Preskoči na glavno vsebino

Časokljunov dosje (III): bralno leto 2015

Leto je zopet okoli. December prešerno trosi svoje nečimrnosti vsepovsod, kakor bi pijanec iskal sledove treh kosov, ki so pred njim v mestno blato risali svoje sledi. Vse je temno, svetloba brlizga edinole skozi šibko odsevnost umazanih oken, kjer se je njega dni zrcalila ponosna lepota prazničnih luči. Vse ostalo je prazno. Duše so odšle, svečke ugasnile, žica pa je pretesno objela še tista srca, ki so v osamljenosti iskala topline, našle pa le krvaveče razočaranje. A tule nas je še vedno dovolj, tolažbe ne zmanjka. Na cesti, v telovadnicah, trgih, parkih ali v vaških, že davno od boga pozabljenih krčmah. V iskanju teh pravih resničnosti radostno vzkipim vsakokrat, ko v teh surovih mimobežnostih naletim na Časokljunov popis. Saj se spomnite Časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. Seveda odlično opravlja svoj posel.

A Beauty Reading by Candlelight, Keisai Eisen (1790-1848)
vir slike: 3wings.tumblr.com



Kot vedno, seznam bralnih zmag 2015 se je izkazal za pravega in čas je, da ga delim naprej:

Bralno leto 2014 se je pričelo z izvrstno biografijo Pravi moški zate. Leonard Cohen je genij in v čast nam je lahko, da živimo v istem času kot on. Januarsko branje se je nadaljevalo z Murakamijem njegovim Ljubi moj sputnik. Počasi zmanjšujem število neprebranih del tega japonskega čarovnika. Na tihem upam, da bo kmalu v 2016 sledilo tudi nekaj čisto svežega v tej smeri. Odštekano sem nadaljeval z Houellebecqom in njegovo Platformo, nato pa odšel v meni ljub žanr mladinske književnosti, tokrat s pridihom kriminalke, v Rdeča kot kri. Že proti koncu februarja sem z dvemi odličnimi deli odšel nekaj desetletij nazaj. Obe deli sta se ukvarjali z drugo svetovno vojno, obe presunljivi, izjemno dobro napisani – zbirka Roman pri Mladinski knjigi zares redko razočara. Gre za HHhH in Adamovo zapuščino. Nedvomno odlično branje za vse ljubitelje žice.

Portrait of Alexander Pope, Sir Godfrey Kneller (1646-1723),
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je šokirala z odlično Tirzo. Kruta in resnična zgodba o družinskem problemu. Gre za otroke? Preberite, delo je nenadjebljivo glede marsičesa. Ker ves čas z veseljem spremljam tudi nova čtiva za mulce, bi bilo potrebno izpostaviti marsikaj, a če že česa absolutno ne smem pozabiti, je to Deček in hiša Maje Kastelic. Slike brez besed peljejo do svetov, ki jih pokonci držijo zgodbe, ki jih spišemo sami. Odličnost brez primere. Branje pa se je nadaljevalo s ciničnim gospodom Ovejem, ki s svojo iskreno zoprnijo priraste k srcu. Maja sem se ponovno lotil enega od Murakamijevih del, tokrat čarobnega Norveškega gozda. In ostal brez besed. Počasi sem dojel, da Haruki spada med tiste, ki jih prištevam k najljubšim. Tudi Daria Bignardi s svojo Popolno akustiko ni razočarala. Pri Outsiderju so me povabili k branju Zweigovega Včerajšnjega sveta, proti koncu pomladi pa sem užival v Nessovem Več kot to in v Luisellijinih Breztežnih, delu, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju.


Guillaume de Tignonville, Les dits moraulx des philosophes, France ca. 1473, 
Free Library of Philadelphia, Lewis E 209, fol. 21r, 
vir slike: discardingimages.tumblr.com


Poletje je branju posebej naklonjen čas, še posebno pri mnogih, ki takrat pobrišejo prah s Kindlov in obnovijo svoje članstvo v knjižnici. Pri meni je tu lepo zapisan Kenzaburō Ōe, prav tako Colum McCann s svojim Transatlantikom. Nekaj povsem posebnega so bila druženja z Julianom Barnesom in njegovo Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol. Vrnil sem se tudi k ljubemu mladinskemu žanru in se navduševal nad iskanjem pobegle Margo in razkrivanju tudi drugih, ne le Lažnih mest. Dospela je tudi druga knjiga trilogije Sneguljčica, Bela kot sneg Salle Simukke, ki me je tokrat popeljala v Prago. Očeta, ne svojega, zanj vem, kje je, pa sem iskal skupaj s Puntijem po celi Evropi v Izgubljenih kovčkih. Poletje je poskrbelo tudi za izvrstno, najbrž najboljšo kriminalko leta 2015. To je Resnica o aferi Harry Quebert. Super branje. Za tem sem predihal tudi Jeroma K. Jeroma in njegovo Trije možje se klatijo. Še ena zelo dobra knjiga, ki na piedestal prevpraševanja postavi sodobno vzgojo in družinske vrednote, je sledila v izdani Večerji Hermana Kocha. In ko se je dan že pošteno skrajšal, je prišel tudi Pamuk s svojo Tiho hišo.


Honore Daumier. Don Quixote Reading. c.1865-1870,
vir slike: abcgallery.com


Pričetek jeseni je s seboj prinesel Hruškadóttir in Sviloprejko. Prva je trpka izpoved dekleta, ki je odraslo v svoji izgubi in išče vezno tkivo v boju proti razpadanju svojega sveta. Drugo pa težko pričakovano in izvrstno nadaljevanje serije o detektivu Cormoranu Striku, super krimič. Nekoliko bolj trpko branje, a polno težko opisljivih emocij soočanja s smrtjo, je prišlo z Giordanovim romanom Črnina in srebro. Povsem na drugem nivoju pa je bilo branje Vojne in vojne, v katerem je avtor s svojim slogom poskrbel za velike bralne izzive, a trud tudi nagradil. V čas druge vojne pa sem sem vrnil tudi z Maxom, knjigo, ki jo najbrž najbolj odlikuje prav pozicija pripovedovalca. Če še niste zagrizli vanjo, toplo priporočam. Novembra sem za Outsider bral tudi Gladwellovo pisanje o Davidu in Goljatu. Predvsem pa sem bil prijetno presenečen pri branju Eleanor in Park. To je roman s katerim avtorica Rainbow Rowell zagotovo vnaša v mladinsko literaturo povsem svoje kvalitete. Fino branje, povsem ob bok Greenovim delom v tem žanru. Še pred decembrom pa sem priložnost dal tudi Zafónu in njegovi Marini. In ni mi bilo žal.


Il manoscritto perduto, Jean Henri De Coene (1798-1866),
vir slike: commons.wikimedia.org


Zadnji mesec pa je na spored prišlo tudi delo Modernih klasikov, Švindler, špijonka in človek z bombo, ki na svojstven način prikaže usode treh znanih zgodovinskih osebnosti, mimogrede pa navrže še to ali ono o poti razvoja znanosti in umetnosti. Povsem drugačna, dasiravno prav tako življenjepisna je bila prva knjiga Knausgårdovih spominov Moj boj. Knjiga, ki jo kar beremo in beremo, čeprav v njej ni nič drugega kot nezaustavljiv tok spominov, v katerih gre predvsem za avtorja, ki obračunava s svojo preteklostjo. Nič tako lepega, a vseeno komaj čakam nadaljevanja. Za konec leta pa je poskrbela klasika, Matthew Lewis in njegov Menih, kontroverzno delo, ki je povsem svoj kontekst dalo pojmu skušnjave telesa. Še posebno, če vemo, da je bilo napisano v 18. stoletju.

In ker tako dolg seznam ni dovolj prijazen brez ustrezne hierarhije, je seveda povsem spodobno, da v ospredje postavim deset naslovov, ki so mi, preprosto povedano, dali največ. Tule so, tokrat v povsem naključnem vrstnem redu: Max, Vojna in vojna, Moj boj, Tirza, Eleanor in Park, Resnica o aferi Harry Quebert, Več kot to, Norveški gozd, Deček in hiša in HHhH.


Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl