Konteksti

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi. (vir slike: emk a.si) Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni

Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazd

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje. In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankar

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj , da svoje junake pošlje na to potovanje.  Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem? (vir slike: mladinska.com) Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri.

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti ob

Branja, ki so zadnjih štirinajst dni spremljala moja pota, so bila bolj kot ne v prvi vrsti mladinska branja. Torej branja literature, kjer so glavni junaki mladi. In ki s svojo problemsko naravnanostjo težijo k propedevtični vlogi, ki jo lahko nosi knjiga pri razumevanju sveta ter izgradnji odnosov do vseh resnih mimobežnih življenjskih situacij, ki se lahko zaletijo vanje. V predvsem mlade bralce, ki bodo v enakoletju junakov iz teh knjig, našli nekaj, kar jih bo nagovorilo.  In pustilo brez sape. Vse, kar sem v tem kratkem obdobju prebral, je bilo izjemno močnega okusa. Mnogokrat premočnega. Pa ne le prebral. Uspelo mi je vmes pobegniti tudi v kino, kjer sva videla Razrednega sovražnika , ki je ravno tako šoker, ki ponuja izkušnjo boja z resno situacijo. Zopet sem bil sezut. Tako sedaj lahko strnem misli ob vsem tem in ponudim povabilo k branju za še eno delo, ki je presežek in ponuja uvid v marsikaj. (vir slike: emka.si) Tokrat sem, zelo dovzeten za priporočila ljudi, ki

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega. (vir slike: emka.si) Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi ta

Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi

O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko. Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč. (vir slike: bukla.si) Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Ve

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem. (vir slike: mladinska.com) Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal s