Preskoči na glavno vsebino

Rdeča kot kri (trilogija Sneguljčica): o nekem dekletu

Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje.

S takšnimi občutki sem se lotil branja Salle Simuke, mlade finske avtorice, in njene Sneguljčice. Ne gre za Grimmovo Sneguljčico, tudi ne katerega drugega avtorja, čeprav Salla nalašč pogosto aludira prav na Grimmovo pripoved o težki preizkušnji, s katero je bila soočena mlada prelepa princesa ob nečimrni mačehi, ki je njeno lepoto videla zgolj kot grožnjo. Salla Simuka je spisala zelo uspešno trilogijo o svoji Sneguljčici. Prvi del te trilogije nosi naslov Rdeča kot kri.

vir slike: emka.si

Salla je želela ponuditi mladinskim bralcem, svojim vrstnikom pravzaprav, žanrsko čtivo. Torej ponuditi kriminalko za bralce, za katere se predpostavlja, da niso prav pogosto ciljna publika branja takšnega pisanja. Tudi sam, če mi kdo omeni mladinsko literaturo, v resnici redko pomislim na krimič. Mogoče, ko z zaspanim očesom ošinim kolofon po večernem branju Nodija otrokom in zagledam ime avtorice Enid Blyton. Takrat se takoj spomnim na njenih Pet prijateljev, ki so prav tako doživljali svoje dogodivščine, tudi v boju proti zlu. Pet mladih nadebudnih prijateljev, ki se je igralo detektive in pilo ingverjevo pivo. Sicer ne. Pomislim pa na Johna Greena ali koga drugega v tej smeri. Kakor koli že, ta knjiga je zaradi vsega tega že pred branjem postala zanimiva.

Zgodba knjige nas pelje v dva svetova, prvi je svet srednje šole, kjer na svoj poseben način najstniki bijejo svoj boj za obstanek. Tako, kot to počnejo že vrsto let in najbrž bo tako tudi naprej. Spoznamo Sneguljčico, našo glavno junakinjo, naslovno osebo trilogije, ki jo je napisala Salla. In spoznamo tudi vse ostale. A to spoznavanje nima počasnega ritma. Avtorica se je odločila, da nam ne ponudi kakega uvajalnega procesa, ki bi nam postopoma približal osebe v zgodbi. Slednja je namreč od prve strani naprej neločljivo zvezana z zgodbo, ki se odvija v kriminalnem podzemlju Tampereja, v krutem svetu izsiljevanja in koristoljubnega prijateljevanja, umorov in krvavega denarja (sic). Naši mladi junaki pravzaprav po svoji krivdi pristanejo v tej zgodbe. Med njimi še posebno in logično glavni status uživa Sneguljčica. Ti junaki v nekaj relativno kratkih pisateljskih zamahih tako globoko padejo v svet, da poti nazaj skorajda ni več. Roman tako z izredno hitrim tempom pripoveduje zgodbo tega, kako so se najstniki lotili iskanja resnice tam, kjer nimajo česa iskati. Čeprav boj za resnico in pravico nima starostne omejitve. To ve tudi vsak bralec Nodija.

A v Rdeči kot kri bi bila ta zgodba na sebi povsem premalo, da bi si knjiga zaslužila pozitivno oceno. Vsebuje nekaj več. Mnogo bolj, kot imamo tu opraviti z nekim mladinskim kriminalnim romanom, beremo pravzaprav zelo zelo dobro spisano mladinsko delo, ki bolj kot o čem drugem, govori o dekletu, ki se bori zase; ki je doživelo svojo porcijo medvrstniškega nasilja in je junakinja, samostojna, torej takšna, ki lahko nastopa kot naslovna junakinja trilogije, v kateri rešuje pomembne zadeve. Če bi dodal moralno nemadeževanost, bi verjetno pretiraval. A kar me je najbolj fasciniralo, je tok zavesti, ki ga opisuje Salla, ko opisuje njene pogovore same s seboj; njene notranje boje in odločanje; njeno neprestano iskanje samozavesti in smisla tega, kaj se okoli nje dogaja. Tu so stvari zares postale zanimive. Tu je Sneguljčica postala karkater in junakinja, kakrkšno smo brali v Larssonovi Lisbeth Salander. Posebna, a dovolj pogumna in na pravi strani, da smo jo posvojili. Nedvomno je imela Salla v mislih Dekle z zmajskim tatujem, ki se je igralo z ognjem in je dregnilo v osje gnezdo, ko je iskala navdih za svojo Sneguljčico. Vendarle ne gre iskati popolne literarne dvojčice, a občutek gradnje samosvojega, vztrajnega, nepopustljivega in posebnega karakterja je vztrajno budilo spomine.

In to bo smer, v kateri bom tudi jaz z navdušenjem spremljal izid prevodov ostalih dveh delov Sneguljčice. V omenjenem oziru je namreč Rdeča kot kri mnogo prekratka. Knjiga ima manj kot tristo strani, kar samo po sebi ni problematično. Problem, če ga lahko tako naslovim, je v tem, da knjigo odlikuje zelo hiter tempo, ki glavno akcijo dogajanja naredi tako hitro, da v resnici niti ne veš, kako hitro je vsega konec. Predvsem zato, ker ni konec. To je prvi del trilogije in kot tak deluje kot predjed. Prava predjed, ki ve, da mora predvsem poskrbeti za dober tek za tisto, kar prihaja.

Rdeča kot kri ni krimič, ki bi ga kupili in bili povsem navdušeni zaradi suspenza ali akcije. V kontekstu te zgodbe je veliko momentov, kjer se vprašam, ali zgodba premore dovolj utemeljitve in ali odločitve avtorice res pijejo vodo. A ta kriminalna zgodba je le portal, skozi katerega bo na plano priletela zgodba o Sneguljčici. In tu bom, kot sem pri Larssonu iskal najpoprej zgodbo o Lisbeth, z veseljem čakal tudi nadaljevanja zgodbe o Sneguljčici. Knjiga bo zaradi večkrat omenjenega širokega žanrskega spektra našla bralce marsikje: nemara prepriča nepregledne horde ljubiteljev Somraka, da poizkusijo tudi kaj drugačnega in zagotovo bo pripravila ljubitelje kriminalk, da vstopijo tudi v svet adolescentne refleksije. Ker je v marsičem veliko več kot le to.

✭✭✭

Pojdi tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez