Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik, ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje, mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zaokrožitev, zapelje v zanko in napravi vozel pri koncu, ustvari neke čudne sorte popoln občutek umetniškega dela. Čeprav to vedno stori avtor sam. Če ni povsem jasno, o čem pišem, le vzemite zgoraj omenjeno delo Če neke zimske noči popotnik. Ko ga boste prebrali, bo vse jasno. Všeč so mi ta dela, kjer je vse skupaj zelo interaktivno. Tudi meni vsake toliko na ramo prileti palček požiralček, ki mi meša štrene in požira vsako četrto besedo in nato njih na koncu besedila doda svojega, da bi požiralček , kako se zadevi najbolje ustreglo. Kot bi mojega najbolje iz-vedel. Italo je eden tistih avtorjev, ki bo takšne požiralčke aktivno vključil in pod vprašaj s tem postavil sebe. In tudi tebe, ki ga boš bral.
Neobstoječi vitez je relativno kratka pripoved, ki deluje na mnogo načinov. Dogaja se v času Karla Velikega in njegovih vojnih pohodov. Pa ni on glavni junak. Tu je predvsem vitez Agilulfo Emo Bertrandino Guildivernski in Drugih, Cobentraški in Surski, vitez Selimpie Citeriore in Feza. Kot pravi knjiga, gotovo vzor vojaka; ampak vsem je bil zoprn. Ta vitez predvsem in najprej ne obstaja. Če ne bi imel oklepa, ga v resnici nihče ne bi opazil. Pa tudi on ni čisto sam glavni junak. Tu je tudi Gurdulu, Agulilfov oproda, ki je popolno nasprotje svojemu vitezu: je nekdo, ki je le tisto, kar je vsakokrat ob njem. Torej ga za sebe ni. In k tema dvema lahko dodamo še nekaj drugih vojščakov, viteza, ki je prelepa ženska in nuno v samostanu, ki zgodbo pripoveduje (zakaj hudiča bi vso to zgodbo pripovedovala prav nuna v samostanu?). To je nekakšna setlista oseb v Neobstoječem vitezu. In dogajanje, ki sledi pogovorom ter prigodam na bojnem polju, za mizo, z vladarjem in na potovanjih, kjer iščoči iščejo svoje odgovore. In na koncu je občutek dober. Tako za večino junakov kot tudi za bralca.
Calvino je v Neobstoječem vitezu precej več energije vložil v samo formo zgodbe in v razvoj zanimivih likov, kot pa v neko zelo zanimivo zgodbo, ki bi vlekla k branju zaradi razpleta samega. Tako se zdi. Tudi to, da je praktično vse stavil na izjemnost in privlačnost situacij, v katerih se ti – sila nenavadni, praktično fantazijski liki – srečujejo. Vse je v teh nenavadnostih, ki največkrat padejo v sfero komičnosti, vendar, kar je zanimivo, ne banalizirajo fantazije, iz katere prihajajo. Ja, v resnici se zdi Neobstoječi vitez nekakšna žanrska enolončnica, ki je hkrati fantazija, pripovedka, pustolovščina, komedija, avtobiografija, ljubezenski roman in satira. Calvino je bil eden najbolj zvestih montypythonovcev pred Monty Pythoni. Res bi lahko zagovarjal tezo, da se je Calvino precej bolj ukvarjal z igro teh formalnih okvirjev kot s samo zgodbo. Zato bo na svoj račun prišel vsak pozorni bralec, ki bo vrhunce Neobstoječega viteza iskal v teh majhnih podrobnostih, stilskih preskokih in žoganjem med različnimi poudarki, ki nikoli ne najdejo korenin, da bi ostali prisotni dlje. Zato tudi način, kako se v zaključku zgodbe zgodi mali spin, zasuk, ki ima vpliv na razumevanje celotne zgodbe, nima kakega ''ahaaaa'' učinka, temveč bolj deluje kot logični zaključek vseh čudaštev, ki so del Neobstoječega viteza. Ali nelogični, niti ni pomembno.
Neobstoječi vitez je igra. Takšna, kot si jo lahko privošči vrhunski pisatelj, ki je sit klasičnih vzorcev in jasno postavljenih karakterjev, situacij, v katere se zapletejo in moralk, ki morajo na koncu priti na plano. V to igro je uspešno napletel tudi zelo resno kritiko gospostva, aristokratskega obnašanja in vojne, predstavil ljubezen kot gonilo napredka in nečesa, kar je onkraj delitve na božje in človeško. V to igro je sila zabavno vpletel tudi probleme samozavedanja, povsem fenomenološke načine dojemanja dvojice zasebstva/nasebstva, ki sta, vsaj v okvirih, ki sem jih imel v preteklosti sam srečo spoznati, prebivala večidel zgolj v zelo zoprni filozofski literaturi. Kdor bi šel v to smer, mu seveda z veseljem priporočim Heglovo Fenomenologijo duha, najlepšo od vseh. Agilulfo je prikaz absolutnega zasebstva, ki se zaveda samega sebe, nasebstva kot takega pa nima (čeprav je to reducirano na fizično pojavnost); Gurdulu pa ravno obratno – njegova pojavnost je utemeljena na pojavnosti konteksta, kjer se nahaja, vendarle pa se sam tega nikakor ne zaveda, nima nikakršnega samozavedanja, torej ga za sebe ni. In izredno pomenljivo je tudi to, da je Calvino v Agilulfa položil osebo, ki je poosebljen služabnik reda, brezkompromisni izvrševalec nalog svojega vladarja in najbolj pravični(ški) med enakimi, utemeljitelj vesti perfomativne vrednosti besed, vladarsko vglasovanih. Brez greha in odklona. Vladarjeva besedna izjava ima takojšnjo veljavnost ukaza (str. 31). Gre za mojstrsko postavljene like, ki lahko funkcionirajo kot simboli, alegorije za svet zunaj literature; lahko pa funkcionirajo le kot liki v literarni igri, ki je ne vežejo nobene spone več. In zopet smo pri meni, tebi; najboljši del tega je bralec, ki nadaljuje to svobodo in uživa v branju v obeh smereh.
Zaradi vsega tega je Neobstoječi vitez (del trilogije Naši predniki) pravzaprav super branje za oddih in sprostitev. Ne gre za knjigo, ki bi na kakih 500 straneh ponujala epsko zgodbo o tej ali oni dinastiji. Tudi ne takšna, ki bi se vrgla na idejo kake etične dileme in na koncu ponudila kako očiščenje. Gre za kratko in zabavno eksperimentalno igro žanrov, motivov, ki delujejo čisto kratkočasno. Ne obremenjujejo. A, kot rečeno, ničesar ne banalizirajo. Dajte si duška. Tole bo branje za naprej. Branje, ki bo ponudilo veliko prostora za dobre pogovore.
Še to, tudi v Neobstoječem vitezu sem našel besedo, ki je doslej še nisem zasledil: razmenišiti (poudarek na prvem i). O tem, kaj pomeni, boste, jasno, prebrali sami.
Pino Zac je leta 1970 po knjižni predlogi posnel film Il Cavaliere Inesistente.
✭✭✭✭✩
O Neobstoječem vitezu tudi:
vir slike: delo.si
Neobstoječi vitez je relativno kratka pripoved, ki deluje na mnogo načinov. Dogaja se v času Karla Velikega in njegovih vojnih pohodov. Pa ni on glavni junak. Tu je predvsem vitez Agilulfo Emo Bertrandino Guildivernski in Drugih, Cobentraški in Surski, vitez Selimpie Citeriore in Feza. Kot pravi knjiga, gotovo vzor vojaka; ampak vsem je bil zoprn. Ta vitez predvsem in najprej ne obstaja. Če ne bi imel oklepa, ga v resnici nihče ne bi opazil. Pa tudi on ni čisto sam glavni junak. Tu je tudi Gurdulu, Agulilfov oproda, ki je popolno nasprotje svojemu vitezu: je nekdo, ki je le tisto, kar je vsakokrat ob njem. Torej ga za sebe ni. In k tema dvema lahko dodamo še nekaj drugih vojščakov, viteza, ki je prelepa ženska in nuno v samostanu, ki zgodbo pripoveduje (zakaj hudiča bi vso to zgodbo pripovedovala prav nuna v samostanu?). To je nekakšna setlista oseb v Neobstoječem vitezu. In dogajanje, ki sledi pogovorom ter prigodam na bojnem polju, za mizo, z vladarjem in na potovanjih, kjer iščoči iščejo svoje odgovore. In na koncu je občutek dober. Tako za večino junakov kot tudi za bralca.
Calvino je v Neobstoječem vitezu precej več energije vložil v samo formo zgodbe in v razvoj zanimivih likov, kot pa v neko zelo zanimivo zgodbo, ki bi vlekla k branju zaradi razpleta samega. Tako se zdi. Tudi to, da je praktično vse stavil na izjemnost in privlačnost situacij, v katerih se ti – sila nenavadni, praktično fantazijski liki – srečujejo. Vse je v teh nenavadnostih, ki največkrat padejo v sfero komičnosti, vendar, kar je zanimivo, ne banalizirajo fantazije, iz katere prihajajo. Ja, v resnici se zdi Neobstoječi vitez nekakšna žanrska enolončnica, ki je hkrati fantazija, pripovedka, pustolovščina, komedija, avtobiografija, ljubezenski roman in satira. Calvino je bil eden najbolj zvestih montypythonovcev pred Monty Pythoni. Res bi lahko zagovarjal tezo, da se je Calvino precej bolj ukvarjal z igro teh formalnih okvirjev kot s samo zgodbo. Zato bo na svoj račun prišel vsak pozorni bralec, ki bo vrhunce Neobstoječega viteza iskal v teh majhnih podrobnostih, stilskih preskokih in žoganjem med različnimi poudarki, ki nikoli ne najdejo korenin, da bi ostali prisotni dlje. Zato tudi način, kako se v zaključku zgodbe zgodi mali spin, zasuk, ki ima vpliv na razumevanje celotne zgodbe, nima kakega ''ahaaaa'' učinka, temveč bolj deluje kot logični zaključek vseh čudaštev, ki so del Neobstoječega viteza. Ali nelogični, niti ni pomembno.
Neobstoječi vitez je igra. Takšna, kot si jo lahko privošči vrhunski pisatelj, ki je sit klasičnih vzorcev in jasno postavljenih karakterjev, situacij, v katere se zapletejo in moralk, ki morajo na koncu priti na plano. V to igro je uspešno napletel tudi zelo resno kritiko gospostva, aristokratskega obnašanja in vojne, predstavil ljubezen kot gonilo napredka in nečesa, kar je onkraj delitve na božje in človeško. V to igro je sila zabavno vpletel tudi probleme samozavedanja, povsem fenomenološke načine dojemanja dvojice zasebstva/nasebstva, ki sta, vsaj v okvirih, ki sem jih imel v preteklosti sam srečo spoznati, prebivala večidel zgolj v zelo zoprni filozofski literaturi. Kdor bi šel v to smer, mu seveda z veseljem priporočim Heglovo Fenomenologijo duha, najlepšo od vseh. Agilulfo je prikaz absolutnega zasebstva, ki se zaveda samega sebe, nasebstva kot takega pa nima (čeprav je to reducirano na fizično pojavnost); Gurdulu pa ravno obratno – njegova pojavnost je utemeljena na pojavnosti konteksta, kjer se nahaja, vendarle pa se sam tega nikakor ne zaveda, nima nikakršnega samozavedanja, torej ga za sebe ni. In izredno pomenljivo je tudi to, da je Calvino v Agilulfa položil osebo, ki je poosebljen služabnik reda, brezkompromisni izvrševalec nalog svojega vladarja in najbolj pravični(ški) med enakimi, utemeljitelj vesti perfomativne vrednosti besed, vladarsko vglasovanih. Brez greha in odklona. Vladarjeva besedna izjava ima takojšnjo veljavnost ukaza (str. 31). Gre za mojstrsko postavljene like, ki lahko funkcionirajo kot simboli, alegorije za svet zunaj literature; lahko pa funkcionirajo le kot liki v literarni igri, ki je ne vežejo nobene spone več. In zopet smo pri meni, tebi; najboljši del tega je bralec, ki nadaljuje to svobodo in uživa v branju v obeh smereh.
Zaradi vsega tega je Neobstoječi vitez (del trilogije Naši predniki) pravzaprav super branje za oddih in sprostitev. Ne gre za knjigo, ki bi na kakih 500 straneh ponujala epsko zgodbo o tej ali oni dinastiji. Tudi ne takšna, ki bi se vrgla na idejo kake etične dileme in na koncu ponudila kako očiščenje. Gre za kratko in zabavno eksperimentalno igro žanrov, motivov, ki delujejo čisto kratkočasno. Ne obremenjujejo. A, kot rečeno, ničesar ne banalizirajo. Dajte si duška. Tole bo branje za naprej. Branje, ki bo ponudilo veliko prostora za dobre pogovore.
Še to, tudi v Neobstoječem vitezu sem našel besedo, ki je doslej še nisem zasledil: razmenišiti (poudarek na prvem i). O tem, kaj pomeni, boste, jasno, prebrali sami.
Pino Zac je leta 1970 po knjižni predlogi posnel film Il Cavaliere Inesistente.
✭✭✭✭✩
O Neobstoječem vitezu tudi:
Komentarji
Objavite komentar