Preskoči na glavno vsebino

In v gorah odzvanja: mimo časa in mimo meja

Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi stopil nazaj, da bi prebivajočim v njih zaupal, kaj si videl. Ne gre. Seveda ne gre. Namesto tega greš skozi naslednja vrata. V vsaki sobi tako vidiš več znanega in manj neznanega, več lahko tudi prikaže pogled v bivše sobe, kjer si že bil. In na koncu se vrneš skoraj na začetek. Na nek način tudi se. A seveda prva soba ne bo nikoli več prva. In čeprav imaš občutek, da si sklenil krog, veš, da si se premaknil iz začetne točke. Kam in koliko si se premaknil, to ti je sedaj nepomembno. Veš le, da si doživel nekaj neponovljivega, resničnega. Lahko se zahvališ za tisto, kar si videl. In tečeš vsem pričakovanj polnim glavam prišepniti, v katero sobo naj pokukajo.

Takšno je lahko branje Hosseinijevega In v gorah odzvanja.

(vir slike: finance.si)

Sicer predvsem pomirja. Ne glede na to, da ne gre za besedno transformacijo kakega zen vrta, ampak predvsem zelo kompleksno zgodbo o ljudeh in njihovih usodah. Občutek, ko bereš stavke, ki jih oblikujejo takšni mojstri besede, je naravnost neverjeten. Tudi enkrat ne pomisliš, da imaš pred seboj dokaj zajeten špeh, bržkone si prej priča užaloščenemu hrepenenju, da se zgodba ne bi nikoli končala. Ker jo je prijetno brati. Nekaj noro lepega je v knjigi In v gorah odzvanja. Najverjetneje še nekaj časa ne ujamem besed, s katerimi bi lahko zapisal, kaj to je. No, vsekakor včasih dobim občutek, da imenovanje stvari lahko že pomeni razločitev med mano in stvarjo kot tako. To sicer pomeni, da lahko z distance pogledam na stvar, jo motrim in o njej pripovedujem drugemu. A hkrati pomeni, da občutek ni več isti in čarovnija mogoče izgine. Zato del mene upa, da tega občutka ne bi izgubil. V Hosseinijevi zadnji knjigi sem seveda močno užival, prav tako sem si ravno prav razporedil čas, da ni bilo vsega skupaj prehitro konec.

Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro.

In ta pripoved je nekaj, kar lahko razumem kot idejni mikrokozmos celotnega dela. Na teh nekaj uvodnih straneh nam predstavi grozljivo žetev diva, ki pride potrkat na vrata in vzame otroka. Otroka, ki ga izberejo starši. Otroka, ki ga nikoli ne več ne vidijo in ubogi starši si lahko le predstavljajo, kaj mu je grozna pošast storila. A enkrat se zgodi precedens in nekdo se odloči, da gre trkat na zlodejeva vrata, da gre terjati svoj naraščaj nazaj. Tam doživi šok, ker malo bitje ne trpi, ne kriči, ne strada in ne moleduje za milost. Div je v trenutku postal rešenik, ki je otroka rešil revščine in bede domače vasi, zlomljeni oče pa ob pogledu na sina postane pošast, ki bi ga zase želela nazaj. Barve se torej menjajo. Zato div zlahka očetu predlaga, da sina odpelje nazaj domov, seveda brez povratnice. In oče spozna edini način, kako ohrani samega sebe pred transformacijo v zlodeja, ki ga je prišel pokončati. Bitka, ki jo je prišel izbojevat na divov dom, je bitka, kjer se s pestmi loti samega sebe. Zato seveda odide in pusti sina tam, kjer je. Div pa mu za popotnico in za nagrado podari pozabo. Obiska pri zlodeju torej ne more pojasniti nikomur.

(Znamka s podobo diva, vir slike: en.wikipedia.org)

Strah, pogum, beda, izbira, srd, napor, bitke s samim seboj, skušnjave, iskanje in pozaba. S temi besedami lahko spregovorimo, ko govorimo o romanu In v gorah odzvanja. Če želite na kratko izvedeti, kaj je ideja zgodbe, bo dovolj, če preberete prvo poglavje.

A s tem zamudite demonstracijo prvovrstnega pripovedovanja zgodb. Takšnih, ki so prijetne in takšnih, ki to niso. Vse je med seboj povezano, življenjske zgodbe, ki jih piše, so polne čustev in iskanja, bežanja in pozabljanja. Glavno spoznanje, ki sem ga kot bralec odnesel od branja, je prav to, da so te kategorije, ki jih ponuja zgodba o divovih nagradah in celota vseh zgodb, ki v romanu sledi, izven oklepov prostora in časa. Torej niso omejene ne v prostoru in čas jih ne uniči. Neskončno in večno. Tako navkljub temu, da v romanu nastopa cel kup oseb, pri branju nisem imel občutka, da se v tem mnoštvu izgubljam. Če se kje zazdi, da bo temu tako, je Hosseini poskrbel za vezivo. Tako na primer dojemam tudi četrto poglavje, ki je edino, ki ga avtor ni imenoval. Torej, ni mu dal ne naslova, ne časovno-prostorskih koordinat. A poskrbi za vezivo.

Več o romanu ne bom. Hosseinija se in se ga bodo veselili predvsem tisti, ki so že kaj prebrali od njega (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc); v njem pa bodo uživali tudi mnogi drugi. Ne vem, ne želim biti totalno brez vprašanj, a v tem romanu težko izpostavim kaj slabega. Mogoče je kaka zgodba predolga in se spočetka zdi kot huda zastranitev, a kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Gre za lepo zgodbo, ki ima povsem življenjski razplet. Ni pa enostavna, kot tudi teme, ki jih Hosseini načenja, niso enostavne. Torej, In v gorah odzvanja, vsekakor ni za iskalce bližnjic. Gre za izjemno berljivo in stilsko vrhunsko napisano delo, s pomembnimi detajli in izdelanimi karakterji. In na koncu, kot je končal tudi Hosseini, ''vse žari, vse hkrati''.



Zanimivo je tudi spletno mesto http://echoproject.ca/, ki ponuja interaktiven dodatek k branju, ki lahko (ali pa ne) poživi vsako stran romana In v gorah odzvanja. O projektu Echo.


O In v gorah odzvanja so pisali (med drugimi) tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
Boston Globe
BD live 
Uradna spletna stran knjige
Avtorjeva spletna stran
The Guardian
NY Times 
In knjiga ima, seveda, tudi svojo FB stran

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s