Preskoči na glavno vsebino

Samotnost praštevil: rdeča nit v barvi iskanja bližine

Roman Samotnost praštevil (Paolo Giordano, La solitudine dei numeri primi, 2008) sem pričel brati v nedeljo zvečer, tam nekje okoli pol desetih zvečer. Tokrat na suho, ne da bi bil opremljen s kakimi predhodnimi informacijami o tem, kaj bom bral. V torek, ko sem se z vlakom vračal iz službe, sem obrnil zadnji list. Vmes sta bila torej dva dneva, polna svojih običajnosti, kjer sem z vso vestnostjo skrbnega uslužbenca opravljal svoje delo in s prav nič manjšo vestnostjo skrbno opravljal tudi dolžnosti, ki jih nalaga družina. Knjigo sem dobesedno požrl. Tako, kot se mi je že nekajkrat dogodilo do sedaj, a vendarle nikoli s kakim deklariranim romanom, ki se ne želi ujeti v kako žanrsko omejitev. Vedno je kaj takega nastopilo le ob Nesbøjevih krimičih, tudi Larssona sem prečital hitro, čeprav nobena od teh knjig nima problemov z anoreksijo. Kot tudi Samotnost praštevil ne. Nekaj čarobnega je v tem romanu. Nekaj, zaradi česar me je pritegnil in sem ga, popolnoma neprisiljeno, pogoltnil na dušek. V veselje predvsem mene in to pot – kar za nekaj drugih del ne morem biti prepričan – tudi brez škode za odnose z okolico in drugimi zainteresiranimi javnostmi. 

(vir slike: bukla.si)

Samotnost praštevil je prvenec Paola Giordana. To je podatek sam na sebi. Kdor je namreč kdajkoli sprejel začasno odločitev, da postane pisatelj in to odločitev ozaljšal v poizkus svojega prvenca, se mu je kaj lahko pripetilo ravno to, da je - če je seveda poizkus udejanjil – imel v sebi preveliko željo, da pove preveč naenkrat, hkrati, da izlije vse znanje, empatije, simpatije in druge patije v tistih nekaj listov, ki bi postali umetniška in prodajna uspešnica. A se običajno konča pri prvem branju prijatelja, ki je iskren in ti pove, da si preveč zapleten, neučakan, brez izdelanega stila, imaš predolge stavke ipd. In potem vržeš zadevo v koš, poizkusiš znova ali pa tudi ne. No, bistveno je, da Samotnost praštevil ni takšen prvenec. Stilsko je popolnoma dorasel marsikomu bolj uveljavljenemu avtorju, hkrati pa se ne trudi biti omni-kar-koli-že. Izjemno neprizadeto pravzaprav dokumentira stvari, se gibko premika od ene zgodbe do druge, od enega desetletja do drugega in ne izgubi rdeče niti. O tem, kakšne barve je ta nit bom, zavoljo suspenza, še malo pomolčal.

Junaki oziroma bolje junaka Samotnosti praštevil sta nekaj posebnega. Imata zgodovino, ki ju je napravila takšna kot sta; seveda sta tudi srečala, ločila, razmišljala drug o drugem in se našla nazaj, pa potem vsej lepoti njunih usod, ki bi se lahko zbližali, zopet ločila, ker drugače pač ne gre. Zakaj drugače ne gre? Pa poglejmo.

Samotnost praštevil je v principu življenjska zgodba dveh praštevil (pisatelj se spretno poigrava z matematično alegorijo o številih, ki so deljiva le s številom ena in samim seboj, pri čemer se mi zdi glavni rezultat pravzaprav le to, da deljenje z drugo številko povzroči ostanek, ki ga bitje deljenca v tem primeru ne prenese). Eni je ime Mattia, ki je kot otrok zatajil svojo sestro, v nekaj trenutkih nespametnih odločitev zaznamuje potek svojega življenja. To življenje ga je odsihmal sililo k bitki s samim seboj, kjer je našel svojo uteho v znanosti. Znanost mu je ponudila roko in mu pomagala razumeti svet, ki ga obdaja in on je to roko nepreklicno sprejel. Za vedno. Stvarnosti kot take se ni več pritaknil, ker mu je pomenila le pot, po kateri se bo ta ali ona matematična resnica sprehodila do njega in mu dala Smisel. Edina vez s stvarnostjo je njegovo telo, v katerega vstopa vsake toliko skozi pretekle in novonastale rane in brazgotine. To je njegov spomin na svet. Drugje ga ni. Samo s sabo deli svoja občutja, deli svoje bolečine, z drugimi se vsak takšen poizkus sprevrne v nepredstavljiv gnus in tesnobo. Mattia je nedeljiv s komerkoli, razen s samim seboj. Drugo praštevilo ima ime Alice. Kot otrok prisiljen v neprestano izpolnjevanje poslanstva svojega očeta, se je prisiljena zapreti v svojo kletko. To je grozna kletka, ki en dovoljuje sproščenega pogleda v ogledalu in zgolj povečuje potrebo po pripadanju. Pripadanje bi moralo to kletko uničiti, a ne gre. Nikoli ne gre. Vsaj ne tako enostavno. Vedno je nekje Telo, vedno ostaja pogled v ogledalu. Zato je tudi Alicino življenje, na prvi pogled precej bolj deljivo z drugimi, zgolj kompenzacija izgube. Alicino življenje je pesniško življenje, ki se trudi najti tisto manjkajoče. Hkrati pa se vsak trenutek zaveda, da tega ne bo in da je vse zunanje, s čimer skuša deliti svoje življenje in sebe, v resnici iluzija. Nihče nima njenega gnusa. Tudi Alice ni deljiva z nikomer drugim, le sama s seboj.

Mattia in Alice sta se srečala. Poizkusila v sobiti. Alice je bila tista, ki je želela k Mattiu, ga želela ob sebi, bila pobudnik pri prodiranju skozi njegovo lupino znanstvene večne resnice. A to zavetje je bilo za Mattia kot Varna hiša za vedno bežečega pretepenega otroka. Seveda se mu ne bo odpovedal. Alice je iskala pot do njega, se mu prilagajala, počela marsikaj, da bi prišel tudi on k njej, uspeh je bil vedno le navidezen. Giordano namreč pisateljsko spretno nikoli ne zavzame stališča zgolj enega protagonista, da bi se ogradil od drugega (kot se je Moyes ogradila od Willa v Ob tebi), vendar izjemno natančno popisuje občutja obeh. Zato praktično vseskozi vemo, kje smo. Suspenza ni, ker ni potreben. Alicina stran zgodbe je stran Želje, ki se trudi na različne načine skozi različna obdobja življenja ugajati različnim drugim, si je pripravljena do neke mere tudi odrezati funt svojega mesa, da bi našla srečo. Uspe ji pač ne. Ker je praštevilo. Mattia ima ob vsem tem popolnoma druge težave in Alicia mu je všeč. To se mi vsekakor več kot dozdeva. A vseeno je njegov domicil obdan s premočno verigo, da bi od sebe lahko vzel kar koli proč v želji, da bi ustregel pravzaprav komur koli. Niti Alice. Zato jo sprejema v takšnosti, kot mu je dana. Nima je želje spreminjati in če bi šlo, bi pravzaprav ne imel želje niti po njej. A nekje globoko v njem se najde nekaj, kar ga vselej spominja nanjo in željo po njej. Nekaj, čemur včasih rečemo najdba sorodne duše. Mattia in Alice tako križarita skozi svoje življenje. Fascinantno, daleč najbolj presunljivo v tej zgodbi je dejstvo, da sta si včasih tudi več kilometrov narazen, vendar ravno takrat neskončno blizu, včasih pa sta sedela v isti sobi, pa je bila neprebojnost obeh njunih oklepov, kletk, teles, pogledov ali kakor koli bomo že to poimenovali, enostavno premočna, da ne bi občutila prevelike razdalje. In to je to. Praštevila so pač deljiva le sama s sabo (tista enka iz matematike je tu zanemarljiva). Vsi ostali poizkusi proizvedejo nek neželen preostanek.

Zgodba je napisana privlačno in pritegne, ne izpusti. Ne zapada v potrebo po sočustvovanju z usodnimi zasuki in igro usode, ki se odvija z vsemi akterji. Na koncu pa bralec vseeno dobi vtis, da se je nekaj spremenilo. Nekaj se je vseeno zaključilo v zgodbi Mattie in Alice. Giordano ju je predstavil kot praštevili, tako da v resnici k njunemu pravljičnemu najdenju ne bi nič pomagalo. Preveč sta nedeljiva. Drugi je vedno najprej eden. In blizu/daleč je lahko zelo relativna stvar, odvisna od truda, prilagajanja, posluha. Lahko pa je tudi zelo absolutna. Bližine včasih enostavno ni in je ne more biti. Zato je barva te rdeče niti bližina. Iskanje te bližine.

In to je vse. Kot pišejo, hipnotična zgodba o iskanju bližine z Drugim, ki sta si lahko neskončno podobna, tudi fizično blizu, pa hkrati predaleč. Samotnost praštevil ni pretenciozen roman, ki bi v duhu naivnega prvenca nosil majico z napisom ''osvajam svet'', temveč gradi svojo poanto počasi in z občutkom. Prav v nobenem poglavju ne gre predaleč, da ne bi videl obale celote. Prav tako ne zapada v nikakršni moralizem lepih duš, ki bi znale le s prstom kazati na posameznike in praviti: ''Glej, ti ljudje so praštevila, le pazi, da ne postaneš tak, kot so oni!''. Ne, nimam tega občutka. Pač pa nosi sporočilo o možnosti bolečin, zahtevnega življenja sodobnosti in iskanja sorodnih duš, ki se lahko konča na različne načine. Zato mi je všeč poigravanje z idejo, koliko nas je takšnih, ki v naslednjem trenutku lahko postanemo praštevila. In zato tudi ne vem v resnici, komu bi priporočil to branje. Sam sem užival in o Samotnosti praštevil razmišljam še sedaj, ko nos tičim že med strani naslednje knjige, ki mi tega na srečo ne zameri.

Paolo Giordano je je leta 2008 za Samotnost praštevil prejel nagrado Strega  za najboljši italijanski roman. Mike Patton je izdal album, ki ga je navdihnil roman, nosi pa naslov The Solitude Of Prime Numbers

O romanu npr. tudi na

RtvSlo.si
Bukla
Emka
Po knjigi je posnet film, tule so podatki na Imdb
Siol
Bralnica
Besede za srce
Mestna knjižnica Ljubljana
Goodreads
NYTimes
Guardian
Penguin (vključuje pogovor s pisateljem)
Pisateljevo spletno mesto







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga