Preskoči na glavno vsebino

Popek sveta: postava bralca

Obstajajo nabori knjig, ki po malem zbujajo strahospoštovanje. Ker so povezani še s kako drugo zadevo kot zgolj z branjem. Tako nikoli kaj prida nisem maral zbirke Klasje, ker sem jo že od daleč povezal z vsemi mojimi profesorji slovenščine. In to začuda ni bilo preveč zabavno. Literatura je čisti užitek. Sicer je lahko vmes tudi kako kislo jabolko, a še vedno je užitek. Zato nisem maral zbirk, ki so od daleč grozile s kako dolgo, k piflanju vabečo spremno besedo. Klasje jih je polno. Te spremne besede, ad usum delphini, so kot grabežljivi konteksti, ki prežijo na mlade glave, da jih včasih predaleč držijo od užitka. Sedaj sem mogoče le nekoliko spremenil pogled. A strahospoštovanja vredne zbirke so še vedno tu. Le da so predsodki čisto malo drugačni. Takšna zbirka je tudi nabor knjig v Modernih klasikih Cankarjeve založbe. Ta vedno nudi izbrano in preverjeno literaturo. Kvalitetno. Literarni slow-food. Včasih se ga kar malo bojim. Eden zadnjih naslovov v tej zbirki je Popek sveta, Venka Andonovskega, v prevodu Sonje Dolžan. In kakšna je zgodba?

(vir slike: emka.si)

Predvsem, zgodba ni ena. Zgodb je več, začne se kot ena, prelije se v drugo, nadaljuje kot tretja in četrta, bis pa ponudi povezavo za nazaj. Mogoče pa zgodba je ena. Le avtor se povsem suvereno in subtilno preciznostjo loti svojih idej na mnogo različnih načinov. In pri tem se ne zmoti. Popek sveta je nedvomno moderno delo, ki vključuje mnogo različnih slogov, prehodov, ponovitev motivov skozi različne like, različne časovne okvire in različna sporočila. Tako nekako, kot bi vzeli kako Rafellovo fresko in jo nadaljevali skozi Picassojevo alegorijo na platnu, na koncu pa povedali, da jo je narisal Kandinski. In presunljivo je, da zadeva pije vodo. Noro dobro branje, ki privlači od prve strani dalje.

Prednjačita dve glavni zgodbi, ki jima je Venko namenil tudi največ prostora. Kdo bo užitek našel v prvi?

Užitek bodo našli vsi tisti, ki na tihem čakate, da bo Umberto Eco napisal nadaljevanje Imena rože. Brez vsake šale. To je to. Dogaja se mnogo let nazaj v srednjem veku, spoznamo Konstantina Filozofa (Cirila), ki v marsičem spominja na Ecovega Williama iz Baskervilla. Kot prišlek k velikemu logotetu in mu pomaga razrešiti skrivnost.

Užitek bodo našli vsi tisti, ki išče sodobno apologijo pisavi in branju. Venko s pomočjo naravnost čarobnih povedi bralcu ponudi zrenje v to, kaj on razume pod branje in pisanje.

Užitek bodo našli vsi , ki iščejo literaturo o dvorskih intrigah, zavisti, povzpetništvu in laži.

In užitek bodo našli tisti, ki za temi lažmi iščejo nekaj več, kar bi jih pojasnilo. Zgodba o Konstantinu in njegovi epizodi iskanja pomena skrivnostnemu zapisu v logotetovi kamri je predvsem primer tega, kar je Tomaž Akvinski odgovarjal tistim, ki so njegovemu sholastičnemu nauku o Bogu vpraševali po tem, zakaj slednji dovoljuje zlo. Zlo dovoljuje z namenom ustvarjati večje dobro. To Dobro, sicer moralno dvomljivega okusa, ob zaključku te zgodbe postane jasno. In z njim tudi zlo. Pod črto: hudič se skriva v nezlomljivi ljubezni, ki se vidi le takrat, ko si neizpodbitno postavljen na mesto, od koder ti je namenjeno, da jo vidiš. In ko je enkrat to mesto zabrisano, z njim izgine tudi vse tisto, kar se od tam vidi.

To je geslo te zgodbe. Postava bralca. Bralec je nedvoumno postavljen tja, da vidi. Kako se zgodba prične, zaplete in zaključi. In zapre okno zato, da takoj odpre naslednjega. Zunanjost je ista, pogled nekoliko drugačen. Zgodba povsem druga. In kdo bo užitek našel v tej?

Uživali bodo tisti, ki imajo raje zgodbe, ki niso osrediščene toliko na posamezen dogodek, marveč na življenjsko pot ene osebe. V resnici so v tej zgodbi natančno popisane zgodbe večih oseb, a vse se giblje okoli Jana Ludvika.

Uživali bodo tisti, ki radi berejo o srednješolskih eskapadah, ki smo jih počeli zaradi ljubezni do deklet, ki nas niso marale.

Uživali bodo tisti, ki iščejo zgodbo o nekomu, ki je uperil orožje umetnosti v boju proti režimu in ideologiji, ki skuša umetnost podvreči pravilom političnih strank.

In predvsem bodo uživali tisti, ki bodo prebrali predhodno zgodbo o Konstantinu, Lestvičniku in Pripovedovalcu. Ker bodo našli veliko injiciranih detajlov, ki so bili na delu že tam in sedaj so tu. Čeprav gre za popolnoma drugo zgodbo, z drugim krajem in povsem drugim časovnim okvirom, bo branje zares zanimivo. Zato je užitek predvsem postava bralca. Jan Ludvik je človek, ki s svojo zgodbo, tokrat pisano močno osebno, v prvi osebi (Konstantina kot glavnega akterja prve zgodbe spoznamo iz druge roke), nas popelje v pot od nič do središča sveta. V njegovo lastno iskanje in najdbo tega središča. Tako je to predvsem življenjska izpoved romantika, ki svoj obstoj bistveno veže na obstoj in bližino tega središča, zraven pa pripoveduje zgodbo o prostoru in času, kjer se vse to dogaja. In ko skoraj dobesedno poje to središče, se zdi nadaljevanje povsem irelevantno. Tudi ta zgodba se zdi nekaj noro dobrega. Branje za sladokusce.

Nikar ne pozabite, da je okvir teh dveh zgodb več kot le eden. Roman je sestavljen iz več enot, povsem samostojnih, a povezanih. Predvsem se v branju, kot sem zapisal, zaveš pomembnosti sebe kot bralca, ki s svojim branjem ustvarjaš sintezo teh zgodb, v kateri je Venko Andonovski tudi sam sebe relativiziral kot avtorja in se enkrat vmes celo vstavil v eno od zgodb kot lik. Postava bralca je malo kdaj bila tako pomembna kot tu. Venko se v pisanju mnogo ukvarja z metabesedilom. Iskanje zgodbe, iskanje likov, iskanje avtorjev, pravih tekstov. A ne ponuja kakih lahkih rešitev. Mogoče je zgolj to ukvarjanje s sicer povsem pozitivno fascinacijo nad zgradbo romana Popek sveta tisto, ki nevede nekoliko zabriše ideje, ki jih je v zgodbi želel povedati. A vseeno. Kdor bo v roke vzel Popek sveta, mu bo hitro jasno, kaj ima pred sabo: unikaten izdelek, kjer resnično lahko sebe najdeš kot bralca v pravem pomenu besede. Torej v pomenu (so)avtorja. Eno zmagovitih izkušenj mojega avgusta 2013.

Popek sveta je lahko davno zapisana skrivnost, skrbno varovana, zapisana v pisavi, ki jo lahko razvozlajo le redki. Neka objektivna zunanja realnost stvari, ki je lahko predmet mita. Lahko pa je tudi nekaj zelo osebnega in krhkega, kar deluje od znotraj. Imanentna nujnost bivanja. Središče sveta, kot je bilo rečeno. (Popek sveta ali omphalós je drugi izraz za središče sveta, kakor so stari Grki poimenovali Delfe, nas uči Wikipedija). Postava bralca razkrije, da je meja med tema dvema opcijama v resnici del teh dveh opcij. Meja je vključena. Venko Andonovski pa absolutni mojster pripovedovanja in konstruiranja.

In ja, roman je opremljen z izčrpno spremno besedo prevajalke. Ne izpustite ga. Kontekst bo v užitek. Kot je tudi le literatura čisti užitek.

Andonovski je za Popek sveta dobil kar nekaj nagrad, tudi Balkaniko (2001). Po knjigi je narejen tudi film Obrnjeno, našel sem ga na YT:




O Popku sveta pri nas ni veliko napisanega, lahko si pogledate knjigo na Emka, svoje vtise pa delite na Goodreads, vmes pa se ustavite še na pisateljevi spletni strani.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl