Preskoči na glavno vsebino

Gone Girl ali kako daleč gre lahko maščevanje

Po priporočilih imdbja za knjige, kot nekateri imenujejo spletišče Goodreads.com, sem se lotil branja romana Gillian Flynn z naslovom Gone Girl. To nikakor ni samoumeven stavek. Med različnimi tipi bralcev bi se uvrščal med takšne, ki se trudijo svoje bralne navade podvreči nekemu sistemu, ki ima nek določen cilj. Ne glede na to, ali je uresničljiv. Zato sem vedno v nekakšnem suspenzu obsedenosti s tem sistemom, v katerem očitno še nisem spoznal, da je knjižna produkcija preobsežna, da bi lahko prišel do konca. Vedno - ne glede na to, ali gre za tematsko usmeritev, žanrsko besedoploatacijo, pretekle subjektivne dolgove ali dolgove, ki mi jih nalaga zgodovina – se zakvačkam. A v tem tudi uživam in se tolažim s tem, da je izbor branja nekaj, čemur sledim na podlagi imanentne nujnosti, ne pa arbitrarnih zunanjih vplivov. Zato sem v tem primeru mehurček z veseljem razbil in se lotil knjige, ki jo je spletna skupnost Goodreads izbrala za eno izmed najboljših branj leta 2012. Mimogrede, tudi Amazon jo je uvrstil med najboljše lanskega leta. Nekaj torej mora biti na tem.

(vir slike: http://gillian-flynn.com)

V tem primeru je bil izbor zvečine zelo upravičen. Gre za zelo zelo berljiv kolaž introspekcije v življenjski slog sodobnega para, ki praznuje peto obletnico poroke. Nemara ju od slehernikov loči le relativno pogosto dejstvo prisotnosti otrok. Ali dveh, glede na to, da gre za peto obletnico. In všeč mi je način predstavitve njune zgodbe. To, da je avtorica seznanjena s tem, da ima vsaka zgodba vsaj dve plati. Zato prvo polovico knjige beremo njuno zgodbo izmenično z gledišča gospoda, umeščenega v sodobni čas, soočenega z izginotjem svoje žene, tozadevno preiskavo policije in javnostjo, ki mu ni najbolje naklonjena; in z gledišča gospe, ki jo – njo in njega – spoznamo prek njenega dnevnika za zadnjih pet let. Druga polovica knjige ohranja to strukturo, le da je potek obeh zgodb umeščen v sedanjost. Ta struktura že na sebi nosi velik potencial, ki ga avtorica spretno izkoristila. Sama zgodba, če ne razkrijem nič bistvenega, je opis epizode v življenju tega para, ki služi kot mikrokozmos tako njuni usodi za celo življenje kot tudi mnogih bralcev in bralk, ki bodo v marsikje v knjigi našli sebe ali soseda. In, verjemite, v obeh primerih bo najdba stresna.

Sledi le nekaj kratkih o vsebini knjige (tule je poudarek, ne gre namreč za kake svete večne resnice), ki so preživele teden po branju:

1. Ne glede na to, kako misliš, da poznaš svojo boljšo polovico, si ne delaj utvar, da je temu res tako. Niti po petih letih.
2. Sovraštvo in maščevanje človeku vzbudita domišljijo nepresegljivih razsežnosti. Včasih je tudi polno krvi.
3. Denar se včasih zdi eden večjih problemov. A vedno temu ni tako.
4. Če otroka objektiviziraš v veri, da je to najbolje zanj, potem zamenjaj vero. Ne delaš ničesar v dobro sebi in svoji okolici.
5. Partnerja težko sprejmeš takšnega kot je, ker ga nikoli ne poznaš dovolj dobro.
6. Partnerju se prilagajaš, ker meniš, da veš kaj hoče. Čeprav slednje sploh ni nujno res.
7. Ker drži 5., je potrebno za dosego svojih ciljev partnerja prepričati, da ga poznaš dovolj dobro.
8. Ker drži 6., se ni pametno preveč prilagajati in ker to veš, začneš gledati na lastno rit.
9. Resnica ne pride vedno na plan v celoti. Poleg tega je vedno pogojena s pogledom nekoga.
10. Ko držijo 2., 4., 8. in 9., lahko nastane fina kriminalka.
11. Ko držijo 5.-8., lahko nastane zanimiva literarna veduta o dveh slehernikih, ki mogoče ne bosta doživela srebrne poroke ali pa bosta celo biserno.
12. Ko držijo vse gornje točke, lahko nastane inteligentno delo, ki bo predvsem zabavalo.
13. Če v alinejah o knjigi pozno omeniš ljubezen, je slednja za to knjigo zelo pomembna ali pa je v njej sploh ni.
14. Ker drži 9., je vse zapisano lahko res, a strogo v skladu z 9.


V vsakem primeru in brez zadržkov, tudi v morebitno zamero objektivnih literarnih dolgov, ki mi jih nalaga zgodovina, priporočam Gone Girl v branje. Goodreads vrstniki niso razočarali.

Nedvomno pa gre vkup s knjigo naslednji spot:



O knjigi tudi na:
http://gillian-flynn.com/
http://dearauthor.com/book-reviews/overall-b-reviews/b-plus-reviews/review-gone-girl-by-gillian-flynn/
http://www.nytimes.com/2012/06/17/books/review/gillian-flynns-gone-girl-and-more.html?_r=0
http://ejkartica.wordpress.com/2012/12/19/gillian-flynn-gone-girl/
http://www.guardian.co.uk/books/2012/may/20/gillian-flynn-gone-girl-review

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s