Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazdi tudi, da si se znašel sredi filma Deliverance; pa nekajkrat kar čakaš, od kje bo navihano glavo pomolila Pika Nogavička, v družbi Alice, ki bi se v njegovih zgodbah zlahka preselila v kak Tržič. Le da bi znala muharit.
Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.
Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo imajo podobe jezika, sploh v tem svetu, ki zna biti sicer tako prekleto siv in brez domišljije – ja, potem je natanko takšna tudi izkušnja Lupinčevih zgodb. Izjemna zgradba pripovedi, za katero stoji natančna jezična struktura. Bogastvo besednega zaklada, ki tako naravno govori o kakem Ribogu in onem Lipanu,da se ti zazdi, kot da si res tam. Zgodbe so kratke in kot take dosežejo blazno nor učinek. Tvorijo zaključeno celoto, ki pa ni takšne narave, da je ne bi zmogel spet na nekem drugem mestu ponovno odpreti. In jo tam odpeljati zopet nekam popolnoma drugam. In zaključek seveda niti od daleč ne vidi več tega, kar je imel povedati začetek. A vendarle štima. Lepota kratke proze je v tem, da zmore blazno zabavati. Odmerki so ravno pravšnji.
Nato so tu majhni biserčki, takšni, predvsem jezične narave. Povsem se klanjam pisateljem, ki se zavedajo, da jezik ni in ne bo nikoli le orodje, ki ga človek s svojimi pravili lahko napravi za svojega takorekoč sužnja. Pa nikar ne bodi prestrog: izjemno naklonjenost čutim do vseh tipov slovarjev in občudujem drznost vseh preganjalcev kršiteljev slovničnih pravil. A trdim, tako kot je davno zatrjeval neki nemški filozof, da je jezik mnogo več od pravil, s katerim ga človek skuša ukrotiti. Ne govorimo mi jezika, temveč jezik govori skozi nas. Bogastvo tega, kaj besede omogočajo, pa se nikoli ne ustavi pri zadovoljnem občutku, ko sestavimo pravilno poved, temveč gre dlje. Gre za občutek, ko z veseljem ponovno prebereš tisto kombinacijo znakov, ki si jo ravnokar. Ko se prepustiš zvenu samoglasnikov in njihove kopulacije s soglasniki. Ko si preprosto fasciniran in jeziku odmisliš zgolj jezik slovnice. Takrat se zadeva drugačna in avtorju se lahko prikloniš avtorju.
V tem primeru je avtor spisal relativno obsežno zbirko zgodb, ki imajo svojo rdečo nit v ribah, muharjenju in umetnih muhah. Večina protagonistov in antagonistov se v nekem momentu vsaj enkrat znajde v situaciji, da muhari, izdeluje umetne muhe, krade umetne muhe, izgubi škatlice z umetnimi muhami, zapelje mamo punce, ki izdeluje prvovrstne umetne muhe ali se vsaj pogovarja o izplenu muharjenja. Čeprav bi mogoče vse skupaj lahko zvenelo nezanimivo – mislim, kako hudiča lahko skoraj 500 strani napletaš zgodbe, ki se dogajajo okoli muharjenja? – je vse skupaj zapakiral v neprestano neučakanost v pričakovanju tega, kaj se lahko še zgodi. In tako prebereš zgodbo o Božidarju, ki se iz vedute o umetniku brez inspirancije s takšno lahkoto spremeni v divji zaključek z muharjenjem, kjer si glavno vlogo z Božidarjem kakopak deli njegova umetniška muza. In ti slogovni premiki niso nobena redkost. Kot tudi ni nič neobičajnega, če je v marsikateri zgodbi na delu tudi kaka besedna igra. Od daleč in čisto neškodljivo. Razen v zadnji zgodbi.
Ta je nekaj posebnega. Izstopa iz konteksta in je tudi ena najbolj fascinantnih. V njej nastopa avtor sam in to na povsem naraven način, bolj neposredno kot v drugih zgodbah. Tu je predvsem njegov laptop, ki mu je odtujen in na katerem so zgodbe o muharjenju. Zgodbe, ki si jih ravnokar prebral. Avtor postane junak in zgodba postane avtobiografija. Zgodba pojasni delček nastanka knjige, v kateri je objavljena in brez katere je ne bi bilo. Gre za metazgodbo, ki vključuje podatke o predzgodbi za vse zgodbe, ki so v tej knjigi. Ta zgodba je eden tistih malih presežkov, ki jih nisi vajen pogosto prebrati.
In nenazadnje, v duhu aleksandrijske in antiohijske pradavne bitke v razumevanju Svetega pisma, tudi sam, seveda ne v takšni ekstremni maniri, priznam, da sem večkrat pomislil, da v resnici sploh ne gre za umetne muhe. Niti takrat, ko govori o umetnih muhah. Umetne muhe, vabe, natančna izdelava teh in nato potrpežljiva, a spretna uporaba, ki ima vedno konec v nekem, prav posebnem načinu pretiravanja glede velikosti ulovljenega. Vse to je lahko vedno tudi alegorija na življenje, ki diha prevaro od prvega do zadnjega trenutka. No, vsekakor gre vseeno lahko le za umetne muhe in muharjenje. In meni najljubša zgodba nosi naslov Dildo Bugivugi.
Tole je ena od zmag leta 2013.
(vir slike: emka.si)
Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.
Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo imajo podobe jezika, sploh v tem svetu, ki zna biti sicer tako prekleto siv in brez domišljije – ja, potem je natanko takšna tudi izkušnja Lupinčevih zgodb. Izjemna zgradba pripovedi, za katero stoji natančna jezična struktura. Bogastvo besednega zaklada, ki tako naravno govori o kakem Ribogu in onem Lipanu,da se ti zazdi, kot da si res tam. Zgodbe so kratke in kot take dosežejo blazno nor učinek. Tvorijo zaključeno celoto, ki pa ni takšne narave, da je ne bi zmogel spet na nekem drugem mestu ponovno odpreti. In jo tam odpeljati zopet nekam popolnoma drugam. In zaključek seveda niti od daleč ne vidi več tega, kar je imel povedati začetek. A vendarle štima. Lepota kratke proze je v tem, da zmore blazno zabavati. Odmerki so ravno pravšnji.
Nato so tu majhni biserčki, takšni, predvsem jezične narave. Povsem se klanjam pisateljem, ki se zavedajo, da jezik ni in ne bo nikoli le orodje, ki ga človek s svojimi pravili lahko napravi za svojega takorekoč sužnja. Pa nikar ne bodi prestrog: izjemno naklonjenost čutim do vseh tipov slovarjev in občudujem drznost vseh preganjalcev kršiteljev slovničnih pravil. A trdim, tako kot je davno zatrjeval neki nemški filozof, da je jezik mnogo več od pravil, s katerim ga človek skuša ukrotiti. Ne govorimo mi jezika, temveč jezik govori skozi nas. Bogastvo tega, kaj besede omogočajo, pa se nikoli ne ustavi pri zadovoljnem občutku, ko sestavimo pravilno poved, temveč gre dlje. Gre za občutek, ko z veseljem ponovno prebereš tisto kombinacijo znakov, ki si jo ravnokar. Ko se prepustiš zvenu samoglasnikov in njihove kopulacije s soglasniki. Ko si preprosto fasciniran in jeziku odmisliš zgolj jezik slovnice. Takrat se zadeva drugačna in avtorju se lahko prikloniš avtorju.
V tem primeru je avtor spisal relativno obsežno zbirko zgodb, ki imajo svojo rdečo nit v ribah, muharjenju in umetnih muhah. Večina protagonistov in antagonistov se v nekem momentu vsaj enkrat znajde v situaciji, da muhari, izdeluje umetne muhe, krade umetne muhe, izgubi škatlice z umetnimi muhami, zapelje mamo punce, ki izdeluje prvovrstne umetne muhe ali se vsaj pogovarja o izplenu muharjenja. Čeprav bi mogoče vse skupaj lahko zvenelo nezanimivo – mislim, kako hudiča lahko skoraj 500 strani napletaš zgodbe, ki se dogajajo okoli muharjenja? – je vse skupaj zapakiral v neprestano neučakanost v pričakovanju tega, kaj se lahko še zgodi. In tako prebereš zgodbo o Božidarju, ki se iz vedute o umetniku brez inspirancije s takšno lahkoto spremeni v divji zaključek z muharjenjem, kjer si glavno vlogo z Božidarjem kakopak deli njegova umetniška muza. In ti slogovni premiki niso nobena redkost. Kot tudi ni nič neobičajnega, če je v marsikateri zgodbi na delu tudi kaka besedna igra. Od daleč in čisto neškodljivo. Razen v zadnji zgodbi.
Ta je nekaj posebnega. Izstopa iz konteksta in je tudi ena najbolj fascinantnih. V njej nastopa avtor sam in to na povsem naraven način, bolj neposredno kot v drugih zgodbah. Tu je predvsem njegov laptop, ki mu je odtujen in na katerem so zgodbe o muharjenju. Zgodbe, ki si jih ravnokar prebral. Avtor postane junak in zgodba postane avtobiografija. Zgodba pojasni delček nastanka knjige, v kateri je objavljena in brez katere je ne bi bilo. Gre za metazgodbo, ki vključuje podatke o predzgodbi za vse zgodbe, ki so v tej knjigi. Ta zgodba je eden tistih malih presežkov, ki jih nisi vajen pogosto prebrati.
In nenazadnje, v duhu aleksandrijske in antiohijske pradavne bitke v razumevanju Svetega pisma, tudi sam, seveda ne v takšni ekstremni maniri, priznam, da sem večkrat pomislil, da v resnici sploh ne gre za umetne muhe. Niti takrat, ko govori o umetnih muhah. Umetne muhe, vabe, natančna izdelava teh in nato potrpežljiva, a spretna uporaba, ki ima vedno konec v nekem, prav posebnem načinu pretiravanja glede velikosti ulovljenega. Vse to je lahko vedno tudi alegorija na življenje, ki diha prevaro od prvega do zadnjega trenutka. No, vsekakor gre vseeno lahko le za umetne muhe in muharjenje. In meni najljubša zgodba nosi naslov Dildo Bugivugi.
Tole je ena od zmag leta 2013.
Tudi na:
Komentarji
Objavite komentar