Zdi se mi edino prav, da letošnje leto tudi na tak način sklenem neko obdobje, v katerem sem se precej ukvarjal z bratoma Grimm. Letošnji božič je namreč zaznamovala 200. obletnica prve izdaje njunih pravljic, ki jih pozna ves svet. Tudi Slovenci smo bili zelo pridni v prevodih in prevajamo jih – nekatere več, druge manj – že več kot 150 let. Kar je edino prav, kajti malo katero delo je tako kompleksno in izzivalno, kot je njuna zbirka 211 pravljic. Zanimive so tudi vse teorije, ki postavljajo kontekste o izpuščanju, popravkih, spremembah in stalnicah, ki so jih mnogi učenjaki postavljali (in jih še) o bratih in njunem izboru pravljic. Recimo ena takšna noro dobra zadeva je zapis Jacka Zipesa na The Public Domain Review.
V tem trenutku se mi slednje niti ne zdi toliko zanimivo. Bolj si bom v tem zapisu potrudil podati mali prerez te zbirke pravljic. Mnogo je namreč zanimivega, kar se skriva v teh zgodbah, likih in dialogih. Tozadevši se zdi, da je ena večjih zmot, v katero nas folklora, tudi današnja, uspe prepričati, ta, da so te pravljice zapisane za branje otroku. Ekskluzivno ad usum delphini. Da se te zgodbe lahko odpravijo v smislu, da gre le za slike, ki prikazujejo moralno sporna in nesporna dejanja in imajo zato le vzgojno vrednost. In zato se tudi tiskajo še danes praviloma le za ta namen. In zato se tudi prevajajo praviloma le za ta namen. Tako hitro pridemo do največjega greha, ki se v tem oziru dogaja. Prevajalo in prirejalo – to je namreč največji trik – se bo tako, da se bo staršem ob prvem vpogledu zdela zgodba dovolj ustrezna, da jo bodo lahko brali svojim otrokom in jih vzgajali. Tako pridemo do abotnosti tipa sodobnih priredb Rdeče kapice, v katerih najdemo tudi volka, ki se pokesa in na koncu skupaj z babico vsi trije veselo piknikarijo. Greh, ki je storjen tukaj, je pač veselje do totalnega razvrednotenja vloge, ki jo nasilje volka v takšni ali drugačni dialektični vlogi do ostalih elementov zgodbe (simbol Rdeče kapice in njena naivnost, dobrota, poštenost, ljubezen do babice, sreča ob lovčevem prihodu) izvorno nosi. Pravljice in njihovo prirejanje so nedvomno močan odtis duha dobe. Praznina nekaterih sodobnih priredb pa je tako le praznina nas samih. A o tem na kakem drugem mestu. Grimmove pravljice so večplastni fenomen, v katerem bomo videli ogromno, vse je le odvisno od časa, prostora, starosti in količine konteksta, v okviru katerega se spoprimemo z njihovim nagovorom.
Ena teh zanimivih prerezovalnih optik je način, kako večplastno je prikazan npr. akt žrtvovanja. kratko sem se tega dotaknil pri prispevku za Coursero. Splošno mnenje je namreč, da je žrtvovanje sicer povezano s trpljenjem, a da je v osnovi pozitivni akt, ker meri na dosega večjega dobrega, ki za nazaj opraviči žrtev kot nujno stopnico na poti do izpolnitve tega dobrega. Grimmove pravljice v tem oziru kar naprej ponujajo žrtve, vendar se nikakor ne zdi, da bi akt žrtvovanja obstal kot pozitivni akt ali vsaj monolitni akt, ki bi nastal z črno-belo interpretacijo. In to je lahko argument za to, da se lotimo branja teh zgodb tudi drugače.
Zajčja nevesta (KHM 66) govori o zajcu, ki je hodil v zelje in o deklici, hčerki, ki ga skuša pregnati proč. Ker ji to ne uspe na preprost način, se ukloni zajčevi želji in odide z njim. Zajec se kani z njo poročiti, a dekle se mu obljubi s figo v žepu. Zajec je naplahtan, ukana dekleta uspe. Poroke ni, dekle se reši, zajec pa obstane ves nesrečen. Zvijačnost dekleta s katero je svojo žrtev pretvorila v navidezno in s tem odrešila mater in sebe kradljivega zajca, je pozitivnega formata le dokler ne začne delovati poudarjena zajčeva žalost na koncu zgodbe. Kdo je tu sploh zajec? Ta pravljica se zdi večplastna, a mnogo je takšnih, ki vsaj na videz peljejo bolj preprosto čez vodo. Takšna je recimo Žabji kralj (KHM 1), kjer je žrtev mlade princese nujno vezivo, da zgodba steče do konca. Razvajena punca je vendarle bila le sebična v svoji žrtvi. In še to je obžalovala. Le eskalacija nasilja v njej privede do srečnega konca, ki je seveda takšen kot mora biti. Otrokom lahko ponudimo Malega princa, ki bo pravljico o Žabjem kralju in železnem Henriku pospravil pod bistvo-je-v-očeh-skrito, marsikdo bo v tem našel drugo zgodbo. Premočrtno lahko, če želimo razumemo tudi pravljico o Dvanajstih bratih (KHM 9), kjer je na nitki življenje dvanajstih bratov in jih sestra s svojo žrtvijo lahko reši. In tudi jih. Podobno tudi vrhunec zlobe, ki je na delu v Pepelki (KHM 21), kjer gre mačeha tako daleč, da je pripravljena odrezati funt mesa (no, del pete in prst) s hčerkinih teles, da bi ju spravila na dvor. Kar bi se skoraj izšlo. Pa se ne. A na delu so tudi veliko bolj zapletene in barvite situacije. ena takšna je npr. v Zvestem Janezu (KHM 6), kjer sta na delu dve odpovedi: najprej gre za Janezovo, služabnikovo odpoved obljubi, ki jo je dal in to je moralni moment, na katerem počiva celotna zgodba. Vse se zgodi zaradi tega trenutka. Tudi služabnik je od takrat večji dolžnik in v nadaljevanju nastopa kot kompenzacija, ki deluje, da reši svojo čast. In temu je v resnici moralno nemogoče oporekati, ker bi v bistvu – za razliko od mnogih drugih zgodb – bilo, če bi Janez držal obljubo, mlademu kralju marsikaj prihranjeno. Druga žrtev je namreč kraljeva, močna, ena najmočnejših v Grimmovih zgodbah – obglavljenje sinov za rešitev Janeza, ki mu je grozilo življenje v obliki kamna. Tako je šele ta druga odpoved, žrtev, ki jo je sprejel kralj, v resnici dopolnitev in odveza za Janezovo prvo krivdo. Janez se je šele v tem trenutku pokazal kot resnično vreden preloma lastne obljube. Sedaj lahko preživi v zgodbi kot karakter, vreden preživetja. Žrtev tako v osnovi res nikoli ni porok za končno razrešitev situacije. Zdi se, da obstaja nek vzorec, ki pravi, da je uspeh žrtve predvsem odvisen od karakterja tistega, ki žrtev stori. Tako imamo antagoniste v Sneguljčici, Pepelki, zlobno mačeho v Brinu in tiste nedolžne, ki žrtev napravijo v brezizhodni situaciji, npr. v Janku in Metki, Motovilki, Bratcu in sestrici, seveda tudi druge. Presoja med dobrim in zlim je vsekakor pomemben del razumevanja teh nesmrtnih zgodb.
(Walter Craneova ilustracija Zvestega Janeza, dostopno na gutenberg.org)
V vsakem primeru so Grimmove pravljice vredne precej več razmisleka kot jim ga namenjamo. Skrivajo veliko več kot preprosta moralna navodila za življenje. In to z vsem kontekstom, ki osnovne motive v zgodbi obdajajo. Niso zaman in njihova občasna radikalnost (npr. Brin) je tam zato, ker deluje kot protiutež nečemu drugemu. V vsakem primeru vzemite v roke bralnike in knjige ter se lotite Grimmovih pravljic. Nemara presenetijo.
Komentarji
Objavite komentar