Preskoči na glavno vsebino

Časokljunov dosje (IV): bralno leto 2016

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje. Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli. 


Reading by the light of a suspended candle, illuminate Italian manuscript, c. 1460-1480, 
vir slike: pinterest.com

Tudi četrta izdaja dosjeja je bila odlična, bralne zmage z njegovega seznama pa prav tako. Naj se glas o njihovi odličnosti širi naprej.

Marcantonio Bassetti: St Antony Reading
vir slike: commons.wikimedia.org

V leto 2016 sem vstopil še s spominom na Pratchettova Dobra znamenja, ki naslavljajo zagotovo eno najbolj kultnih knjig, ki jih lahko vzamete v roke. O branju ste lahko brali tudi na spletišču Outsiderja. Nato v nekoliko lahkotnejših vzgibih in z mešanimi občutki prečital knjigo, o kateri se je pred meseci ogromno govorilo: šlo je za Paulo Hawkins in njeno Dekle na vlaku. Proti temu, s povsem jasnim navdušenjem in čudenjem pa sem nadaljeval s čudovitim Čudom in Vodolazkinovim Laurusom. Popolnoma različni knjigi, pisani na različna načina in za drugačno publiko, a obe čarobni. Februarja je svoj pohod začel tudi Pižama s svojimi sLOLvenskimi klasiki 1. Knjiga, za katero sem še danes prepričan, da je ne bi mogel napisati nihče drug. Če je kdaj obstajal stand up v obliki monografije, je to to. Vesel sem in privoščim mu, da je skozi leto (p)ostala najbolj prodajana knjiga pri nas. Odlično in v pričakovanju nadaljevanja. Bralno leto sem nato nadaljeval z mlado finsko pisateljico Sallo Simukko in njeno trilogijo Sneguljčica, v kateri je spojila mladinski in kriminalni žanr, nadalje pa se šel zopet povsem drugačne izkušnje z Modianom in njegovo Nočno nezgodo. Tako drugačno je bilo tudi branje Thoreauja, njegove ekspozicije življenja, družbe, ekonomije in filozofije v Waldnu. Leto 2016 so vsake toliko zelo pozitivno udarili Slovenci. Tako sem tu nekje, na dvorišču pomladi bral tudi Isteničevega Pitona na kolesu in zelo užival. Nato sem odšel povsem na sever in se prepustil Sjónu, ob njem pa z lahkoto pozabil na ločnice med poezijo in prozo. Zelo navdihujoče.

James McNeill Whistler: Reading by Lamplight
vir slike: commons.wikimedia.org

Pomlad je prinesla Tunel, prvenec Tine Batista Napotnik, nato pa sem bil naprošen za recenzijo strokovnega čtiva kolega Gorazda Vodeba, ki je pisal o Informacijskem vedenju na slovenskem podeželju. V nadaljevanju sem z veseljem prebral Doerrjevo čudovito zgodbo Vsa ta nevidna svetloba, ki je še dolgo odzvanjala v spominu. Takoj zatem pa sem imel priložnost prebrati Vojnovićevo zadnje delo, roman Figa. Tega, brez zadržkov in težav, tudi po več kot polletnem premisleku uvrščam med najresnejše kandidate za kresnika 2017. Če ga še niste brali, je več kot obvezno. Maj je ponudil nekaj resnega branja s Šehićevo Knjigo o Uni, nič manj resnega, a precej lažje spisane Nikoli ne reci, da te je strah ter zbirko odličnih kratkih zgodb Uršul'e Kovalyk, Drag šov. Pomlad je prihajala h koncu in ob postopnem prepuščanju prostora poletju sem za junijsko tedensko bivanje v Zadru s seboj odnesel Murakamija. Kafka na obali nikakor ni razočaral. Murakami ima posebno mesto v mojih bralnih spominih in prav je tako.


Fragonard: The Reader
vir slike: en.wikipedia.org

Poleti sem bral zadnji izdani slovenski prevod Johna Greena, ki je pred leti presunil s svojo Krive so zvezde, tokrat sem s Katherine, Katherine ostal nekoliko zadržan. Nadaljeval z absolutno klasiko Če ubiješ oponašalca, ker je to knjiga, ki jo je pač potrebno prebrati. In ker sem se pripravljal tudi na Pojdi, postavi stražarja, zelo slavnim nadaljevanjem Oponašalca, ki pa to niti ni. Julija je na spored prišel tudi novi prevod Murakamija, čeprav priznam, da prigode Tsukuruja Tazakija niso imele primerljivega učinka, kot pred tedni njegov Kafka. Nadalje sem se lotil hladnega Križišča štirih poti, družinske generacijske sage Finca Tommija Kinnunena, nekoliko več časa pa sem si vzel za Lojzeta Kovačiča in njegov briljantni Kristalni čas. To je v marsičem posebna knjiga, intimna in izpovedna, avtor se nedvomno izkaže kot velik umetnik besede. Potem je sledila kriminalka Danska zanka, ki se dogaja (tudi) v Sloveniji in se z nekega drugega zornega kota dotakne tudi begunske problematike. Zmagovalna izkušnja septembrskih branj pa je prav gotovo prevod Donne Tartt. V Modernih klasikih je namreč izšla njena Skrivna zgodovina. Povsem sem bil navdušen in prijetno obupan ob ideji, da sem zopet prebral točno takšen roman, kot bi ga želel napisati sam. Vrhunsko.



Detail of "The Garden of Earthly Delights" by Hieronymus Bosch, 
vir slike: commons.wikimedia.org

V jesen sem odšel z Zadnjim pobegom in čudovitim Otokom nenavadnih otrok. Adaptacijo slednje sem si ogledal tudi v kinu, pa sem znova odkril, da gre za različna svetova. Nato sem se s Primerom Meursault spominjal Camusa in njegovega Tujca, vmes poizkusil tudi Mariasa in zvečine užival tudi v Poslednji Alexandre Olive. Ta je postregla z razburljivim branjem o resničnostnem šovu, ki se mu pravzaprav zgodi resničnostni šov. Po tem me je pričakal zadnji prevod Galbraitha in njegove prigode Cormorana Strikea, v knjigi Po poti zla. Kriminalk letos res nisem imel v obilici na sporedu, zato je ta šla še toliko bolj v slast. Sledila je avtobiografska pripoved o življenju Damirja Zlatarja Freyja, Kristalni kardinal, ki bralcev zagotovo ne bo pustila ravnodušnih. 

Ishibashi Kazunori: Lady Reading Poetry
vir slike: commons.wikimedia.org

In zadnji del, kar je pravzaprav slabo, stripa Meksikajnarji, Queretaro (Pušavec, Smiljanić). V zadnjih izdihljajih tega leta pa je bil tu krajši roman Pavla Sanayeva, Pokopljite me za šprajc. Če doslej niste imeli občutka, da so babice lahko zlobne, vam ta knjiga to servira v maniri bogate zakladnice neprijetnega in temnega. Iz natanko te zakladnice pa je svoj navdih jemala tudi Rosa Liksom, ko je pisala svoje (res) kratke zgodbe, izdane pod naslovom Temni paradiž. Človeku se res ne piše dobro.

 
Gérôme: Mufti Reading in his prayer stool
vir slike: commons.wikimedia.org

Če se v tem seznamu ne znajdete, z veseljem poudarjam in postavljam v ospredje naslednje (v naključnem vrstnem redu): Čudo, Laurus, sLOLvenski klasiki 1, Vsa ta nevidna svetloba, Figa, Kristalni čas, Otok nenavadnih otrok, Skrivna zgodovina in Queretaro (Meksikajnarji #5). Tisto najboljše - tisto, ki bo ostalo.

Na nove bralne zmage.


Časokljun, sláinte!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez