Preskoči na glavno vsebino

In v gorah odzvanja: mimo časa in mimo meja

Pričakovanj polna glava pokuka v sobo, kjer se pogled lahko ustavi na mnogih malenkostih. Vse so namreč zanimive in vabijo z nečim, kar privlači. Nekatere zato, ker so poznane in so le slikane v drugačni luči, pa te pritegne tista posebna senca, ki je na njej do sedaj nisi opazil; druge zato, ker o njih nimaš pojma in se rad zapleteš v ples pred maliki radovednosti, kjer navdušenje nad novim ne bo nikoli umrlo. V tej sobi je veliko ljudi in vsak od njih ima nekaj pripomb, a bolj navdušen si nad okni in vrati. Vleče te k njim, potegne te skozi prva in onkraj občutka, ko si z eno nogo v prejšnji sobi, z drugo pa tipaš novo, je odprtost v nova razmerja, novo družbo, nove navade, nova veselja in nova razočaranja. Podrobnosti, ki niso več malenkosti, so tudi tu vredne občudovanja. Pa te pot pelje skozi nova vrata in nato zopet skozi nova vrata, a vsakokrat se dokaj hitro lahko ozreš nazaj. Ali včasih tudi naprej. V sobe, kjer si bil in družbe, ki si jim prisluškoval tam. In si želiš, da bi stopil nazaj, da bi prebivajočim v njih zaupal, kaj si videl. Ne gre. Seveda ne gre. Namesto tega greš skozi naslednja vrata. V vsaki sobi tako vidiš več znanega in manj neznanega, več lahko tudi prikaže pogled v bivše sobe, kjer si že bil. In na koncu se vrneš skoraj na začetek. Na nek način tudi se. A seveda prva soba ne bo nikoli več prva. In čeprav imaš občutek, da si sklenil krog, veš, da si se premaknil iz začetne točke. Kam in koliko si se premaknil, to ti je sedaj nepomembno. Veš le, da si doživel nekaj neponovljivega, resničnega. Lahko se zahvališ za tisto, kar si videl. In tečeš vsem pričakovanj polnim glavam prišepniti, v katero sobo naj pokukajo.

Takšno je lahko branje Hosseinijevega In v gorah odzvanja.

(vir slike: finance.si)

Sicer predvsem pomirja. Ne glede na to, da ne gre za besedno transformacijo kakega zen vrta, ampak predvsem zelo kompleksno zgodbo o ljudeh in njihovih usodah. Občutek, ko bereš stavke, ki jih oblikujejo takšni mojstri besede, je naravnost neverjeten. Tudi enkrat ne pomisliš, da imaš pred seboj dokaj zajeten špeh, bržkone si prej priča užaloščenemu hrepenenju, da se zgodba ne bi nikoli končala. Ker jo je prijetno brati. Nekaj noro lepega je v knjigi In v gorah odzvanja. Najverjetneje še nekaj časa ne ujamem besed, s katerimi bi lahko zapisal, kaj to je. No, vsekakor včasih dobim občutek, da imenovanje stvari lahko že pomeni razločitev med mano in stvarjo kot tako. To sicer pomeni, da lahko z distance pogledam na stvar, jo motrim in o njej pripovedujem drugemu. A hkrati pomeni, da občutek ni več isti in čarovnija mogoče izgine. Zato del mene upa, da tega občutka ne bi izgubil. V Hosseinijevi zadnji knjigi sem seveda močno užival, prav tako sem si ravno prav razporedil čas, da ni bilo vsega skupaj prehitro konec.

Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro.

In ta pripoved je nekaj, kar lahko razumem kot idejni mikrokozmos celotnega dela. Na teh nekaj uvodnih straneh nam predstavi grozljivo žetev diva, ki pride potrkat na vrata in vzame otroka. Otroka, ki ga izberejo starši. Otroka, ki ga nikoli ne več ne vidijo in ubogi starši si lahko le predstavljajo, kaj mu je grozna pošast storila. A enkrat se zgodi precedens in nekdo se odloči, da gre trkat na zlodejeva vrata, da gre terjati svoj naraščaj nazaj. Tam doživi šok, ker malo bitje ne trpi, ne kriči, ne strada in ne moleduje za milost. Div je v trenutku postal rešenik, ki je otroka rešil revščine in bede domače vasi, zlomljeni oče pa ob pogledu na sina postane pošast, ki bi ga zase želela nazaj. Barve se torej menjajo. Zato div zlahka očetu predlaga, da sina odpelje nazaj domov, seveda brez povratnice. In oče spozna edini način, kako ohrani samega sebe pred transformacijo v zlodeja, ki ga je prišel pokončati. Bitka, ki jo je prišel izbojevat na divov dom, je bitka, kjer se s pestmi loti samega sebe. Zato seveda odide in pusti sina tam, kjer je. Div pa mu za popotnico in za nagrado podari pozabo. Obiska pri zlodeju torej ne more pojasniti nikomur.

(Znamka s podobo diva, vir slike: en.wikipedia.org)

Strah, pogum, beda, izbira, srd, napor, bitke s samim seboj, skušnjave, iskanje in pozaba. S temi besedami lahko spregovorimo, ko govorimo o romanu In v gorah odzvanja. Če želite na kratko izvedeti, kaj je ideja zgodbe, bo dovolj, če preberete prvo poglavje.

A s tem zamudite demonstracijo prvovrstnega pripovedovanja zgodb. Takšnih, ki so prijetne in takšnih, ki to niso. Vse je med seboj povezano, življenjske zgodbe, ki jih piše, so polne čustev in iskanja, bežanja in pozabljanja. Glavno spoznanje, ki sem ga kot bralec odnesel od branja, je prav to, da so te kategorije, ki jih ponuja zgodba o divovih nagradah in celota vseh zgodb, ki v romanu sledi, izven oklepov prostora in časa. Torej niso omejene ne v prostoru in čas jih ne uniči. Neskončno in večno. Tako navkljub temu, da v romanu nastopa cel kup oseb, pri branju nisem imel občutka, da se v tem mnoštvu izgubljam. Če se kje zazdi, da bo temu tako, je Hosseini poskrbel za vezivo. Tako na primer dojemam tudi četrto poglavje, ki je edino, ki ga avtor ni imenoval. Torej, ni mu dal ne naslova, ne časovno-prostorskih koordinat. A poskrbi za vezivo.

Več o romanu ne bom. Hosseinija se in se ga bodo veselili predvsem tisti, ki so že kaj prebrali od njega (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc); v njem pa bodo uživali tudi mnogi drugi. Ne vem, ne želim biti totalno brez vprašanj, a v tem romanu težko izpostavim kaj slabega. Mogoče je kaka zgodba predolga in se spočetka zdi kot huda zastranitev, a kmalu ugotoviš, da temu ni tako. Gre za lepo zgodbo, ki ima povsem življenjski razplet. Ni pa enostavna, kot tudi teme, ki jih Hosseini načenja, niso enostavne. Torej, In v gorah odzvanja, vsekakor ni za iskalce bližnjic. Gre za izjemno berljivo in stilsko vrhunsko napisano delo, s pomembnimi detajli in izdelanimi karakterji. In na koncu, kot je končal tudi Hosseini, ''vse žari, vse hkrati''.



Zanimivo je tudi spletno mesto http://echoproject.ca/, ki ponuja interaktiven dodatek k branju, ki lahko (ali pa ne) poživi vsako stran romana In v gorah odzvanja. O projektu Echo.


O In v gorah odzvanja so pisali (med drugimi) tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
Boston Globe
BD live 
Uradna spletna stran knjige
Avtorjeva spletna stran
The Guardian
NY Times 
In knjiga ima, seveda, tudi svojo FB stran

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl