Whittaker. Velja ji nameniti pozornost.
O Pečatu stvarjenja tudi:
vir slike:emka.si
Pečat stvarjenja (The Signature of All Things) je roman, ki najpoprej in najbolj podrobno počne prav to. Prikazuje življenje Alme Whittaker, ki se je znanosti predala z vsem, kar je imela. Roman je napisala Elizabeth Gilbert lansko leto in že letos smo ga prejeli na police. Gre za relativno obsežno pisarijo, ki bo s svojim nemalokrat zabavnim tonom zlahka zapeljala mnoge bralce. In vedno bolj, ko bodo ti posegali po globini romana, se bodo odstrle tudi vse želje avtorice, ki jih je imela, ko je pisala knjigo. V resnici gre za delo, ki pelje v mnoge smeri. Kam vse torej gremo?
Kot rečeno, Pečat stvarjenja je zgodba o znanosti. Alma Whittaker je hči dveh nemalo čudaških staršev, od katerih se nam zelo dobro predstavi oče Henry in malo manj mati Beatrix. Henry je izjemno iznajdljiv in uspešen podjetnik, ki je s pomočjo znanja in nekaj izjemnih idej v življenju uspel zgraditi botanični imperij svetovnih razsežnosti in dobro kariero tudi v farmaciji. A Henry je tudi oseba popolnoma brez vsake morale. Vse, kar počne, počne pod vidikom osebne koristi. Nad njim ni nikogar, v njem, se zdi, ravno tako ni ničesar. Z Beatrix sta Almo in nato tudi (posvojeno) sestro Prudence vzgojila v neverjetno strogem duhu, ki jima ni ponudil posvetnosti. Vse kar je bilo, je bila šola in uvajanje v družbo, ki je ponudila le enostransko doživljanje sveta. Vse, kar se Almi dogaja dolgo časa, je bilo delo na posestvu, preučevanje rastlinja in občasna srečanja s kom iz zunanjega sveta. Zasnova romana je obsežna pripoved o zaprtem svetu, ki ga je živela hči izjemno bogatih staršev, ki so sicer v marsičem nadzirali vse, kar je počela, vseeno pa je bralec lahko prepričan, da je Alma v vsem tem neizmerno uživala. Ljubezen do živega rastlinja in goreče zasledovanje znanja je nekaj, kar se kot svetla pesem dviga nad sicer turobno scengrafijo Alminega otroštva. Kot zgodba o znanosti je Pečat stvarjenja predvsem zgodba o tem, kaj znanstvenik v prvi fazi potrebuje, da to postane. Pa ne mislim toliko strogih in sebičnih staršev kot predvsem neko malodane neizrekljivo ljubezen do znanja. In, ker se drugega ne da pridobiti le s prvim, kar je več kot očitno Gilbertova skušala prikazati z vpeljavo Prudence, tudi iskrico genija, ki je tam in tam tudi ostaja za zmeraj.
Pečat stvarjenja je tudi zgodba o osamljeni ženski, ki hrepeni po tistem, kar je zunaj knjig, ki jo obdajajo. Telo je lahko velika tegoba, navkljub drugotnemu pomenu pri iskanju artikulacije večnih resnic nekega naravnega sistema, ki je polno materialnega. Duhovna pot intelekta je lahko težka. In nihče ni povsem imun. Niti Alma ne. Mogočen del knjige zajemajo poskusi dajanja telesnosti v oklepaj, vendarle pa je nedvomno prav ta tista, ki je poskrbela za enega od vrhuncev romana. Alma najde nekoga. Se poroči. Ambrose, če je kdaj v literaturi obstajal homme fatal, je to on, je zgodba zase. Zgodba v zgodbi. Zgodba pečata stvarjenja. In natanko tisto, česar Ambrose Almi ne ponudi, je telo. Njegova fatalnost je v tistem, česar ne ponuja. Zato je Pečat stvarjenja tudi zgodba o nasprotjih, kjer lahko govorimo o telesu in duhu ali o znanosti in mistiki. In o dajanju v oklepaj tega, česar tja ne gre dajati.
Pečat stvarjenja je tudi knjiga, ki bo bralcu ponudila eksotična popotovanja, razburljive avanture poti, ki so vodile raziskovalce v 18. in 19. stoletju po svetu. Ponudila bo tudi pogled v misijon na Tahitiju, tudi to, kako so bila potovanja, iznajdljivost in pogum pomembne prednosti tistih, ki si želijo uspeti, tako v ekonomiji (Henry) kot tudi v iskanju nečesa, kar so izgubili (Alma). Nekajkrat sem v zgodbi našel tudi apologijo teh krščanskih misijonov, kar je zanimivo predvsem s stališča tega, da je taista zgodba v resnici pripoved o življenju znanstvenice, ki bo svoje življenjsko delo ukvarjanja z mahom v končni fazi kronala z lastno teorijo o naravni selekciji.
Pečat stvarjenja je knjiga, ki se po mnogih straneh popisovanja Alminega življenja seveda slej ko prej vrne tudi nazaj k temu, kar počne. K njenemu delu in strasti, ki je že na prvih deseterih straneh opisana s tako oprijemljivostjo, da bi jo lahko zgrabil. A pravi poudarki pridejo proti koncu, kjer Alma naredi nekakšno sintezo svojih življenjskih spoznanj in tistega, kar je pripeljal svet k njej. Alma se v poznejših letih preseli na Nizozemsko. V tem zadnjem delu knjige se avtorica precej ukvarja z Darwinom in Wallacom. Življenje ji je do takrat ponudilo mnoge odgovore na njena iskanja. In z njimi je zadovoljna. Kot bralci, ki dihamo z njo že dolgo časa, ji to privoščimo. A zaključkov ne more potegniti, ker njena življenjska teorija (ki je predstavljena ob bok Darwinovi) nima odgovora na eno vprašanje. In če je kje knjiga, ki se trudi biti nadvse konsistentna, nekoliko neprepričljiva, je to to. Prudence in tisto, kar naj bi napravila za Almo. In kar nato Almo zaznamuje do konca. Tule me je avtorica vseeno malo izgubila.
In končno, Pečat stvarjenja je knjiga, ki v ospredje postavlja žensko. Žensko kot odraščajočo v družbi moških sogovornikov; kot vodjo ogromnega posestva in posla; kot znanstvenico, ki se bori za objave v znanstvenih revijah; popotnico, ki je ni strah novih izzivov in kot samozavestno borko za svoj prav. Moški v tej knjigi so skoraj vsi zelo stranske stranske osebe.
Roman Elizabeth Gilbert bo branje, ki bo navdušilo mnoge. Odlikuje ga predvsem razgiban slog pisanja, ki odpre mnoge teme, tudi takšne, ki jih tu nisem omenjal. Nekaj prehitrih preskokov v zgodbi se kompenzira z bogatim vpogledom v dušo nekoga, ki si želi resnice tega, kar jo obdaja in se je zavoljo tega pripravljena odpovedati marsičemu. Pustolovska, družboslovna, življenjska zgodba o preučevalki mahov, ki gre tudi onkraj fizike in botanike. Fino branje, ki bo peljalo v prvo polovico 19. stoletja, v družbo samostojne, inteligentne, tudi osamljene, a vsekakor neustrašne Alme Whittaker. Velja ji nameniti pozornost.
✭✭✭✭✩
Komentarji
Objavite komentar