Preskoči na glavno vsebino

Umetne muhe in druge laži: lahko gre tudi le za muharjenje

Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazdi tudi, da si se znašel sredi filma Deliverance; pa nekajkrat kar čakaš, od kje bo navihano glavo pomolila Pika Nogavička, v družbi Alice, ki bi se v njegovih zgodbah zlahka preselila v kak Tržič. Le da bi znala muharit.



(vir slike: emka.si)

Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.

Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo imajo podobe jezika, sploh v tem svetu, ki zna biti sicer tako prekleto siv in brez domišljije – ja, potem je natanko takšna tudi izkušnja Lupinčevih zgodb. Izjemna zgradba pripovedi, za katero stoji natančna jezična struktura. Bogastvo besednega zaklada, ki tako naravno govori o kakem Ribogu in onem Lipanu,da se ti zazdi, kot da si res tam. Zgodbe so kratke in kot take dosežejo blazno nor učinek. Tvorijo zaključeno celoto, ki pa ni takšne narave, da je ne bi zmogel spet na nekem drugem mestu ponovno odpreti. In jo tam odpeljati zopet nekam popolnoma drugam. In zaključek seveda niti od daleč ne vidi več tega, kar je imel povedati začetek. A vendarle štima. Lepota kratke proze je v tem, da zmore blazno zabavati. Odmerki so ravno pravšnji.

Nato so tu majhni biserčki, takšni, predvsem jezične narave. Povsem se klanjam pisateljem, ki se zavedajo, da jezik ni in ne bo nikoli le orodje, ki ga človek s svojimi pravili lahko napravi za svojega takorekoč sužnja. Pa nikar ne bodi prestrog: izjemno naklonjenost čutim do vseh tipov slovarjev in občudujem drznost vseh preganjalcev kršiteljev slovničnih pravil. A trdim, tako kot je davno zatrjeval neki nemški filozof, da je jezik mnogo več od pravil, s katerim ga človek skuša ukrotiti. Ne govorimo mi jezika, temveč jezik govori skozi nas. Bogastvo tega, kaj besede omogočajo, pa se nikoli ne ustavi pri zadovoljnem občutku, ko sestavimo pravilno poved, temveč gre dlje. Gre za občutek, ko z veseljem ponovno prebereš tisto kombinacijo znakov, ki si jo ravnokar. Ko se prepustiš zvenu samoglasnikov in njihove kopulacije s soglasniki. Ko si preprosto fasciniran in jeziku odmisliš zgolj jezik slovnice. Takrat se zadeva drugačna in avtorju se lahko prikloniš avtorju.

V tem primeru je avtor spisal relativno obsežno zbirko zgodb, ki imajo svojo rdečo nit v ribah, muharjenju in umetnih muhah. Večina protagonistov in antagonistov se v nekem momentu vsaj enkrat znajde v situaciji, da muhari, izdeluje umetne muhe, krade umetne muhe, izgubi škatlice z umetnimi muhami, zapelje mamo punce, ki izdeluje prvovrstne umetne muhe ali se vsaj pogovarja o izplenu muharjenja. Čeprav bi mogoče vse skupaj lahko zvenelo nezanimivo – mislim, kako hudiča lahko skoraj 500 strani napletaš zgodbe, ki se dogajajo okoli muharjenja? – je vse skupaj zapakiral v neprestano neučakanost v pričakovanju tega, kaj se lahko še zgodi. In tako prebereš zgodbo o Božidarju, ki se iz vedute o umetniku brez inspirancije s takšno lahkoto spremeni v divji zaključek z muharjenjem, kjer si glavno vlogo z Božidarjem kakopak deli njegova umetniška muza. In ti slogovni premiki niso nobena redkost. Kot tudi ni nič neobičajnega, če je v marsikateri zgodbi na delu tudi kaka besedna igra. Od daleč in čisto neškodljivo. Razen v zadnji zgodbi.

Ta je nekaj posebnega. Izstopa iz konteksta in je tudi ena najbolj fascinantnih. V njej nastopa avtor sam in to na povsem naraven način, bolj neposredno kot v drugih zgodbah. Tu je predvsem njegov laptop, ki mu je odtujen in na katerem so zgodbe o muharjenju. Zgodbe, ki si jih ravnokar prebral. Avtor postane junak in zgodba postane avtobiografija. Zgodba pojasni delček nastanka knjige, v kateri je objavljena in brez katere je ne bi bilo. Gre za metazgodbo, ki vključuje podatke o predzgodbi za vse zgodbe, ki so v tej knjigi. Ta zgodba je eden tistih malih presežkov, ki jih nisi vajen pogosto prebrati.

In nenazadnje, v duhu aleksandrijske in antiohijske pradavne bitke v razumevanju Svetega pisma, tudi sam, seveda ne v takšni ekstremni maniri, priznam, da sem večkrat pomislil, da v resnici sploh ne gre za umetne muhe. Niti takrat, ko govori o umetnih muhah. Umetne muhe, vabe, natančna izdelava teh in nato potrpežljiva, a spretna uporaba, ki ima vedno konec v nekem, prav posebnem načinu pretiravanja glede velikosti ulovljenega. Vse to je lahko vedno tudi alegorija na življenje, ki diha prevaro od prvega do zadnjega trenutka. No, vsekakor gre vseeno lahko le za umetne muhe in muharjenje. In meni najljubša zgodba nosi naslov Dildo Bugivugi.

Tole je ena od zmag leta 2013.

Tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez