Preskoči na glavno vsebino

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil: odlično branje


Prvenec Jonasa Jonassona je izjemna knjiga. Tako trdijo vsi, na katere je moje oko naletelo v vsakodnevnih spletnih druženjih. Ne vem, če so ga vsi ti tudi prebrali, a to v resnici sploh ni pomembno. Mnenje imaš lahko o marsičem, česar se ne dotakneš. Pa tudi to ni pomembno. Bistveno je, v mojem primeru, da gre tu za knjigo, o kateri je nasploh težko pridobiti negativno mnenje. In sedaj, ko zadnje strani, bolje zadnje povedi epiloga Stoletnika, gledam v rit, kako polzijo dol po goltancu, čakajoč na mentalno prebavo, tudi sam opažam, da bom o Stoletniku stežka povedal kaj slabega. Zato bi  takšni poizkusi bile bučke in slednjih se nikakor ne lotim, če imam občutek, da bodo obtičale nekje v neizrekljivih vicah, očiščujoče svojih grehov slabih misli in čakajoče na vstop nazaj v raj dobre volje. Ker natanko tu zdaj sem. Ko so zadnje povedi izginile po bralnem goltancu in se moram od Alana, Stoletnika, počasi posloviti.

 (vir slike: emka.si)

In zakaj je knjiga tako dobra? Zakaj te pripelje v raj dobre volje? Kje je keč in ali si lahko udeležen tudi ti?

Sprva, knjiga je frdamano dobro napisana. Jezik, ki ga je uporabljal pisatelj, seveda preko izvrstnega prevoda Nade Grošelj, teče kot namazan. Dogajanje v knjigi je postavljeno praktično na vse konce sveta, pa vseeno ne potrebuješ nobenih izletov v kake slovarje, enciklopedije ali atlase, da bi Ariadno prepričal, da ti nit drži nepretrgano. Zadostna mera dovtipov in pripovedi, kjer je konteksta veliko preveč, kot je za običajno razumevanje poteka potrebno pa poskrbi, da se tam, kjer bi moral biti smisel, velikokrat pove preveč in zato nastane nesmisel, ki ima rezultat v tem, da se bralec fino nasmeje. Ne gre ravno za neznanske količine krohota, kot so nekateri pričevali, a nič ne de. Stoletnik je eden od sodobnih presežkov, prav zaradi nalezljivega odnosa, ki ga forma pripovedi počasi in vztrajno kapa v bralčevo glavo. Ritem pripovedi je naravnost fantastičen. V tem smislu bi tudi sam lahko počasi pričel z novim odstavkom, ker dolgih paragrafov nihče ne bere rad (tistim, ki jih, pa naj odprejo npr. slovenski prevod J.S.Milla O Svobodi, tistega iz zbirke Krt iz 1994, in se mirno prepustijo svojemu fetišu).

Naslednja privlačnost, ki očitno krasi roman, je njena pravljičnost. Bralec Stoletnika je postavljen ob bok pustolovskim prigodam, ki so zavoljo dolgega življenja protagonista Allana razpotegnjene skoraj čez vse 20. stoletje. In Allanov zgodboplov ponuja sopotniško mesto, ki popelje k velikemu številu pomembnih oseb, brez katerih 20. stoletja kot takšnega zagotovo ne bi bilo. To, kaj se je zgodilo, kako se je dogajalo, torej veriga dogodkov sama, pa odraslemu bralcu ponuja natanko to, kar majhen bralec vidi v pravljičnih pripovedih in velikih zgodbah. Odrasel in zavožen bralec, preobremenjen z novicami iz vsakdanjih obrekovanopisjih je lahko cepljen proti branjem, ki ga peljejo v čarobni svet, kjer dobro zmaga nad slabim (zvečine) zaradi na prvi pogled popolnoma nepomembnih naključij. Ker se obremenjuje z drugimi pritiklinami. Kdo, pri zdravi pameti, pa bi imel toleranco do čarovnikov, zmajev, princesk in govorečih živali. Jonasson je pravljičnost svoje pravljice izgradil natanko iz tega temelja: vzel je zgodbo, ki jo kupijo vsi z zdravim razumom, ker vsebuje resnične osebe, in vanjo zapakiral fantastične razsežnosti naključij, ki poskrbijo za to, da se zgodba lepo izteče. In vmes mojstrsko, neopazno spremeni vse, kar si kupil z zdravim razumom, v popolno fantazijo, ki jo še vedno kupiš. In z nakupom si zadovoljen. To, da se ga nacediš s Trumanom, recitiraš Stalinu, pestuješ Kim Džong Ila in počitnikuješ na račun Maa, je čista fantazija, ki potrebuje dobro pisateljevanje, da zabava. Jonasson je očitno izjemen pripovedovalec. 

Zapeljivost Stoletnika je tudi v tem, da je pravljičnost iz prejšnjega paragrafa le kontekst, ki pomaga obelodaniti Zgodbo Stoletnika. Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Zgodbo o tem, kaj se mu je zgodilo, ko je zlezel skozi okno. Pomaga razumeti, zakaj se dogaja to, kar se in na koncu poskrbi, da se Zgodba zlije s kontekstom, ki pomaga dojeti razsežnosti Allanove zgodovine. In vse abotnosti, ki se Allanu dogodijo ''sedaj'', so na koncu, v primerjavi s ''pred tem'', nekaj popolnoma običajnega. Zakaj bi bilo potovanje z nekajtonskim domačim ljubljenčkom kaj bolj neobičajnega kot 300 km vožnja v Mandžurijo, ki si jo deliš s slavnim diktatorjem in bratom slavnega znanstvenika? Ker ni.

In potem je tu še glavni junak. Allan. On sam se mi v bistvu ne zdi junak, ki bi zabaval na sebi. Biti bralni sopotnik na njegovem zgodboplovu pomeni prebivati v družbi skrajno racionalnega človeka, ki se ne obremenjuje z nepomembnimi peripatijami, ne tehta svojih odločitev na podlagi kakih zunanjih faktorjev, ne tehta, temveč se v vsaki situaciji odloči hitro. Gre za osebo, ki se mi zdi kot nekdo, ki v vsakem trenutku ve, na kaj ima vpliv in na kaj ne. In zgolj z ukvarjanjem s prvim dosega skoraj v vsakem trenutku svojega življenja nek maksimum. Zato je praktično v vsaki situaciji zmagovalec, ki vede ali nevede s svojim delovanjem spreminja vse okoli sebe. Ne da bi se s slednjim sicer Allan kaj prida obremenjeval, ampak vseeno. V vsakem primeru je prebivanje teh skoraj petsto strani z Allanom nekakšna učna ura stoičnega nauka, ki sodobnim bralcem ponuja mnogo dobrega.

Kako velika mora torej biti zgodba okoli tebe, da boš dojel, da si ti neločljiv del nje in da je brez tebe ni? Allan je junak sodobnega sveta.  Nedvomno.

Stoletnik je zaradi vsega, kar mi je uspelo napisati, izjemen roman. Presežek v pripovedništvu, žanrski kolobociji, neuničljivi konsistenci glavnega junaka in čisti neobvezni užitek. Nujno branje.

Ker je Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil mednarodna uspešnica, ima seveda tudi svojo Facebook stran in o knjigi lahko preberete marsikaj marsikje, npr.:

Emka 
SIOL 
Goodreads, tudi tu je




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez