Sedem minut čez polnoč: boj s svojim vratarjem

Branja, ki so zadnjih štirinajst dni spremljala moja pota, so bila bolj kot ne v prvi vrsti mladinska branja. Torej branja literature, kjer so glavni junaki mladi. In ki s svojo problemsko naravnanostjo težijo k propedevtični vlogi, ki jo lahko nosi knjiga pri razumevanju sveta ter izgradnji odnosov do vseh resnih mimobežnih življenjskih situacij, ki se lahko zaletijo vanje. V predvsem mlade bralce, ki bodo v enakoletju junakov iz teh knjig, našli nekaj, kar jih bo nagovorilo.

In pustilo brez sape. Vse, kar sem v tem kratkem obdobju prebral, je bilo izjemno močnega okusa. Mnogokrat premočnega. Pa ne le prebral. Uspelo mi je vmes pobegniti tudi v kino, kjer sva videla Razrednega sovražnika, ki je ravno tako šoker, ki ponuja izkušnjo boja z resno situacijo. Zopet sem bil sezut. Tako sedaj lahko strnem misli ob vsem tem in ponudim povabilo k branju za še eno delo, ki je presežek in ponuja uvid v marsikaj.

(vir slike: emka.si)

Tokrat sem, zelo dovzeten za priporočila ljudi, ki jim verjamem, da znajo presoditi dobro branje, v roke vzel Nessovo Sedem minut čez polnoč. Knjiga je fantastična. Tega ne potrebujem posebej poudarjati. Ukvarja se z sicer izjemno težko temo, a preboje, ki jih ponudi v načinu naracije in predvsem v izteku zgodbe, je v resnici težko opisati. Slike, ki jih imaš v glavi, ko prebereš to zgodbo, lahko preneseš nazaj v svoje besede in svojo zgodbo; zgodbo in način pripovedovanja zgodbe pa žal ne. Ogromno stvari je ponovljivih, a sublimni občutek nemoči, ki nujno spremlja tovrstne poizkuse pri dotičnem Nessovem romanu, je že sam po sebi lep. To pa je pot do ponižnosti in ogromnega spoštovanja, ki ga lahko usmeriš na pisatelja in to, kar lahko branje Sedem minut čez polnoč prinese bralcu. Zato lahko le povabim k branju. Spoštljivo in z obljubo moči nemoči.

Vabim torej k branju zgodbe, ki je nikakor ne spremlja zgolj ena smer dojema. Lahko je to zgodba o dečku, ki preživlja zares hudo preizkušnjo, ko se mora nekako spoznati z načinom življenja, ki bo radikalno drugačen od tega, kar je živel do sedaj. Lahko je to zgodba o materi, ki se trudi to spoznavanje olajšati po svojih najboljših močeh, dasiravno so te moči stran za stranjo šibkejše. Lahko je to zgodba o šoli, ki skuša fantu z umirajočo materjo pomagati in tudi zgodba o tem, kako lahko primitivno medvrstniško nadlegovanje pride do svojega izteka v situacijah, ki mislečemu dajo misliti. Lahko je to zgodba o očetu, ki se v resnici nikoli ne zna vrniti nazaj in lahko je to zgodba o babici, ki išče ravnotežje med tolažbo, ki jo nujno mora ponuditi sami sebi in vzgojno vlogo, ki jo mora odigrati do svojega vnuka; vlogo, ki je svoje zatočišče našla v razumu. In lahko je to zgodba o pošasti, ki se strašansko grozljiva vrača vsako noč sedem minut čez polnoč. Grozljivost njene groze ni plod običajne pošastnosti vsakodnevnih pošasti. Tu ni povečini zaradi tega, kako izgleda, izgled je tu popolnoma drugotnega načrta. Kar je pošastnega v tej pošasti, je način tega,kaj in kako govori, ko se pogovarja s Conorjem. Ko ga pripravlja na tisto, kar sledi.

Zgodba in struktura Sedem minut čez polnoč je takšna, da se usede vate in tam ždi. O njej moraš premišljevati in vrata, ki jih na ta način odpira, na nek povsem prenovljen občutek ponajajo vstop do konteksta sebe v odnosu do stvari in ljudi, ki te obkrožajo. In ko smo že pri vratih, nikakor ne morem mimo neke druge zgodbe, na katero sem se prav zaradi branja Sedem minut čez polnoč, večkrat spomnil. Zgodba govori o človeku s kmetov, ki pride pred vratarja in prosi za vstop v postavo. A zadeva z vstopom vendarle ni tako preprosta in človek s kmetov se odloči počakati na dovoljenje. Čaka dolgo, predolgo. Vratar tako ob koncu postavo zaklene in pove, da so bila ta vrata narejena le zanj. Vmes se seveda zgodi še marsikaj, a pazljivi bralec bo znal odpreti Kafkovo zgodbo Pred vrati postave in jo prebrati sam. Vse drugo je interpretacija. Sam sem to Kafko bral vedno kot alegorijo prošnje za življenje (in prosim ne me kregat, če sem ubral napačno pot). Tisto življenje, za katero se zdi, da je tvoje in da prevečkrat šele po zapravljeni priložnosti izveš, kako malo si se odločil zanjo. Življenje torej, za katero te zgodba uči, da se moraš zanj odločiti. Odločitev za nekaj, kar je tu le zate. In v to odločitev, kako pustiti biti življenju, nagovarja, prepušča pošast tudi Conorja v Sedem minut čez polnoč. To počne na različne načine in vsekakor mu pomaga. Pri tem v resnici bralcu končna razsodba glede tega, ali je pošast resnična ali ne, nikoli ni pod vprašajem. Razkrivajoča narava resnice, ki jo terja premislek o davku situacije, ki ga je to pot Conor prisiljen poplačati, je takšna ne glede na to, ali prihaja od prave pošasti ali le projekcije mlade prestrašene glave. V resnici ni pomembno. Pomembno je to, kako se je Conor spoprijel s svojim vratarjem. Ali je do konca zgodbe uspel dojeti nujni pustiti biti. In način, kako je potekal njegov boj.

To je pomembno. In na mnogo nivojih neverjetno zapisano.

(vir slike: mladinska.com)

Eden od teh nivojev je prav gotovo tudi podoba knjige. Zgodbo spremljajo ilustracije Jima Kaya. Te so natanko takšne, kot morajo biti. Temne, dovolj odkrivajoče in takšne, da nikoli ne zapuste občutkov tesnobe, vpraševanja in vseh občutkov, ki jih najdemo v vrsticah. Ilustracije so sestavni del te zgodbe, ki za razliko od marsikaterih drugih ne omejujejo zgodbe, temveč jo dopolnjujejo in omogočajo.

Vse zapisano vodi k temu, da povabim k branju zgodbe o tem, kaj se dogaja Sedem minut čez polnoč. Intenzivno, doživeto in predvsem sublimno branje o boju, strahovih in življenju. In o tem, kako moraš najprej močno poprijeti, da lahko nato izpustiš. Še eno obvezno čtivo.

Napovednik za knjigo