1Q84: alegorija pripoznanja moči možnosti

Dolgo sem se otepal Murakamija. Ne vem prav gotovo, ali je šlo za namenoma provocirano gesto zanikanja,s katero nisem želel brati tistega, kar bere mainstream, ali pa sem enostavno imel dovolj drugega v kotličku, česar nisem smel pustiti na ognju, ker bi zagotovo povzročil beden sprimek na dnu, ki ga še dolgo ne bi zdrgnil proč. Pa je prišel trenutek. Časa je dovolj, hujše majske obveznosti v službi so tudi mimo, lahko grem torej na to potovanje. In potovanje je to bilo. Nekaj več kot štirinajst dni sem hodil po pokrajini Harukija Murakamija, slavnega japonskega pisatelja, ki je osvojil tako veliko število bralcev. Ja, tudi sam sem navdušen. Tole je bilo vsekakor nekaj posebnega. Kdor želi na to potovanje, naj za popotnico vzame odprtega duha, pripravljenega na čarobno fantazijo. In ne čudi se, če boš vmes in na koncu na nebu iskal dve luni. Eno večjo in eno manjšo poleg nje.

(vir slike: svetknjige.si)

1Q84 je mojstrovina žlahtne kovine. Dragulj sodobnega romana. Ni brez napak, a te so dokaj zanemarljive. Če se odločiš za branje 1Q84, bodi prepričan, da te bo odpeljal nekam proč. In ko prideš nazaj, si malo drugačen. Razmislek, ki ga ponuja Murakami v tem liričnem romanu, bo bralcu, ki bo prišel do konca, ponudil nekaj posebnih idej glede tega, kaj vse je na tem svetu mogoče. Tem, onem ali drugem svetu. Kjerkoli pač, kjer boš bral.

Velik del romana sem dojel kot žalostno ljubezensko pesem o hrepenenju. A hrepenenja se zdi nevarno poslužiti, če nimaš dobrih besed, s katerim boš pazljivo zaobšel luknje kičastega. Polega tega je hrepenenje najbolj stvarno zaključiti v žalosti, črnini in neizpolnjenosti. Murakami se je glede tega izkazal kot pravi šef. Niti od daleč ni bilo čutiti kakega kiča. To, kako se je zgodba v knjigi končala, pa nikakor nimam namena razkrivati tukaj, čeprav bo branje kmalu pokazalo, kako se mora končati. Sem mnenja, da kvarniki dobre knjige ne obstajajo. Ker razkritje zaključka zgodbe pokvari branje le tistih knjig, katerih redukcija na nekaj stavkov dejansko obstaja. Zato v to malho padejo zvečine krimiči in površno napisane zgodbe, pa še tu poznam bralce, ki jih neko ime na peti strani, ki ga je prejšnji bralec obkrožil, ne odvrne od nadaljnjega branja. Ne, 1Q84 ni knjiga, ki bi jo lahko povzel v nekaj stavkih. Niti nima povzetka kot takega. Zato tudi ta zapis noče biti jalov poizkus slednjega. Čeprav bi se komu lahko zdelo nasprotno.

(vir slike: emka.si)

Nekaj iztočnic vseeno: 1Q84 je ljubezenska zgodba o hrepenenju, kot sem že podčrtal. V njej nastopa kar nekaj oseb (pač, v slovenskem prevodu imajo vse tri knjige skupaj okoli 1100 strani). Glavno mesto zasedata dve osebi, Tengo in Aomame. Moški in ženska, ki vsak na svoj način pišeta svoje slovo od mladosti. Vsak živi svoje biti v svojem svetu, svojem delu Tokia. Na prvi, tudi drugi in tudi tretji pogled se njuni zgodbi ne križata. A kmalu je jasno, da imata nekaj malega, zelo malega v skupnem spominu. Ta spomin na dogodek ju je zvezal v svet, ki se navkljub fiziki, ki trdi, da ne moreš biti v dveh svetovih hkrati, izkaže, da je en sam. Tengo in Aomame hrepenita drug po drugem. In celotna zgodba v knjigi se suče okoli vprašanja njune dvojine. Večina zgodbe je napisana z vidika enega ali drugega, Murakami se je – ta del je edini, ki mi je nekoliko nejasen in ne vem točno čemu se je tega lotil – v tretji knjigi poslužil še gledišča tretjega, zunanjega igralca, pogodbenega odvetnika Ushikawe. Preplet vse zgodb, tudi Ushikawine, je lahko učni primer sloga, ki navdušuje.

Nasploh je v Murakamijevem slogu nekaj ekstremno gladkega in sprehajanje skozi črke je lahkotno brez primere. Razvoj karakternih lastnosti Tenga in Aomame poteka počasi in z občutkom. V ta postopni razvoj je vpeta seveda tudi zgodba, ki se dogaja okoli njiju. Nasploh se mi zdi ena največjih in nedoumljivih skrivnosti, kako zlahka Murakami prepriča bralca, ki se premika po vsakdanjih peripetijah tokijskih ulic, morilskih žensk, zafrustriranih psihopatskih odvetnikov, učiteljev in sektaških verskih ločin, da nepovratno in čisto nepričakovano zagrize v jabolko prvovrstne fantazijske pripovedi. Bralce zapelje v svet, kjer se tokijskemu trušču pridružijo mali ljudje, ki lezejo iz ust mladih deklic in koz, spletajo bubo iz zraka, pripravljajo prehod za prihod resnice, ki ni iz tega sveta. Ali pač. In bralca ta neverjetna pripoved ne odvrne. Še več, ker je nastanek tega sveta in usoda oseb, ki v njem prebivajo, življenjsko in s hrepenenjem zabeljeno povezana z vsemi akterji zgodbe na čelu z Tengom in Aomame, je branje neodložljivo. Način, kako je Murakamiju uspel preplet svetov, različnih oseb, ljubezni, sovraštva, strahu, čarobnosti, suspenza, nerešenih preteklosti, travmatičnih bolečin, iskanje rešitev za življenje, preprostost in obenem zapletenost komunikacije, živost neverjetnih fantazij in tudi mrtvost tistega, kar je namenjeno smrti, je Način. Z veliko začetnico. Vse to je vpeto v 1Q84. In Murakami se je s tem delom (ponovno) neizbrisno zapisal v zgodovino.

Leto 1Q84 je v resnici čas, ki ga je napisal, živel in v njem hrepenel Tengo. V njem se znajde tudi Aomame, čeprav je tam vedno že bila. A njeno samozavedanje se je začelo rojevati šele v trenutku, ko je temu letu prepoznala drugačnost in mu nadela to ime. Ko je opazila, da sta na nebu dve luni (To z dvema lunama deluje res hipnotično in tretja knjiga v slovenskem prevodu se ideji življenja zgodbe pod dvema lunama poklanja tako, da ima vsaka številka strani tudi svojo dvojnico, pod njo, nekoliko desno in v šibkejšem odtisu. Izjemno.). Luna se je tu, kot že tolikokrat (še pomnite Prešernove Pod oknam), izkazala za simbol ljubezni par excellence. Na nebu se ravno sedaj, ko pišem te vrstice, bohoti polna.

Še več, v nekoliko bolj drzni interpretaciji bi lahko zatrdil, da je celoten ples 1Q84 ena sama alegorija. Alegorija življenja, v katerem ima vsakdo nekoga, ki se ga je dotaknil in ga zaznamoval za celotno biti. In zato od takrat dalje išče načine, kako se razumeti z oddaljenostjo od nekoč spoznane, a sedaj nedosegljive izkušnje ljubezni. Ali pa umre pri poizkušanju. Vse ostalo je zgodba teh poizkusov, ki jo nekdo v tem trenutku piše. Ustvarja svoj 1Q84. In če je hrepenenje dovolj močno, so prepadi svetov zlahka premostljivi, bo mogoče tudi milijonsko mesto tujcev lahko postane dovolj majhno, da se najdeta dva, ki jima je namenjeno, da se najdeta v tem 1Q84. Mogoče. Vse bistveno v tej alegoriji je pripoznanje moči možnosti. To nosijo v sebi tudi največje fantazije in pravljice, kot sta jih recimo pred dvesto leti pisala brata Grimm. In to nosi v sebi 1Q84.

Seveda, pridržujem si pravico za ultimativni kvarnik. Vse bistvo zgodbe 1Q84 je zajeto, tako doživljam sam, v pesmi, ki se je na prav na koncu spominja Aomame:

Ta svet je kot cirkus,

ves lažen in bahav,

če pa bi mi verjela,

resničen bi postal.

Vse tri skupke strani (v slovenščini sta dva), navkljub zajetnosti, prav zato priporočam vsem željnim dobrega branja. Tudi, če bo to edina stvar, ki jo boste prebrali v letošnjem poletju ali v letošnjem letu. Naj vas ne zmoti to, da Murakamija berejo vsi. To je le zvijačnost uma, ki vas skuša prepričati, da je stvar premalo kvalitetna, če je popularna med preveč bralci (ne, to ni Dan Brown, tu vas um ne zvijači). In tudi kako drugo lahko pustite, da se medi v kotlu. Sprimek se bo že odstranil. 1Q84 vas bo začaral. Mene je toliko, da na listo za branje (predolga je, ja) dodajam tudi prejšnja Murakamijeva dela. Zdaj grem pa buljit v nebo.

Na Youtube sem našel spodnji krati film z naslovom 青豆1Q84, režija: Tony Wong & KC Tsang:

  

O 1Q84 berite tudi na:

Wikipedia
The Guardian
New York Times
The Atlantic
The Telegraph
Bukla
Bukla plus
Knjiga Dnevnik
Emka
Emka
Rtv Slo
Uradna stran knjige (v japonščini)
Goodreads (prva in druga knjiga)
Goodreads (tretja knjiga)
Facebook stran knjige