Preskoči na glavno vsebino

Gone Girl ali kako daleč gre lahko maščevanje

Po priporočilih imdbja za knjige, kot nekateri imenujejo spletišče Goodreads.com, sem se lotil branja romana Gillian Flynn z naslovom Gone Girl. To nikakor ni samoumeven stavek. Med različnimi tipi bralcev bi se uvrščal med takšne, ki se trudijo svoje bralne navade podvreči nekemu sistemu, ki ima nek določen cilj. Ne glede na to, ali je uresničljiv. Zato sem vedno v nekakšnem suspenzu obsedenosti s tem sistemom, v katerem očitno še nisem spoznal, da je knjižna produkcija preobsežna, da bi lahko prišel do konca. Vedno - ne glede na to, ali gre za tematsko usmeritev, žanrsko besedoploatacijo, pretekle subjektivne dolgove ali dolgove, ki mi jih nalaga zgodovina – se zakvačkam. A v tem tudi uživam in se tolažim s tem, da je izbor branja nekaj, čemur sledim na podlagi imanentne nujnosti, ne pa arbitrarnih zunanjih vplivov. Zato sem v tem primeru mehurček z veseljem razbil in se lotil knjige, ki jo je spletna skupnost Goodreads izbrala za eno izmed najboljših branj leta 2012. Mimogrede, tudi Amazon jo je uvrstil med najboljše lanskega leta. Nekaj torej mora biti na tem.

(vir slike: http://gillian-flynn.com)

V tem primeru je bil izbor zvečine zelo upravičen. Gre za zelo zelo berljiv kolaž introspekcije v življenjski slog sodobnega para, ki praznuje peto obletnico poroke. Nemara ju od slehernikov loči le relativno pogosto dejstvo prisotnosti otrok. Ali dveh, glede na to, da gre za peto obletnico. In všeč mi je način predstavitve njune zgodbe. To, da je avtorica seznanjena s tem, da ima vsaka zgodba vsaj dve plati. Zato prvo polovico knjige beremo njuno zgodbo izmenično z gledišča gospoda, umeščenega v sodobni čas, soočenega z izginotjem svoje žene, tozadevno preiskavo policije in javnostjo, ki mu ni najbolje naklonjena; in z gledišča gospe, ki jo – njo in njega – spoznamo prek njenega dnevnika za zadnjih pet let. Druga polovica knjige ohranja to strukturo, le da je potek obeh zgodb umeščen v sedanjost. Ta struktura že na sebi nosi velik potencial, ki ga avtorica spretno izkoristila. Sama zgodba, če ne razkrijem nič bistvenega, je opis epizode v življenju tega para, ki služi kot mikrokozmos tako njuni usodi za celo življenje kot tudi mnogih bralcev in bralk, ki bodo v marsikje v knjigi našli sebe ali soseda. In, verjemite, v obeh primerih bo najdba stresna.

Sledi le nekaj kratkih o vsebini knjige (tule je poudarek, ne gre namreč za kake svete večne resnice), ki so preživele teden po branju:

1. Ne glede na to, kako misliš, da poznaš svojo boljšo polovico, si ne delaj utvar, da je temu res tako. Niti po petih letih.
2. Sovraštvo in maščevanje človeku vzbudita domišljijo nepresegljivih razsežnosti. Včasih je tudi polno krvi.
3. Denar se včasih zdi eden večjih problemov. A vedno temu ni tako.
4. Če otroka objektiviziraš v veri, da je to najbolje zanj, potem zamenjaj vero. Ne delaš ničesar v dobro sebi in svoji okolici.
5. Partnerja težko sprejmeš takšnega kot je, ker ga nikoli ne poznaš dovolj dobro.
6. Partnerju se prilagajaš, ker meniš, da veš kaj hoče. Čeprav slednje sploh ni nujno res.
7. Ker drži 5., je potrebno za dosego svojih ciljev partnerja prepričati, da ga poznaš dovolj dobro.
8. Ker drži 6., se ni pametno preveč prilagajati in ker to veš, začneš gledati na lastno rit.
9. Resnica ne pride vedno na plan v celoti. Poleg tega je vedno pogojena s pogledom nekoga.
10. Ko držijo 2., 4., 8. in 9., lahko nastane fina kriminalka.
11. Ko držijo 5.-8., lahko nastane zanimiva literarna veduta o dveh slehernikih, ki mogoče ne bosta doživela srebrne poroke ali pa bosta celo biserno.
12. Ko držijo vse gornje točke, lahko nastane inteligentno delo, ki bo predvsem zabavalo.
13. Če v alinejah o knjigi pozno omeniš ljubezen, je slednja za to knjigo zelo pomembna ali pa je v njej sploh ni.
14. Ker drži 9., je vse zapisano lahko res, a strogo v skladu z 9.


V vsakem primeru in brez zadržkov, tudi v morebitno zamero objektivnih literarnih dolgov, ki mi jih nalaga zgodovina, priporočam Gone Girl v branje. Goodreads vrstniki niso razočarali.

Nedvomno pa gre vkup s knjigo naslednji spot:



O knjigi tudi na:
http://gillian-flynn.com/
http://dearauthor.com/book-reviews/overall-b-reviews/b-plus-reviews/review-gone-girl-by-gillian-flynn/
http://www.nytimes.com/2012/06/17/books/review/gillian-flynns-gone-girl-and-more.html?_r=0
http://ejkartica.wordpress.com/2012/12/19/gillian-flynn-gone-girl/
http://www.guardian.co.uk/books/2012/may/20/gillian-flynn-gone-girl-review

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je