Preskoči na glavno vsebino

Ob tebi: nezahtevno o zahtevnem

Roman Jojo Moyes z izvirnim naslovom Me Before You, je v slovenski jezik preveden z Ob tebi. Ne gre za zahtevno čtivo. Pravzaprav v resnici zelo hitro prideš do spoznanja, o čem bo knjiga govorila in takrat se zdi preprostost čtiva še preveč očitna. Glede na naravo teme, s katero se ukvarja, so verjetno napisane mnoge filozofske knjige, prav tako marsikateri novodobni  new age priročniki. Ker sem sam (sploh teh drugih) prebral premalo ali skoraj nič, težko naredim konkretno primerjavo o moči sporočila, ki ga za takšne teme ti priročniki pobašejo v bralno torbo. V Ob tebi lahko govorim o romanu, ki je napisan za množice. Operira z enostavnim jezikom, bralna hitrost je nekakšnih 40-50 strani na uro (če koga zanima primerjava, Heglova Fenomenologija duha pri meni pomeni hitrost 1-2 strani na uro, Krvavi poldnevnik kakih 15-20), glavnih junakov je dovolj malo, da se ne izgubiš v poplavi njihovi karakternih posebnosti, poleg tega pa so te slednje povsem vsakdanje. Torej, ja, knjiga je napisana tako, da že sedaj in tudi v prihodnosti bo navduševala množice. 

(vir slike: emka.si)

In s tem nimam težav. V marsičem nisem snob, tudi ne knjižni. In to, da je knjiga izdana v zbirki Oddih, mi v osnovi ne povzroča kakih večjih pretresov. Dovzeten sem za zanimive zgodbe, poleg tega pa me je zdramilo tudi to, da o njej bereš mnoge dobre kritike. In če me ne bi potegnila, bi jo zlahka odložil. Vseeno je pomagalo nekaj zanimivih momentov, da sem jo prebral.

Gre za ljubezensko zgodbo, kjer ljubezen nima centralnega mesta, temveč je zanimiv stranski produkt, s katerim si v osnovi nihče od knjižnih junakov v zgodbi ne more kaj prida pomagati. In čeprav bralec, ki pade v knjigo, komaj čaka na osebnostno razrešitev glavne junakinje, se po svoje ravno gesta te razrešitve izkaže kot simbol končnega prikaza ljubezni kot neznanega totema, ki se mu vsi klanjamo in od njega pričakujemo nadnaravne rešitve. Poudarek na ''neznanega'' in ''pričakujemo''. Tudi v tem primeru torej ovoj knjige nima prav, ko trdi, da to ni ljubezenska zgodba. Sam bi jo kot tako brez težav označil. Z omenjenimi opombami.

Vključuje elemente detektivske zgodbe, ki se gradi z relativno uspešnim suspenzom. Če ne obvladate dramaturgije ali pa če nimate patetične navade, da greste najprej na konec knjige prebrat finiš zgodbe, boste našli zanimiv občutek napetosti, ko zgodba prihaja h koncu, špehovina debelega romana se naglo tanjša, ura, ki jo imajo nastavljeno junaki v zgodbi, pa besneče odšteva zadnje trenutke. V resnici ne veš, kako se bo končala. Kot sem rekel, lahko predvidiš ali za nazaj trdiš, da si vedel, a v resnici ne veš. Tu, natanko tu se zadeva lomi. Dramaturški razplet zgodbe bi bil možen na mnogo načinov, nekaj takšnih je tudi tistih, ki bi knjigo potegnilo v recimo peti krog literarnega pekla osladnih knjižnih romanc, iz katerega jo ne povleče nobena dobra kritika. A razplet je, mogoče, nekoliko presenetljiv. V bistvu se težko odločim koliko in komu bo presenetljiv. Recimo tako, da bi vsesplošna dikcija, ki jo narekuje branje, bila povsem zadovoljna tudi, če bi bil konec povsem drugačen. Zgodba bi držala vodo.

Všeč mi je bila uporaba sinoptičnega pogleda na dogajanje, kjer smo lahko zgodbo poslušali z mislimi različnih glavnih junakov. Tu je avtorica naredila zanimiv pristop, ki ga sam obožujem v literaturi. Mislim, da je prav Biblija eden največjih bestsellerjev, ki vsebuje sinoptični način pripovedovanja. Problem v Ob tebi je ta, da je tega literarnega igračkanja mnogo premalo. Tega je le za vzorec. Verjetno pa bi s kompleksnejšo zgradbo romana avtorica tvegala, da izgubi na širini potencialnih bralcev.

Pritegnila me je tudi borba, ki je tekla v ozadju. Borba med prostorom in časom. Všeč mi je bila ideja, kako je vredno pritiskati na odločitve, osebe, situacije s pomočjo sprememb v prostoru, hkrati pa biti nebogljen suženj času, zaradi katerega vse to počneš.

In končno, všeč mi je bila retorika glavnega moškega junaka, Willa, tetraplegika, ko polaga končne račune. Način, kako se sooča z vsem, kar je pričakoval in česar ni. Da le ne bi preveč uničil branja, bi bilo dobro zaključiti kar sedaj. A ta retorika je fantastična. Je razmislek o veličini možnosti, ki jo nosi biti nekoga ter končni možnosti, ki grozeče preprosto za nazaj utemeljuje vse tisto, kar ta biti lahko je. S tem spoznanjem je zvezana tudi odgovornost k biti za sebe, skrb za svojo biti in posluh do okolice, v katero si vržen. Vsak dan, trenutek in naslednji korak posebej. Ja, Will nevarno, tako precej precej na daleč spominja tudi na Heideggerjanca, ki ga je vrženost v svet s svojo faktičnostjo prisilila k razmisleku o samolostnosti. O skrbi za svojo biti. To je bil poglavitni razlog, da me je roman pritegnil. In kar rešuje to čtivo pred bolečim padcem v romantično patetiko.

Kot sem zapisal na začetku. Ta knjiga bo nagovorila mnoge in večina jo bo prebavila brez potrebe po zaviralcih protonske črpalke. Sam bi jo, če ne bi bilo dovolj počasne razplastitve Willovega mišljenja, najbrže odložil predčasno. Mogoče bo ob tisti sinoptični zgradbi zgoraj kdo iskal Willovo plat zgodbe. Vsekakor je jasno, da bi takšna zgodba uničila knjigo in pripoved, ker ne bi ničesar bilo več potrebno dodati. Zato je ni. Ali bolje, njegova plat je udeležena v vsaki drugi, predvsem pa v očeh Lou Clark. Če bi bila ta tančica odvržena prej, bi bila knjiga mnogo manj zanimiva. Vendar ni in zato je.


O knjigi najdete napisano:

Komentarji

Objava komentarja

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva