Preskoči na glavno vsebino

Ob tebi: nezahtevno o zahtevnem

Roman Jojo Moyes z izvirnim naslovom Me Before You, je v slovenski jezik preveden z Ob tebi. Ne gre za zahtevno čtivo. Pravzaprav v resnici zelo hitro prideš do spoznanja, o čem bo knjiga govorila in takrat se zdi preprostost čtiva še preveč očitna. Glede na naravo teme, s katero se ukvarja, so verjetno napisane mnoge filozofske knjige, prav tako marsikateri novodobni  new age priročniki. Ker sem sam (sploh teh drugih) prebral premalo ali skoraj nič, težko naredim konkretno primerjavo o moči sporočila, ki ga za takšne teme ti priročniki pobašejo v bralno torbo. V Ob tebi lahko govorim o romanu, ki je napisan za množice. Operira z enostavnim jezikom, bralna hitrost je nekakšnih 40-50 strani na uro (če koga zanima primerjava, Heglova Fenomenologija duha pri meni pomeni hitrost 1-2 strani na uro, Krvavi poldnevnik kakih 15-20), glavnih junakov je dovolj malo, da se ne izgubiš v poplavi njihovi karakternih posebnosti, poleg tega pa so te slednje povsem vsakdanje. Torej, ja, knjiga je napisana tako, da že sedaj in tudi v prihodnosti bo navduševala množice. 

(vir slike: emka.si)

In s tem nimam težav. V marsičem nisem snob, tudi ne knjižni. In to, da je knjiga izdana v zbirki Oddih, mi v osnovi ne povzroča kakih večjih pretresov. Dovzeten sem za zanimive zgodbe, poleg tega pa me je zdramilo tudi to, da o njej bereš mnoge dobre kritike. In če me ne bi potegnila, bi jo zlahka odložil. Vseeno je pomagalo nekaj zanimivih momentov, da sem jo prebral.

Gre za ljubezensko zgodbo, kjer ljubezen nima centralnega mesta, temveč je zanimiv stranski produkt, s katerim si v osnovi nihče od knjižnih junakov v zgodbi ne more kaj prida pomagati. In čeprav bralec, ki pade v knjigo, komaj čaka na osebnostno razrešitev glavne junakinje, se po svoje ravno gesta te razrešitve izkaže kot simbol končnega prikaza ljubezni kot neznanega totema, ki se mu vsi klanjamo in od njega pričakujemo nadnaravne rešitve. Poudarek na ''neznanega'' in ''pričakujemo''. Tudi v tem primeru torej ovoj knjige nima prav, ko trdi, da to ni ljubezenska zgodba. Sam bi jo kot tako brez težav označil. Z omenjenimi opombami.

Vključuje elemente detektivske zgodbe, ki se gradi z relativno uspešnim suspenzom. Če ne obvladate dramaturgije ali pa če nimate patetične navade, da greste najprej na konec knjige prebrat finiš zgodbe, boste našli zanimiv občutek napetosti, ko zgodba prihaja h koncu, špehovina debelega romana se naglo tanjša, ura, ki jo imajo nastavljeno junaki v zgodbi, pa besneče odšteva zadnje trenutke. V resnici ne veš, kako se bo končala. Kot sem rekel, lahko predvidiš ali za nazaj trdiš, da si vedel, a v resnici ne veš. Tu, natanko tu se zadeva lomi. Dramaturški razplet zgodbe bi bil možen na mnogo načinov, nekaj takšnih je tudi tistih, ki bi knjigo potegnilo v recimo peti krog literarnega pekla osladnih knjižnih romanc, iz katerega jo ne povleče nobena dobra kritika. A razplet je, mogoče, nekoliko presenetljiv. V bistvu se težko odločim koliko in komu bo presenetljiv. Recimo tako, da bi vsesplošna dikcija, ki jo narekuje branje, bila povsem zadovoljna tudi, če bi bil konec povsem drugačen. Zgodba bi držala vodo.

Všeč mi je bila uporaba sinoptičnega pogleda na dogajanje, kjer smo lahko zgodbo poslušali z mislimi različnih glavnih junakov. Tu je avtorica naredila zanimiv pristop, ki ga sam obožujem v literaturi. Mislim, da je prav Biblija eden največjih bestsellerjev, ki vsebuje sinoptični način pripovedovanja. Problem v Ob tebi je ta, da je tega literarnega igračkanja mnogo premalo. Tega je le za vzorec. Verjetno pa bi s kompleksnejšo zgradbo romana avtorica tvegala, da izgubi na širini potencialnih bralcev.

Pritegnila me je tudi borba, ki je tekla v ozadju. Borba med prostorom in časom. Všeč mi je bila ideja, kako je vredno pritiskati na odločitve, osebe, situacije s pomočjo sprememb v prostoru, hkrati pa biti nebogljen suženj času, zaradi katerega vse to počneš.

In končno, všeč mi je bila retorika glavnega moškega junaka, Willa, tetraplegika, ko polaga končne račune. Način, kako se sooča z vsem, kar je pričakoval in česar ni. Da le ne bi preveč uničil branja, bi bilo dobro zaključiti kar sedaj. A ta retorika je fantastična. Je razmislek o veličini možnosti, ki jo nosi biti nekoga ter končni možnosti, ki grozeče preprosto za nazaj utemeljuje vse tisto, kar ta biti lahko je. S tem spoznanjem je zvezana tudi odgovornost k biti za sebe, skrb za svojo biti in posluh do okolice, v katero si vržen. Vsak dan, trenutek in naslednji korak posebej. Ja, Will nevarno, tako precej precej na daleč spominja tudi na Heideggerjanca, ki ga je vrženost v svet s svojo faktičnostjo prisilila k razmisleku o samolostnosti. O skrbi za svojo biti. To je bil poglavitni razlog, da me je roman pritegnil. In kar rešuje to čtivo pred bolečim padcem v romantično patetiko.

Kot sem zapisal na začetku. Ta knjiga bo nagovorila mnoge in večina jo bo prebavila brez potrebe po zaviralcih protonske črpalke. Sam bi jo, če ne bi bilo dovolj počasne razplastitve Willovega mišljenja, najbrže odložil predčasno. Mogoče bo ob tisti sinoptični zgradbi zgoraj kdo iskal Willovo plat zgodbe. Vsekakor je jasno, da bi takšna zgodba uničila knjigo in pripoved, ker ne bi ničesar bilo več potrebno dodati. Zato je ni. Ali bolje, njegova plat je udeležena v vsaki drugi, predvsem pa v očeh Lou Clark. Če bi bila ta tančica odvržena prej, bi bila knjiga mnogo manj zanimiva. Vendar ni in zato je.


O knjigi najdete napisano:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez