Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje.
S takšnimi občutki sem se lotil branja Salle Simuke, mlade finske avtorice, in njene Sneguljčice. Ne gre za Grimmovo Sneguljčico, tudi ne katerega drugega avtorja, čeprav Salla nalašč pogosto aludira prav na Grimmovo pripoved o težki preizkušnji, s katero je bila soočena mlada prelepa princesa ob nečimrni mačehi, ki je njeno lepoto videla zgolj kot grožnjo. Salla Simuka je spisala zelo uspešno trilogijo o svoji Sneguljčici. Prvi del te trilogije nosi naslov Rdeča kot kri.
Salla je želela ponuditi mladinskim bralcem, svojim vrstnikom pravzaprav, žanrsko čtivo. Torej ponuditi kriminalko za bralce, za katere se predpostavlja, da niso prav pogosto ciljna publika branja takšnega pisanja. Tudi sam, če mi kdo omeni mladinsko literaturo, v resnici redko pomislim na krimič. Mogoče, ko z zaspanim očesom ošinim kolofon po večernem branju Nodija otrokom in zagledam ime avtorice Enid Blyton. Takrat se takoj spomnim na njenih Pet prijateljev, ki so prav tako doživljali svoje dogodivščine, tudi v boju proti zlu. Pet mladih nadebudnih prijateljev, ki se je igralo detektive in pilo ingverjevo pivo. Sicer ne. Pomislim pa na Johna Greena ali koga drugega v tej smeri. Kakor koli že, ta knjiga je zaradi vsega tega že pred branjem postala zanimiva.
Zgodba knjige nas pelje v dva svetova, prvi je svet srednje šole, kjer na svoj poseben način najstniki bijejo svoj boj za obstanek. Tako, kot to počnejo že vrsto let in najbrž bo tako tudi naprej. Spoznamo Sneguljčico, našo glavno junakinjo, naslovno osebo trilogije, ki jo je napisala Salla. In spoznamo tudi vse ostale. A to spoznavanje nima počasnega ritma. Avtorica se je odločila, da nam ne ponudi kakega uvajalnega procesa, ki bi nam postopoma približal osebe v zgodbi. Slednja je namreč od prve strani naprej neločljivo zvezana z zgodbo, ki se odvija v kriminalnem podzemlju Tampereja, v krutem svetu izsiljevanja in koristoljubnega prijateljevanja, umorov in krvavega denarja (sic). Naši mladi junaki pravzaprav po svoji krivdi pristanejo v tej zgodbe. Med njimi še posebno in logično glavni status uživa Sneguljčica. Ti junaki v nekaj relativno kratkih pisateljskih zamahih tako globoko padejo v svet, da poti nazaj skorajda ni več. Roman tako z izredno hitrim tempom pripoveduje zgodbo tega, kako so se najstniki lotili iskanja resnice tam, kjer nimajo česa iskati. Čeprav boj za resnico in pravico nima starostne omejitve. To ve tudi vsak bralec Nodija.
A v Rdeči kot kri bi bila ta zgodba na sebi povsem premalo, da bi si knjiga zaslužila pozitivno oceno. Vsebuje nekaj več. Mnogo bolj, kot imamo tu opraviti z nekim mladinskim kriminalnim romanom, beremo pravzaprav zelo zelo dobro spisano mladinsko delo, ki bolj kot o čem drugem, govori o dekletu, ki se bori zase; ki je doživelo svojo porcijo medvrstniškega nasilja in je junakinja, samostojna, torej takšna, ki lahko nastopa kot naslovna junakinja trilogije, v kateri rešuje pomembne zadeve. Če bi dodal moralno nemadeževanost, bi verjetno pretiraval. A kar me je najbolj fasciniralo, je tok zavesti, ki ga opisuje Salla, ko opisuje njene pogovore same s seboj; njene notranje boje in odločanje; njeno neprestano iskanje samozavesti in smisla tega, kaj se okoli nje dogaja. Tu so stvari zares postale zanimive. Tu je Sneguljčica postala karkater in junakinja, kakrkšno smo brali v Larssonovi Lisbeth Salander. Posebna, a dovolj pogumna in na pravi strani, da smo jo posvojili. Nedvomno je imela Salla v mislih Dekle z zmajskim tatujem, ki se je igralo z ognjem in je dregnilo v osje gnezdo, ko je iskala navdih za svojo Sneguljčico. Vendarle ne gre iskati popolne literarne dvojčice, a občutek gradnje samosvojega, vztrajnega, nepopustljivega in posebnega karakterja je vztrajno budilo spomine.
In to bo smer, v kateri bom tudi jaz z navdušenjem spremljal izid prevodov ostalih dveh delov Sneguljčice. V omenjenem oziru je namreč Rdeča kot kri mnogo prekratka. Knjiga ima manj kot tristo strani, kar samo po sebi ni problematično. Problem, če ga lahko tako naslovim, je v tem, da knjigo odlikuje zelo hiter tempo, ki glavno akcijo dogajanja naredi tako hitro, da v resnici niti ne veš, kako hitro je vsega konec. Predvsem zato, ker ni konec. To je prvi del trilogije in kot tak deluje kot predjed. Prava predjed, ki ve, da mora predvsem poskrbeti za dober tek za tisto, kar prihaja.
Rdeča kot kri ni krimič, ki bi ga kupili in bili povsem navdušeni zaradi suspenza ali akcije. V kontekstu te zgodbe je veliko momentov, kjer se vprašam, ali zgodba premore dovolj utemeljitve in ali odločitve avtorice res pijejo vodo. A ta kriminalna zgodba je le portal, skozi katerega bo na plano priletela zgodba o Sneguljčici. In tu bom, kot sem pri Larssonu iskal najpoprej zgodbo o Lisbeth, z veseljem čakal tudi nadaljevanja zgodbe o Sneguljčici. Knjiga bo zaradi večkrat omenjenega širokega žanrskega spektra našla bralce marsikje: nemara prepriča nepregledne horde ljubiteljev Somraka, da poizkusijo tudi kaj drugačnega in zagotovo bo pripravila ljubitelje kriminalk, da vstopijo tudi v svet adolescentne refleksije. Ker je v marsičem veliko več kot le to.
S takšnimi občutki sem se lotil branja Salle Simuke, mlade finske avtorice, in njene Sneguljčice. Ne gre za Grimmovo Sneguljčico, tudi ne katerega drugega avtorja, čeprav Salla nalašč pogosto aludira prav na Grimmovo pripoved o težki preizkušnji, s katero je bila soočena mlada prelepa princesa ob nečimrni mačehi, ki je njeno lepoto videla zgolj kot grožnjo. Salla Simuka je spisala zelo uspešno trilogijo o svoji Sneguljčici. Prvi del te trilogije nosi naslov Rdeča kot kri.
vir slike: emka.si
Salla je želela ponuditi mladinskim bralcem, svojim vrstnikom pravzaprav, žanrsko čtivo. Torej ponuditi kriminalko za bralce, za katere se predpostavlja, da niso prav pogosto ciljna publika branja takšnega pisanja. Tudi sam, če mi kdo omeni mladinsko literaturo, v resnici redko pomislim na krimič. Mogoče, ko z zaspanim očesom ošinim kolofon po večernem branju Nodija otrokom in zagledam ime avtorice Enid Blyton. Takrat se takoj spomnim na njenih Pet prijateljev, ki so prav tako doživljali svoje dogodivščine, tudi v boju proti zlu. Pet mladih nadebudnih prijateljev, ki se je igralo detektive in pilo ingverjevo pivo. Sicer ne. Pomislim pa na Johna Greena ali koga drugega v tej smeri. Kakor koli že, ta knjiga je zaradi vsega tega že pred branjem postala zanimiva.
Zgodba knjige nas pelje v dva svetova, prvi je svet srednje šole, kjer na svoj poseben način najstniki bijejo svoj boj za obstanek. Tako, kot to počnejo že vrsto let in najbrž bo tako tudi naprej. Spoznamo Sneguljčico, našo glavno junakinjo, naslovno osebo trilogije, ki jo je napisala Salla. In spoznamo tudi vse ostale. A to spoznavanje nima počasnega ritma. Avtorica se je odločila, da nam ne ponudi kakega uvajalnega procesa, ki bi nam postopoma približal osebe v zgodbi. Slednja je namreč od prve strani naprej neločljivo zvezana z zgodbo, ki se odvija v kriminalnem podzemlju Tampereja, v krutem svetu izsiljevanja in koristoljubnega prijateljevanja, umorov in krvavega denarja (sic). Naši mladi junaki pravzaprav po svoji krivdi pristanejo v tej zgodbe. Med njimi še posebno in logično glavni status uživa Sneguljčica. Ti junaki v nekaj relativno kratkih pisateljskih zamahih tako globoko padejo v svet, da poti nazaj skorajda ni več. Roman tako z izredno hitrim tempom pripoveduje zgodbo tega, kako so se najstniki lotili iskanja resnice tam, kjer nimajo česa iskati. Čeprav boj za resnico in pravico nima starostne omejitve. To ve tudi vsak bralec Nodija.
A v Rdeči kot kri bi bila ta zgodba na sebi povsem premalo, da bi si knjiga zaslužila pozitivno oceno. Vsebuje nekaj več. Mnogo bolj, kot imamo tu opraviti z nekim mladinskim kriminalnim romanom, beremo pravzaprav zelo zelo dobro spisano mladinsko delo, ki bolj kot o čem drugem, govori o dekletu, ki se bori zase; ki je doživelo svojo porcijo medvrstniškega nasilja in je junakinja, samostojna, torej takšna, ki lahko nastopa kot naslovna junakinja trilogije, v kateri rešuje pomembne zadeve. Če bi dodal moralno nemadeževanost, bi verjetno pretiraval. A kar me je najbolj fasciniralo, je tok zavesti, ki ga opisuje Salla, ko opisuje njene pogovore same s seboj; njene notranje boje in odločanje; njeno neprestano iskanje samozavesti in smisla tega, kaj se okoli nje dogaja. Tu so stvari zares postale zanimive. Tu je Sneguljčica postala karkater in junakinja, kakrkšno smo brali v Larssonovi Lisbeth Salander. Posebna, a dovolj pogumna in na pravi strani, da smo jo posvojili. Nedvomno je imela Salla v mislih Dekle z zmajskim tatujem, ki se je igralo z ognjem in je dregnilo v osje gnezdo, ko je iskala navdih za svojo Sneguljčico. Vendarle ne gre iskati popolne literarne dvojčice, a občutek gradnje samosvojega, vztrajnega, nepopustljivega in posebnega karakterja je vztrajno budilo spomine.
In to bo smer, v kateri bom tudi jaz z navdušenjem spremljal izid prevodov ostalih dveh delov Sneguljčice. V omenjenem oziru je namreč Rdeča kot kri mnogo prekratka. Knjiga ima manj kot tristo strani, kar samo po sebi ni problematično. Problem, če ga lahko tako naslovim, je v tem, da knjigo odlikuje zelo hiter tempo, ki glavno akcijo dogajanja naredi tako hitro, da v resnici niti ne veš, kako hitro je vsega konec. Predvsem zato, ker ni konec. To je prvi del trilogije in kot tak deluje kot predjed. Prava predjed, ki ve, da mora predvsem poskrbeti za dober tek za tisto, kar prihaja.
Rdeča kot kri ni krimič, ki bi ga kupili in bili povsem navdušeni zaradi suspenza ali akcije. V kontekstu te zgodbe je veliko momentov, kjer se vprašam, ali zgodba premore dovolj utemeljitve in ali odločitve avtorice res pijejo vodo. A ta kriminalna zgodba je le portal, skozi katerega bo na plano priletela zgodba o Sneguljčici. In tu bom, kot sem pri Larssonu iskal najpoprej zgodbo o Lisbeth, z veseljem čakal tudi nadaljevanja zgodbe o Sneguljčici. Knjiga bo zaradi večkrat omenjenega širokega žanrskega spektra našla bralce marsikje: nemara prepriča nepregledne horde ljubiteljev Somraka, da poizkusijo tudi kaj drugačnega in zagotovo bo pripravila ljubitelje kriminalk, da vstopijo tudi v svet adolescentne refleksije. Ker je v marsičem veliko več kot le to.
✭✭✭✭✩
Pojdi tudi na:
Komentarji
Objavite komentar