Prvenec Jonasa Jonassona je izjemna knjiga. Tako trdijo vsi, na katere je moje oko naletelo v vsakodnevnih spletnih druženjih. Ne vem, če so ga vsi ti tudi
prebrali, a to v resnici sploh ni pomembno. Mnenje imaš lahko o marsičem, česar
se ne dotakneš. Pa tudi to ni pomembno. Bistveno je, v mojem primeru, da gre tu
za knjigo, o kateri je nasploh težko pridobiti negativno mnenje. In sedaj,
ko zadnje strani, bolje zadnje povedi epiloga Stoletnika, gledam v rit, kako
polzijo dol po goltancu, čakajoč na mentalno prebavo, tudi sam opažam, da bom o
Stoletniku stežka povedal kaj slabega. Zato bi takšni poizkusi bile bučke in
slednjih se nikakor ne lotim, če imam občutek, da bodo obtičale nekje v
neizrekljivih vicah, očiščujoče svojih grehov slabih misli in čakajoče na vstop
nazaj v raj dobre volje. Ker natanko tu zdaj sem. Ko so zadnje povedi izginile
po bralnem goltancu in se moram od Alana, Stoletnika, počasi posloviti.
In zakaj je knjiga tako dobra? Zakaj te pripelje v raj dobre
volje? Kje je keč in ali si lahko udeležen tudi ti?
Sprva, knjiga je frdamano dobro napisana. Jezik, ki ga je uporabljal
pisatelj, seveda preko izvrstnega prevoda Nade Grošelj, teče kot namazan.
Dogajanje v knjigi je postavljeno praktično na vse konce sveta, pa vseeno ne
potrebuješ nobenih izletov v kake slovarje, enciklopedije ali atlase, da bi
Ariadno prepričal, da ti nit drži nepretrgano. Zadostna mera dovtipov
in pripovedi, kjer je konteksta veliko preveč, kot je za običajno razumevanje
poteka potrebno pa poskrbi, da se tam, kjer bi moral biti smisel, velikokrat
pove preveč in zato nastane nesmisel, ki ima rezultat v tem, da se bralec fino
nasmeje. Ne gre ravno za neznanske količine krohota, kot so nekateri pričevali,
a nič ne de. Stoletnik je eden od sodobnih presežkov, prav zaradi nalezljivega
odnosa, ki ga forma pripovedi počasi in vztrajno kapa v bralčevo glavo. Ritem pripovedi je naravnost fantastičen. V tem
smislu bi tudi sam lahko počasi pričel z novim odstavkom, ker dolgih paragrafov
nihče ne bere rad (tistim, ki jih, pa naj odprejo npr. slovenski prevod
J.S.Milla O Svobodi, tistega iz zbirke Krt iz 1994, in se mirno prepustijo
svojemu fetišu).
Naslednja privlačnost, ki očitno krasi roman, je njena
pravljičnost. Bralec Stoletnika je postavljen ob bok pustolovskim prigodam, ki
so zavoljo dolgega življenja protagonista Allana razpotegnjene skoraj čez vse
20. stoletje. In Allanov zgodboplov ponuja sopotniško mesto, ki popelje k
velikemu številu pomembnih oseb, brez katerih 20. stoletja kot takšnega
zagotovo ne bi bilo. To, kaj se je zgodilo, kako se je dogajalo, torej veriga
dogodkov sama, pa odraslemu bralcu ponuja natanko to, kar majhen bralec vidi v
pravljičnih pripovedih in velikih zgodbah. Odrasel in zavožen bralec, preobremenjen z novicami iz
vsakdanjih obrekovanopisjih je lahko cepljen proti branjem, ki ga peljejo v
čarobni svet, kjer dobro zmaga nad slabim (zvečine) zaradi na prvi pogled
popolnoma nepomembnih naključij. Ker se obremenjuje z drugimi pritiklinami.
Kdo, pri zdravi pameti, pa bi imel toleranco do čarovnikov, zmajev, princesk in
govorečih živali. Jonasson je pravljičnost svoje pravljice izgradil natanko iz
tega temelja: vzel je zgodbo, ki jo kupijo vsi z zdravim razumom, ker vsebuje
resnične osebe, in vanjo zapakiral fantastične razsežnosti naključij, ki
poskrbijo za to, da se zgodba lepo izteče. In vmes mojstrsko, neopazno spremeni
vse, kar si kupil z zdravim razumom, v popolno fantazijo, ki jo še vedno kupiš.
In z nakupom si zadovoljen. To, da se ga nacediš s Trumanom, recitiraš Stalinu,
pestuješ Kim Džong Ila in počitnikuješ na račun Maa, je čista fantazija, ki
potrebuje dobro pisateljevanje, da zabava. Jonasson je očitno izjemen pripovedovalec.
Zapeljivost Stoletnika je tudi v tem, da je pravljičnost iz
prejšnjega paragrafa le kontekst, ki pomaga obelodaniti Zgodbo Stoletnika. Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Zgodbo o tem, kaj se mu je zgodilo, ko je zlezel skozi okno. Pomaga razumeti, zakaj se
dogaja to, kar se in na koncu poskrbi, da se Zgodba zlije s kontekstom, ki
pomaga dojeti razsežnosti Allanove zgodovine. In vse abotnosti, ki se Allanu
dogodijo ''sedaj'', so na koncu, v primerjavi s ''pred tem'', nekaj popolnoma
običajnega. Zakaj bi bilo potovanje z nekajtonskim domačim ljubljenčkom kaj bolj neobičajnega kot 300 km vožnja v Mandžurijo, ki si jo deliš s slavnim diktatorjem in bratom slavnega znanstvenika? Ker ni.
In potem je tu še glavni junak. Allan. On sam se mi v bistvu
ne zdi junak, ki bi zabaval na sebi. Biti bralni sopotnik na njegovem
zgodboplovu pomeni prebivati v družbi skrajno racionalnega človeka, ki se ne
obremenjuje z nepomembnimi peripatijami, ne tehta svojih odločitev na podlagi
kakih zunanjih faktorjev, ne tehta, temveč se v vsaki situaciji odloči hitro.
Gre za osebo, ki se mi zdi kot nekdo, ki v vsakem trenutku ve, na kaj
ima vpliv in na kaj ne. In zgolj z ukvarjanjem s prvim dosega skoraj v
vsakem trenutku svojega življenja nek maksimum. Zato je praktično v vsaki situaciji
zmagovalec, ki vede ali nevede s svojim delovanjem spreminja vse okoli sebe. Ne
da bi se s slednjim sicer Allan kaj prida obremenjeval, ampak vseeno. V vsakem
primeru je prebivanje teh skoraj petsto strani z Allanom nekakšna učna ura
stoičnega nauka, ki sodobnim bralcem ponuja mnogo dobrega.
Kako velika mora torej biti zgodba okoli tebe, da boš dojel,
da si ti neločljiv del nje in da je brez tebe ni? Allan je junak sodobnega
sveta. Nedvomno.
Stoletnik je zaradi vsega, kar mi je uspelo napisati,
izjemen roman. Presežek v pripovedništvu, žanrski kolobociji, neuničljivi
konsistenci glavnega junaka in čisti neobvezni užitek. Nujno branje.
Ker je Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil
mednarodna uspešnica, ima seveda tudi svojo Facebook stran in o knjigi lahko preberete marsikaj marsikje, npr.:
Goodreads, tudi tu je
Komentarji
Objavite komentar