Preskoči na glavno vsebino

Norveški gozd: predvsem o tem, kar se skriva znotraj naših življenj

To je knjiga o razmerjih. Predvsem to. Prvi vtis, ki te tudi po tehtnem premisleku spremlja še naprej, ko se trudiš, da bi Murakamijev roman Noruwei no mori iz leta 1987 pojasnil še komu drugemu. Knjiga o zapletenih razmerjih pravzaprav. Torej knjiga o življenju, ker v življenju enostavnih razmerij (z izjemo Facebooka) v resnici ni. Norveški gozd bo bralca vpel v motrenje različnih izkušenj in refleksij, ki jih doživlja Toru Watanabe, glavni junak tega romana, ki je, če gre verjeti napisanemu – od tega je vendarle že več kot 25 let – natanko tisti roman, ki je Murakamija izstrelil med literarne zvezde, vsaj na Japonskem. Ne glede na to, gre vsekakor za roman, ki je nastal pred nekaterimi deli, ki jih dobro poznamo, tako recimo Južno od meje, zahodno od sonca, Kronika ptiča navijalca, Ljubi moj sputnik, 1Q84

Ne gre za povsem za branje Murakamija, kot sem ga vajen. Delo, ki bi ga danes nezmotljivo pripisali avtorju, čigar literarna kapaciteta neprestano buri interpretativne duhove vseh, ki se podajo na pot besednega srečevanja z njegovimi deli. V Norveškem gozdu avtor ne posega toliko v onstranske alegorije in svet magičnega, neznanega, umu privlačno neulovljivega, je tu manj prisoten. Nemara bo tudi zato tukaj odpadla vulgarna delitev bralcev na tiste, ki Murakamija ne marajo in tiste, ki mu zvesto sledijo. Kot zapisano v iniciali, Norveški gozd je knjiga o razmerjih. O tem, kaj razmerja drži skupaj, kaj jih končuje in predvsem, kaj v razmerju pomeni osamljenost.

vir slike:sanje.si

Zgodba sledi Toruju in njegovim spominom na del mladosti, ki ga je preživel v študentskem domu in kasneje tudi v Tokiu kot najemnik stanovanja. V ozadju dogajanja so zametki študentskih nemirov s konca 1960ih, a ta ostajajo v ozadju. Ne motijo in – vsaj jaz nisem tega zaznal – ne pripenjajo dejanj glavnih junakov na točno to določeno obdobje v razvoju Japonske in Tokia (čeprav se nemara marsikdo tu ne bo strinjal z mano). Dogodki in razmišljanja, razvoj odnosov, vzponi in padci v Torujevih razmerjih se brez težav lahko prenesejo v drugo okolje in v drug čas.

Toruja vidim kot povsem povprečnega študenta na pragu dvajsetih. Roman ga precej podrobno predstavi skozi celotno zgodbo in Torujevo gledišče dogajanja je tudi naše gledišče branja. Tu ga, kar me je v določeni meri presenetilo, spoznamo kot pretežno samozavestnega mladostnika. Spoznamo njegovega hecnega cimra Jurišnika, karizmatičnega prijatelja Nagasawo in njegovo dekle Hatsumi; izvemo, kako pomembno vlogo je v njegovem življenju odigral srednješolski prijatelj Kizuki in povsem nemočni opazujemo, kako in zakaj se spleta neuničljiva vez med dekletom Naoko (ki, kar je zelo pomembno, je bila dekle Kizukija) in Torujem ter prav tako, skorajda nič manj neuničljiva vez med Torujem in Midori, sošolko s fakultete. V te odnose je potrebno pridati tudi Reiko, Naokino prijateljico in tudi epizodično razmerje, ki ga je Toru zgradil z očetom Midori, na smrt bolnim v bolnišnični sobi.

Vse, kar se zgodi, se zgodi pravzaprav znotraj teh razmerij. In medtem, ko bi lahko večino teh oseb označil za stranske like – čeprav pri Murakamiju kaj takšnega skoraj ne obstaja – je bistveni del zgodbe v razmerju, ki ga Toru gradi do Naoko in Midori. Vse ostalo so opombe k nitim, ki vežejo te tri osebe skupaj. Opombe in nedeljivi preostanki. Detajli, ki peljejo v neko višje razumevanje napisanega. Ali globlje. Ni pomembno. Toru do obeh čuti navezanost, vendarle pa sta si dekleti povsem vsaksebi. Glede vsega. Ena je povsem prizemljena, igriva, navihana in pripravljena na življenje v družbi. In čaka. Druga je popolna enigma, prebiva v nekem medsvetju, v katerem je obtičala po usodni izkušnji. Tudi ona čaka, a toliko bolj pusti čakati. Do obeh Toru čuti neznosno fizično privlačnost, a vendarle je notranja želja, ki seže onkraj seksualne potrebe, po enem od teh bitij precej močnejša kot po drugem. In zato je pripravljen trpeti, čakati, se odrekati in živeti disciplinirano. Se uči prisotnosti v osamljenosti, ki je ne bi čutil. Dokler ne čaka več. In nekje istočasno nezmotljiva prikazen poreže spomine neke mladosti, ki ne bo nikdar več takšna kot bi morala biti. Naoko in Midori, dasiravno se nikdar ne srečata, skupaj s Torujem zagotovo tvorijo eno najbolj zanimivih ljubezenskih zgodb, kar jih je spisanih. Ta zgodba je prežeta z mnogo erotike, čakanja, odrekanja, romantike, truda, čutnosti, prijateljstva in z voljo do tega, kar na čustva nekoga lahko preži le iz nekega izvira, ki ne pozna meja tega sveta. Vse to je zgodba Norveškega gozda.

Tu so seveda tudi The Beatles z Norwegian wood (in tudi ta naj bo za Naoko).



V tem, z veliko količino povsem odkrite erotike prežetim delom, pa je poleg teh razmerij v knjigi še ena rdeča nit. Smrt. To v vsej tragičnosti izkusi kar nekaj junakov Norveškega gozda, nekateri večkrat. Smrt drugega. Ki je lahko tudi moja smrt. Mnogo razmišljanja in dogajanja je podvrženo melanholiji izkustva življenja, ki je občutilo smrt. A vendarle, je to melanholija, ki nima izteka zgolj v obupu in negaciji biti, kot bi sprva pričakoval. Murakami v svoje junake navkljub njihovi mladosti – Reiko je med njimi nekako najstarejša in jih ima pod 40 – položil zelo zrelo dojemanje smrti. Pa naj gre za samomor ali bolezen, vzrok tu ni pomemben. Vendarle, navkljub zrelosti, vpliva travmatičnih izkušenj smrti drugega in poti avtorefleksije, ki jih te odpirajo, ne gre zanemariti, nikakor. V tem ne gre iskati šale. In tega se je najbrž zavedal tudi Murakami, zato je bilo sila pomembno, kako bo pristopil k tej temi. In čeprav se zdi povsem na prvo žogo in prepoceni, pa njegova premisa, ki odmeva vse bolj proti koncu Norveškega gozda, da smrt ni nasprotje življenju, temveč se skriva znotraj naših življenj, nekako drži vodo. V kontekstu vsega, kar zgodba prinaša.

Motivi smrti in travmatičnih izkušenj, mnogo pogovorov, etičnih premislekov o tem, kaj je prav in kaj narobe, življenja na robu med razvratom in najbolj intimnem doživljanju drugega v njegovi bližini brez katere ni biti; iskanju ljubezni in odgovorov na vprašanja, ki v mnogem preraščajo starost protagonistov romana. Murakami je mladostnike vzel zelo resno. Sočutno. In v stilsko dovršeni pripovedi ni banaliziral ničesar, kar je v razponu, ki si ga je v Norveškem gozdu zadal, zelo težka naloga. Roman je bralna poslastica, ki v zgodbi, ki bi lahko naslavljala revolucionarni družbeni angažma mladih, ospredje podredi seksu in reševanju zelo intimnih travmatičnih izkušenj.

To, kako je med tema deloma mojstrsko lovil pripovedno ravnotežje in ustvaril zgodbo, ki niti ne podleže vulgarnosti niti se ne želi otresti neprijetnega, je prepričalo tudi mene.

✭✭✭✭


Po romanu so posneli tudi istoimenski film.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je