Preskoči na glavno vsebino

Kukavičje jajce: branje sage o Strugarjevih

O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko.

Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč.

(vir slike: bukla.si)


Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja, ki ga je skubila Druga svetovna vojna; opisuje, kaj je bilo potrebno storiti, če si želel preživeti med Scilo in Karibdo, ko vojna in nje pritikline ne prizanašajo nikomur, ko te dolžnost do lastne vesti vleče v eno smer, dolžnost preživetja pa rine v drugo in poizkušaš pač le preživeti; in greš po poti, ki se nadaljuje tudi v obdobje po vojni, ko družba na svoj način obračunava s preteklostjo ter išče grešne kozle med zaslužnimi ovcami in zaslužne ovce med grešnimi kozli. In nato nadaljuje v pripovedovanja o življenjskih prigodah Strugarjevih treh sinov, ki skozi življenje plovejo po svoje, tudi poti se jim preveč ne križajo. Saga o Strugarjevih, očeta, žene in treh sinov, njihovih žena, ljubic in otrok, sosedov, sodelavcev in drugih nastopajočih so med seboj prepletene. Vendar, kot sem dejal, ta preplet ni moteč. V bistvu skrbi za dinamiko, ki bi jo sicer, če bi zgodba potekala klasično, torej linearno od začetka do konca, verjetno pogrešal.

Tako ima zgodba svoj začetek v resnici ob priložnosti pogreba starega Strugarja. In v pogovoru, ki so si ga privoščili trije sinovi . V tem pogovoru ne bi bilo nič neverjetnega, če ne bi na plano udaril najstarejši sin, ki je naznanil, da se je našla neka ženska, ki trdi, da je njihova sestra. S tem se je dejansko pričel idejni zaplet celotne knjige in na simbolni ravni pričetek vpraševanja po tem, koliko poznamo svojo družino, svoje sorodnike? In koliko lahko sploh sprejmemo nekoga takšnega kot je, če v resnici ne poznamo celotne zgodbe? Kaj pomeni brat, sestra, mož? Kje se bo našel kdo, ki v resnici ni moj brat, čeprav trdi, da je? Kje se bo našel nekdo, ki v resnici je moj brat, čeprav tega ne ve(va)? In tu se prične knjiga. Zgodba, za katero si je Pregl vzel okoli 250 strani, da pojasni, kaj vse se je Strugarjem (že) pripetilo ter pokaže naznake, kako bodo ravnali naprej.

Na nivoju bralca je zadeva pitna. In meni relativno enostavna. Kljub začetnih sodbah, ki jih v moralnem oziru lahko naklepaš proti Strugarjem, ki jih včasih krasijo dvomljive odločitve. Vseeno med Strugarji, tako starimi kot mladimi, ni izrazitih negativcev in zato uspe vsako neprijetnost postaviti v kontekst, ki ga preberemo in vsaj površno se z njim tudi strinjamo. Obsodbe so tako ob koncu v resnici nične. Način, kako je uspelo Preglu pravzaprav vse Strugarje spraviti pod good guyse, je zelo uspešen. Vsaj pri meni je bil.

Nekoliko večji problem se mi zdi na nivoju Strugarjev samih. Okvir zgodbe sedanjost. Obdobje po smrti starega Strugarja, ko se pojavi vprašanje po ''bratrancih in sestričnah in ostalih otrocih'', ki so bili doslej zamolčani. Vprašanje po okostnjakih, ki se skrivajo po omarah druge generacije Strugarjev, ki sedaj družno sedi za pogovorom v oštariji in se trudi položiti načrte za prihodnost s čisto vestjo. Način, kako so na koncu knjige, ko se v ta kontekst in z njim v sodobni čas vrnemo nazaj, s tem zlahka opravili, je bil nekoliko presenetljiv. Ni ga bilo. Nikogar ne zmoti ničesar, nihče ne potrebuje katarze in vsi so zadovoljni s situacijo, kakršna je. Ali pa imajo ne grbi druge skrbi. Ta neznosna lahkost odprave vprašanja z začetka knjige me je nekoliko zmotila, vendar gre na bolje. K temu pripomore tudi zadnje poglavje, v katerem z vprašanjem opravi tretja generacija Strugarjev. Razrešitev je prijetna, spravljiva, enostavna in odgovorna. A vendarle potrebna. Kot bralci smo siti. Nekako. Če bi obstajal le historični kontekst Strugarjev, ki se v okviru celotne knjige lepo poveže v celoto, bi nam bilo jasno, zakaj so se stvari odvile tako kot so se. A manjkala bi razrešitev Strugarjev samih. Ta se na nek, sicer meni nekoliko pocukran način sicer zgodi, a ta idejna plat knjige – seveda v okvirih tega, kako sem jo bral jaz – žal ni primerljiva z pripovedovalsko platjo. V pripovedovanju, tej žlahtni obrti pisateljskega ceha, je Slavko Pregl pač dober. In to odtehta.

Kukavičje jajce je povsem spodobno branje, zanimiv vpogled v delček družinske zgodovine dveh generacij (no tudi malo tretje je zraven). In ima svoj optimistični iztek. To je, glede na kar nekaj žalostnih trenutkov, v katerih se znajdejo Strugarji oziroma jih zgodovina najde zanje, zelo dobrodošlo. Zgodba z lahkoto prenese vprašanje, ali bi šlo lahko tudi za vašo družino in zaključi – čeprav z nekimi nepredvidenimi vložki – v povsem mirnem tonu. Okostnjaki, ki zlezejo iz omare, so okostnjaki le takrat, če in ko jih tako vidiš. Mirno in zanimivo branje.

O knjigi nisem zapisov nisem našel.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl