Preskoči na glavno vsebino

Michel Houellebecq, Zemljevid in ozemlje: branje nekega avtoportreta

Edini pravi način, tako se mi zdi, da bi nekaj dobrega vrnil dobremu branju zadnjega Houellebecqua, se v tem primeru zdi slika. Knjiga je tako polna povsem neposrednih priznanj, ki jih je avtor prinesel do bralca, da se bi zdelo edino prav, da bi v tem primeru temu sledil in naslikal tisto, kar se mi zdi, da Zemljevid in ozemlje skrivajo za bralca. Do slikarij ima avtor skoraj zagotovo prijazen odnos, takšno je bilo v tem primeru eno izmed teh specifičnih priznanj. A ne bom. Ker ne znam lepo risati, kaj šele slikati. 


(vir slike: emka.si)


Zemljevid in ozemlje je ena izmed tistih knjig, ki jo resnično lahko, kot bi po šolsko rekli, jemljemo večkrat in na mnogo načinov. Pa ne zato, ker bi bilo v ozadju kako mnoštvo enakovrednih interpretacij, ki bi klicale po mnogoboju argumentacij. Bolj zato, ker je sama zgodba tako večplastna, da bo marsikdo v njej našel zase kaj svojega. Pa ne bo branje zato nič manj zabavno. Zemljevid prinaša zgodbo v treh delih, ki nam lahko predstavi žalostno zgodbo umetnika, ki se išče, neprestano hrepeni po nečem, kar bi rad počel, ker nekaj pač mora početi. No, saj običajno umetniki tisto, kar počnejo, delajo tako, da v končni fazi do nas pripeljejo nekaj lepega, um zbujajočega in čutila nahranjujočega. No, vsaj običajno. Ne glede na to, ali jim to uspe, pa prav gotovo umetniške duše to morajo početi. In Zemljevid in ozemlje je lahko zgodba o takšnem umetniku, ki je dosegal vzpone, padce, velike zmage, male poraze in menjal svoj način tega, kaj in kako počne to, kar mora početi.

Gre lahko tudi za zgodbo o tem, kako lahko človeka zaznamuje odnos do očeta. Houellebecq je mnogo časa posvetil umetniku Jedu Martinu in odnosu med njim ter njegovim očetom. Očetje znajo biti vse mogoče, kar si ne želiš, da bi bili; seveda pa so lahko tudi drugačni. In to pot je njun odnos deležen obojega. In predvsem se zdi, da je bila prav tista zadnja postaja njunega odnosa edina, ki je Jedu ponudila, kar mu praktično nobena druga situacija prej in tudi kasneje ni. Smola, ki je Jeda doletela, je bila namreč ta, da je razrešitev njunega odnosa morala steči na način, ki njegovega očeta ni vključevala na Jedu želen način. Zato se je znesel nad prisotno sodelujočo. Prav ta katarza bo lahko marsikomu ponudila argumente za tezo, kako je bistvo te knjige v prikazu njunega odnosa; predvsem, kako je za pravo umetnikovo dušo nemara edinole prav, da ima zdrav odnos do očeta. Ja, lahko gre tudi za tako zgodbo.

Še nekaj takšnih bi se našlo.

A jaz se predvsem vprašujem po namenu, zakaj je v tem romanu nastopal Houellebecq. In ne le nastopal, temveč tudi odigral eno izmed ključnih vlog. Do nekega odgovora sem vsekakor prišel. Tule je:

Houellebecq je napisal roman o sebi. Ne gre za to, da bi on kot simbol odtujenega, zoprnega in samosvojega pisatelja odigral epizodno vlogo v življenju Jeda Martina, umetnika, ki od Houellebecqa potrebuje tekst za svoj katalog. Gre za to, da je Jed Martin epizoda v življenju Houellebecqa. Slednji se v svojem delu nikakor ne pojavi naključno, po pomoti. Tudi ne gre za manjšo vlogico, kakršnim smo priča kameo vlogam, ki si jih je v svojih filmih odmeril Hitchcock, za katerega pravijo, da se je tako pač podpisoval. Niti ni vloga v smislu Raffaellovega avtoportreta v Atenski šoli, kjer stoji poleg Ptolemaja in zgolj gleda v gledalca, pri čemer ga zlahka tudi spregledamo v zanosu, da spremljamo Zgodovino samo. Ne, Houellebecq igra pomembno vlogo, saj je v sicer na trenutke motečo bivanjsko patetiko Jeda vnesel nek zanos. Nekako ga je prevzel s svojo pojavo in za Jeda je Houellebecq pisatelj, ki bo, po Jedovi odločitvi, napravil konec njegovemu slikarskemu ustvarjanju. Vpliv je toliko bolj očiten, ko Jed veliko kasneje z gesto preselitve v očetovo hišo spozna, da s svojimi dejanji v resnici sledi Houellebecqu, da postaja on ali, nekoliko prej, da v Houellebecqu vidi svojega očeta.

A mene to ni zavedlo. Pri branju te mojstrovine sem se počutil zelo podobno, kot pred leti ob gledanju filma Dogville Larsa Von Trierja. Naj spomnim, gledališka scena, kjer se je zgodba v mestu odvijala povsem običajno, vendarle po smo imeli gledalci božji privilegij. Za trenutek smo dobili moč božjega pogleda, kajti zgolj s kredo narisane stene pač omogočajo, da vidimo, kaj se dogaja za zidovi. Hkrati za več zidovi. Pogled seveda ni bil prijeten, a vendarle. Znanje nas, gledalcev, je v tem primeru precej širše in natanko to je na delu tu, v Zemljevid in ozemlje. Ko beremo, vemo, da je Jed Houellebecqov lik in vemo, da je Houellebecq Houellebecqov lik. Za trenutek nas nemara pretenta, potegne zraven, a vendarle na koncu vemo, da je tako. Zato menim, da je bil eden glavnim motivov te knjige pravzaprav njegov avtoportret in Jed Martin, dozdevni protagonist, je bil pač le še en iščoči se umetnik z mnogimi težavami, ki ga je moral narisati. Zato je vrhunec zgodbe natanko tu. V portretu Houellebecqa, ki ga nariše Jed. Ki je tudi ključ do razrešitve zapleta. Ki ji v resnici ne neha rasti vrednost. In ki je tudi, kot sem že zapisal, pomenil vrhunec/konec Jedovega slikarjenja. Prelomnica. Vseeno, zopet ponavljam, naj nas ne zavede. Portret je delo Houellebecqa. In literarna inkarnacija v sliki, ki ima pomenljivo vlogo skozi knjigo, je le metafora za celotni roman. Zaradi tega je Zemljevid in ozemlje v prvi vrsti avtobiografsko delo. Tudi ko umre, se, čisto potiho, želi postaviti ob bok velikim imenom filozofije, po katerih je poimenoval dele mesta, ki jih na sprehodu sreča policist, neposredno po odkritju Houellebecqovega trupla (ulica Martina Heideggerja, Parmenidov trg, krožišče Immanuela Kanta). Zato, se mi zdi, je Houellebecq nastopal v Houellebecqu. Da je pokazal na samega sebe, ne da bi temu očitno rekel avtoportetret ali avtobiografija. Kako pa pisatelj vidi samega sebe, svoje življenje, svojo smrt, svojo govorico in svojega portretista, torej človeka, ki mu dovoli, da bo narisal njegov portret (kar vseeno ni mačji-kašelj-odločitev), pa nimam namena razpredati, v tem je namreč čisti pravi užitek branja tega sodobnega romana. Vse bi pokvaril.

Houellebecq je torej tu na nek način prekosil samega sebe (zopet, kdor bo prebral, bo razumel sarkazem) in v njem naredil vozlišče sijajnih interpretacij. Pa ne le to, tudi slogovno se izjemno lepo prilega še tako zahtevnemu bralcu. Ni plehko, ni pavšalno in ni neumno. Je pa super branje, ki ga, kot sem priznal na začetku, ne bi znal narisati, kaj šele naslikati. A poklona mu ne branim. Toliko bolj, z veseljem ga priporočam naprej.

Houellebecq je za roman Zemljevid in ozemlje leta 2010 prejel nagrado Le Prix Goncourt.

O knjigi tudi:

Emka
Bukla
Delo
Mestna knjižnica Ljubljana
Siol
Ljubljanske novice

Wikipedia
Guardian
NYTimes
Bookslut
Rochester

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make