Kukavičje jajce: branje sage o Strugarjevih

O Preglovem romanu Kukavičje jajce imam nekoliko mešano mnenje. Že kak teden nazaj sem zaključil z branjem in od takrat se trudim zbrati razmislek o tem delu. Običajno po nekaj dnevih s prebranim gradivom nimam težav, lepo je prebavljeno in o njem ni problema pisati. Pri Kukavičjem jajcu ni šlo tako gladko.

Predvsem bi o romanu Kukavičje jajce lahko zapisal to, da se avtorju vsekakor pozna ogromna kilometrina pisanja. Po širjavah sveta Strugarjevih, o katerih piše, krmili kot izkušen voznik, ki te pelje na dopust nekam, kamor dobro pozna pot in vse postanke, zraven pa ve, kdaj mora napolniti gorivo, da ti ga ne zmanjka do cilja. Ja, Pregl zna pisati. Lepota vse tragedije, ki lahko spremlja tri generacije neke družine in tragičnost vsega lepega, kar se jim je pripetilo v zadnjih 60-70 letih je spisal z velikim občutkom, kjer se ne nič ne zdi preveč odveč.

(vir slike: bukla.si)

Bralec se pelje po poti, ki opisuje življenje najstarejšega Strugarja, težkega načina življenja, ki ga je skubila Druga svetovna vojna; opisuje, kaj je bilo potrebno storiti, če si želel preživeti med Scilo in Karibdo, ko vojna in nje pritikline ne prizanašajo nikomur, ko te dolžnost do lastne vesti vleče v eno smer, dolžnost preživetja pa rine v drugo in poizkušaš pač le preživeti; in greš po poti, ki se nadaljuje tudi v obdobje po vojni, ko družba na svoj način obračunava s preteklostjo ter išče grešne kozle med zaslužnimi ovcami in zaslužne ovce med grešnimi kozli. In nato nadaljuje v pripovedovanja o življenjskih prigodah Strugarjevih treh sinov, ki skozi življenje plovejo po svoje, tudi poti se jim preveč ne križajo. Saga o Strugarjevih, očeta, žene in treh sinov, njihovih žena, ljubic in otrok, sosedov, sodelavcev in drugih nastopajočih so med seboj prepletene. Vendar, kot sem dejal, ta preplet ni moteč. V bistvu skrbi za dinamiko, ki bi jo sicer, če bi zgodba potekala klasično, torej linearno od začetka do konca, verjetno pogrešal.

Tako ima zgodba svoj začetek v resnici ob priložnosti pogreba starega Strugarja. In v pogovoru, ki so si ga privoščili trije sinovi . V tem pogovoru ne bi bilo nič neverjetnega, če ne bi na plano udaril najstarejši sin, ki je naznanil, da se je našla neka ženska, ki trdi, da je njihova sestra. S tem se je dejansko pričel idejni zaplet celotne knjige in na simbolni ravni pričetek vpraševanja po tem, koliko poznamo svojo družino, svoje sorodnike? In koliko lahko sploh sprejmemo nekoga takšnega kot je, če v resnici ne poznamo celotne zgodbe? Kaj pomeni brat, sestra, mož? Kje se bo našel kdo, ki v resnici ni moj brat, čeprav trdi, da je? Kje se bo našel nekdo, ki v resnici je moj brat, čeprav tega ne ve(va)? In tu se prične knjiga. Zgodba, za katero si je Pregl vzel okoli 250 strani, da pojasni, kaj vse se je Strugarjem (že) pripetilo ter pokaže naznake, kako bodo ravnali naprej.

Na nivoju bralca je zadeva pitna. In meni relativno enostavna. Kljub začetnih sodbah, ki jih v moralnem oziru lahko naklepaš proti Strugarjem, ki jih včasih krasijo dvomljive odločitve. Vseeno med Strugarji, tako starimi kot mladimi, ni izrazitih negativcev in zato uspe vsako neprijetnost postaviti v kontekst, ki ga preberemo in vsaj površno se z njim tudi strinjamo. Obsodbe so tako ob koncu v resnici nične. Način, kako je uspelo Preglu pravzaprav vse Strugarje spraviti pod good guyse, je zelo uspešen. Vsaj pri meni je bil.

Nekoliko večji problem se mi zdi na nivoju Strugarjev samih. Okvir zgodbe sedanjost. Obdobje po smrti starega Strugarja, ko se pojavi vprašanje po ''bratrancih in sestričnah in ostalih otrocih'', ki so bili doslej zamolčani. Vprašanje po okostnjakih, ki se skrivajo po omarah druge generacije Strugarjev, ki sedaj družno sedi za pogovorom v oštariji in se trudi položiti načrte za prihodnost s čisto vestjo. Način, kako so na koncu knjige, ko se v ta kontekst in z njim v sodobni čas vrnemo nazaj, s tem zlahka opravili, je bil nekoliko presenetljiv. Ni ga bilo. Nikogar ne zmoti ničesar, nihče ne potrebuje katarze in vsi so zadovoljni s situacijo, kakršna je. Ali pa imajo ne grbi druge skrbi. Ta neznosna lahkost odprave vprašanja z začetka knjige me je nekoliko zmotila, vendar gre na bolje. K temu pripomore tudi zadnje poglavje, v katerem z vprašanjem opravi tretja generacija Strugarjev. Razrešitev je prijetna, spravljiva, enostavna in odgovorna. A vendarle potrebna. Kot bralci smo siti. Nekako. Če bi obstajal le historični kontekst Strugarjev, ki se v okviru celotne knjige lepo poveže v celoto, bi nam bilo jasno, zakaj so se stvari odvile tako kot so se. A manjkala bi razrešitev Strugarjev samih. Ta se na nek, sicer meni nekoliko pocukran način sicer zgodi, a ta idejna plat knjige – seveda v okvirih tega, kako sem jo bral jaz – žal ni primerljiva z pripovedovalsko platjo. V pripovedovanju, tej žlahtni obrti pisateljskega ceha, je Slavko Pregl pač dober. In to odtehta.

Kukavičje jajce je povsem spodobno branje, zanimiv vpogled v delček družinske zgodovine dveh generacij (no tudi malo tretje je zraven). In ima svoj optimistični iztek. To je, glede na kar nekaj žalostnih trenutkov, v katerih se znajdejo Strugarji oziroma jih zgodovina najde zanje, zelo dobrodošlo. Zgodba z lahkoto prenese vprašanje, ali bi šlo lahko tudi za vašo družino in zaključi – čeprav z nekimi nepredvidenimi vložki – v povsem mirnem tonu. Okostnjaki, ki zlezejo iz omare, so okostnjaki le takrat, če in ko jih tako vidiš. Mirno in zanimivo branje.

O knjigi nisem zapisov nisem našel.