Roman Jojo Moyes z izvirnim naslovom Me Before You, je v slovenski jezik preveden z Ob tebi. Ne gre za zahtevno čtivo. Pravzaprav v resnici zelo hitro prideš do spoznanja, o čem bo knjiga govorila in takrat se zdi preprostost čtiva še preveč očitna. Glede na naravo teme, s katero se ukvarja, so verjetno napisane mnoge filozofske knjige, prav tako marsikateri novodobni new age priročniki. Ker sem sam (sploh teh drugih) prebral premalo ali skoraj nič, težko naredim konkretno primerjavo o moči sporočila, ki ga za takšne teme ti priročniki pobašejo v bralno torbo. V Ob tebi lahko govorim o romanu, ki je napisan za množice. Operira z enostavnim jezikom, bralna hitrost je nekakšnih 40-50 strani na uro (če koga zanima primerjava, Heglova Fenomenologija duha pri meni pomeni hitrost 1-2 strani na uro, Krvavi poldnevnik kakih 15-20), glavnih junakov je dovolj malo, da se ne izgubiš v poplavi njihovi karakternih posebnosti, poleg tega pa so te slednje povsem vsakdanje. Torej, ja, knjiga je napisana tako, da že sedaj in tudi v prihodnosti bo navduševala množice.
(vir slike: emka.si)
In s tem nimam težav. V marsičem nisem snob, tudi ne knjižni. In to, da je knjiga izdana v zbirki Oddih, mi v osnovi ne povzroča kakih večjih pretresov. Dovzeten sem za zanimive zgodbe, poleg tega pa me je zdramilo tudi to, da o njej bereš mnoge dobre kritike. In če me ne bi potegnila, bi jo zlahka odložil. Vseeno je pomagalo nekaj zanimivih momentov, da sem jo prebral.
Gre za ljubezensko zgodbo, kjer ljubezen nima centralnega mesta, temveč je zanimiv stranski produkt, s katerim si v osnovi nihče od knjižnih junakov v zgodbi ne more kaj prida pomagati. In čeprav bralec, ki pade v knjigo, komaj čaka na osebnostno razrešitev glavne junakinje, se po svoje ravno gesta te razrešitve izkaže kot simbol končnega prikaza ljubezni kot neznanega totema, ki se mu vsi klanjamo in od njega pričakujemo nadnaravne rešitve. Poudarek na ''neznanega'' in ''pričakujemo''. Tudi v tem primeru torej ovoj knjige nima prav, ko trdi, da to ni ljubezenska zgodba. Sam bi jo kot tako brez težav označil. Z omenjenimi opombami.
Vključuje elemente detektivske zgodbe, ki se gradi z relativno uspešnim suspenzom. Če ne obvladate dramaturgije ali pa če nimate patetične navade, da greste najprej na konec knjige prebrat finiš zgodbe, boste našli zanimiv občutek napetosti, ko zgodba prihaja h koncu, špehovina debelega romana se naglo tanjša, ura, ki jo imajo nastavljeno junaki v zgodbi, pa besneče odšteva zadnje trenutke. V resnici ne veš, kako se bo končala. Kot sem rekel, lahko predvidiš ali za nazaj trdiš, da si vedel, a v resnici ne veš. Tu, natanko tu se zadeva lomi. Dramaturški razplet zgodbe bi bil možen na mnogo načinov, nekaj takšnih je tudi tistih, ki bi knjigo potegnilo v recimo peti krog literarnega pekla osladnih knjižnih romanc, iz katerega jo ne povleče nobena dobra kritika. A razplet je, mogoče, nekoliko presenetljiv. V bistvu se težko odločim koliko in komu bo presenetljiv. Recimo tako, da bi vsesplošna dikcija, ki jo narekuje branje, bila povsem zadovoljna tudi, če bi bil konec povsem drugačen. Zgodba bi držala vodo.
Všeč mi je bila uporaba sinoptičnega pogleda na dogajanje, kjer smo lahko zgodbo poslušali z mislimi različnih glavnih junakov. Tu je avtorica naredila zanimiv pristop, ki ga sam obožujem v literaturi. Mislim, da je prav Biblija eden največjih bestsellerjev, ki vsebuje sinoptični način pripovedovanja. Problem v Ob tebi je ta, da je tega literarnega igračkanja mnogo premalo. Tega je le za vzorec. Verjetno pa bi s kompleksnejšo zgradbo romana avtorica tvegala, da izgubi na širini potencialnih bralcev.
Pritegnila me je tudi borba, ki je tekla v ozadju. Borba med prostorom in časom. Všeč mi je bila ideja, kako je vredno pritiskati na odločitve, osebe, situacije s pomočjo sprememb v prostoru, hkrati pa biti nebogljen suženj času, zaradi katerega vse to počneš.
In končno, všeč mi je bila retorika glavnega moškega junaka, Willa, tetraplegika, ko polaga končne račune. Način, kako se sooča z vsem, kar je pričakoval in česar ni. Da le ne bi preveč uničil branja, bi bilo dobro zaključiti kar sedaj. A ta retorika je fantastična. Je razmislek o veličini možnosti, ki jo nosi biti nekoga ter končni možnosti, ki grozeče preprosto za nazaj utemeljuje vse tisto, kar ta biti lahko je. S tem spoznanjem je zvezana tudi odgovornost k biti za sebe, skrb za svojo biti in posluh do okolice, v katero si vržen. Vsak dan, trenutek in naslednji korak posebej. Ja, Will nevarno, tako precej precej na daleč spominja tudi na Heideggerjanca, ki ga je vrženost v svet s svojo faktičnostjo prisilila k razmisleku o samolostnosti. O skrbi za svojo biti. To je bil poglavitni razlog, da me je roman pritegnil. In kar rešuje to čtivo pred bolečim padcem v romantično patetiko.
Kot sem zapisal na začetku. Ta knjiga bo nagovorila mnoge in večina jo bo prebavila brez potrebe po zaviralcih protonske črpalke. Sam bi jo, če ne bi bilo dovolj počasne razplastitve Willovega mišljenja, najbrže odložil predčasno. Mogoče bo ob tisti sinoptični zgradbi zgoraj kdo iskal Willovo plat zgodbe. Vsekakor je jasno, da bi takšna zgodba uničila knjigo in pripoved, ker ne bi ničesar bilo več potrebno dodati. Zato je ni. Ali bolje, njegova plat je udeležena v vsaki drugi, predvsem pa v očeh Lou Clark. Če bi bila ta tančica odvržena prej, bi bila knjiga mnogo manj zanimiva. Vendar ni in zato je.
O knjigi najdete napisano:
Gre za ljubezensko zgodbo, kjer ljubezen nima centralnega mesta, temveč je zanimiv stranski produkt, s katerim si v osnovi nihče od knjižnih junakov v zgodbi ne more kaj prida pomagati. In čeprav bralec, ki pade v knjigo, komaj čaka na osebnostno razrešitev glavne junakinje, se po svoje ravno gesta te razrešitve izkaže kot simbol končnega prikaza ljubezni kot neznanega totema, ki se mu vsi klanjamo in od njega pričakujemo nadnaravne rešitve. Poudarek na ''neznanega'' in ''pričakujemo''. Tudi v tem primeru torej ovoj knjige nima prav, ko trdi, da to ni ljubezenska zgodba. Sam bi jo kot tako brez težav označil. Z omenjenimi opombami.
Vključuje elemente detektivske zgodbe, ki se gradi z relativno uspešnim suspenzom. Če ne obvladate dramaturgije ali pa če nimate patetične navade, da greste najprej na konec knjige prebrat finiš zgodbe, boste našli zanimiv občutek napetosti, ko zgodba prihaja h koncu, špehovina debelega romana se naglo tanjša, ura, ki jo imajo nastavljeno junaki v zgodbi, pa besneče odšteva zadnje trenutke. V resnici ne veš, kako se bo končala. Kot sem rekel, lahko predvidiš ali za nazaj trdiš, da si vedel, a v resnici ne veš. Tu, natanko tu se zadeva lomi. Dramaturški razplet zgodbe bi bil možen na mnogo načinov, nekaj takšnih je tudi tistih, ki bi knjigo potegnilo v recimo peti krog literarnega pekla osladnih knjižnih romanc, iz katerega jo ne povleče nobena dobra kritika. A razplet je, mogoče, nekoliko presenetljiv. V bistvu se težko odločim koliko in komu bo presenetljiv. Recimo tako, da bi vsesplošna dikcija, ki jo narekuje branje, bila povsem zadovoljna tudi, če bi bil konec povsem drugačen. Zgodba bi držala vodo.
Všeč mi je bila uporaba sinoptičnega pogleda na dogajanje, kjer smo lahko zgodbo poslušali z mislimi različnih glavnih junakov. Tu je avtorica naredila zanimiv pristop, ki ga sam obožujem v literaturi. Mislim, da je prav Biblija eden največjih bestsellerjev, ki vsebuje sinoptični način pripovedovanja. Problem v Ob tebi je ta, da je tega literarnega igračkanja mnogo premalo. Tega je le za vzorec. Verjetno pa bi s kompleksnejšo zgradbo romana avtorica tvegala, da izgubi na širini potencialnih bralcev.
Pritegnila me je tudi borba, ki je tekla v ozadju. Borba med prostorom in časom. Všeč mi je bila ideja, kako je vredno pritiskati na odločitve, osebe, situacije s pomočjo sprememb v prostoru, hkrati pa biti nebogljen suženj času, zaradi katerega vse to počneš.
In končno, všeč mi je bila retorika glavnega moškega junaka, Willa, tetraplegika, ko polaga končne račune. Način, kako se sooča z vsem, kar je pričakoval in česar ni. Da le ne bi preveč uničil branja, bi bilo dobro zaključiti kar sedaj. A ta retorika je fantastična. Je razmislek o veličini možnosti, ki jo nosi biti nekoga ter končni možnosti, ki grozeče preprosto za nazaj utemeljuje vse tisto, kar ta biti lahko je. S tem spoznanjem je zvezana tudi odgovornost k biti za sebe, skrb za svojo biti in posluh do okolice, v katero si vržen. Vsak dan, trenutek in naslednji korak posebej. Ja, Will nevarno, tako precej precej na daleč spominja tudi na Heideggerjanca, ki ga je vrženost v svet s svojo faktičnostjo prisilila k razmisleku o samolostnosti. O skrbi za svojo biti. To je bil poglavitni razlog, da me je roman pritegnil. In kar rešuje to čtivo pred bolečim padcem v romantično patetiko.
Kot sem zapisal na začetku. Ta knjiga bo nagovorila mnoge in večina jo bo prebavila brez potrebe po zaviralcih protonske črpalke. Sam bi jo, če ne bi bilo dovolj počasne razplastitve Willovega mišljenja, najbrže odložil predčasno. Mogoče bo ob tisti sinoptični zgradbi zgoraj kdo iskal Willovo plat zgodbe. Vsekakor je jasno, da bi takšna zgodba uničila knjigo in pripoved, ker ne bi ničesar bilo več potrebno dodati. Zato je ni. Ali bolje, njegova plat je udeležena v vsaki drugi, predvsem pa v očeh Lou Clark. Če bi bila ta tančica odvržena prej, bi bila knjiga mnogo manj zanimiva. Vendar ni in zato je.
O knjigi najdete napisano:
Zanima me kdo je napisal to kritiko?
OdgovoriIzbrišiPozdrav, ta zapis, kakor tudi vsi ostali na tem mestu, je moj.
Izbriši