Preskoči na glavno vsebino

Inferno: turistični triler

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti občutka, da se gremo nek popolnoma neumen literarni elitizem. Brez zamere, ampak bralec, ki ne zna pogledati skozi okno svojega hotela Dostojevski, trdnjave Joyce ali tanka edicije Goethe, je zame natanko tako prednastavljena in nesvobodna monada kot tisti, ki svoje knjižne potrebe zadovoljuje na podlagi tega, kar je v svetu v tem trenutku popularno. Literarni elitizem nima opravka z nobeno argumentirano debato okoli tega, kaj je dobro branje. In ni v redu.

(vir slike: emka.si)

In kako sem bral novega Browna? Najprej, bral sem ga precej dlje, kot sem bral vse, kar je napisal do sedaj. Pa ne, da bi bila kaj prida daljša. Očitno so bile okoliščine nekoliko drugačne in nemara gre nekaj tega pripisati tudi vtisu prejšnjih branj. Inferno je knjiga, ki je nisem prebral na dušek. Če bi jo primerjal s prejšnji mi Brownovimi deli, bi rekel, da je vsekakor bolj zanimiva kot Izgubljeni simbol, a nekaj manj kot Šifra. Kar se mi vedno bolj dozdeva, je to, da je Dan Brown začel živeti svojo prodajno nišo tudi zavestno in žal je to tudi vedno bolj opazno na njegovih delih. Če se veliko trilerjev (kar recimo Inferno je) zadovolji z neko osnovno formulo, v kateri zle sile išče/zatira/preganja/uničuje/zapira par strokovnjak – policaj, v katerem gre dostikrat tudi za kombinacijo moški – ženska, je pri Brownu seveda na delu – poleg te dvojice - tudi to, da boste v vsakem njegovem trilerju prebrali veliko o umetnosti, zgodovini, spomenikih in simbolih. In občutek imam, da je bilo pri Angelih in demonih ali Šifri to relativno dobro skrito v zgodbo, ki se je odvijala, medtem ko je tu, v Infernu, vse skupaj skorajda popolnoma ločeno. Dante, ki naj bi z Božansko komedijo poskrbel za vezivo, ne deluje najbolje. Predvsem, moralo bi ga biti več. Način, kako se bere Inferno, pa nam zlahka omogoča, da ločeno naslovimo tisto, kako je Brown govoril o umetnosti in tisto, kako je gradil pripoved svoje zgodbe.

In ja, prvi del funkcionira. Izjemno dobro. Prisili te, da greš googlat Botticellija, Firence, Benetke, Carigrad. Zanima te, ali so zadeve ravno tako veličastne, kot se zdijo. In večkrat prideš do spoznanja, da so v resnici še veliko bolj veličastne. Za Browna sem dobil občutek, da se seveda temeljito pripravi na lokacije in tamzadevno umetnost, ki jo bo vpletel v svojo knjigo. Na žalost mogoče tudi na račun manj temeljite zgodbe oz. še bolje, na račun toliko slabših dialogov, razmišljanj in dovršenosti oseb, ki v zgodbi nastopajo. Kar pa je na tem dobrega, je to, da je Inferno pravzaprav eden od najboljših primerov nekega skoraj popolnoma svojega žanra. Lahko bi mu rekel turistični triler (kar so super opisali v Mladini, link je spodaj). Gre za turistični vodič, ki upošteva smernice sodobnega informacijskega vedenja ljudi. Kaj imam v mislih? Predvsem to, da se pred našimi očmi dogaja zaton klasičnih enciklopedij in iskanja faktičnih informacij. Na mesto tega pa stopa znanje, ki ga naberemo spotoma, ko počnemo kaj drugega. Ko brskamo po spletu, ko všečkamo na Facebooku in ko se pogovarjamo na Twitterju. In ko beremo trilerje in romane. Trdno stojim za trditvijo, da bo za Botticellijevo sliko Dantejevega Inferna in grobnico Enrica Dandola več ljudi vedelo, ko bo prebralo Brownov Inferno. Ko bodo v tem romanu šli na turistični obhod. Koliko teh, izvzemši seveda tiste, ki po poklicni ali prostočasni aktivnosti to tako ali tako že počnejo, bo do teh artefaktov in njih opisov prišlo po naključju. Torej, to, natanko to se mi zdi velika vrednost tipa knjige, kakšna je Inferno. In ker gre za mainstream, toliko bolj. To pomeni, da bo nekdo, ki v roke vzame le pet knjig na leto in bo mogoče ravno zato ena od teh Inferno, na ta način šel na zanimivo potovanje skozi prostor in čas, se na ta način dotaknil nekaterih izjemnih stvaritev človeške zgodovine. 

Sandro Botticelli, Mappa dell’Inferno (vir slike: commons.wikimedia.org)

Ne morem pa tudi mimo drugega dela. Zgodbe in načina pripovedi, ki je okvir vsega dogajanja v Infernu. Ideja sama je zanimiva. Brown tudi tokrat poseže po vseobsežni katastrofi, ki jo lahko reši le Chuck.. pardon Steven…pardon Robert Langdon. A ta grožnja, to, proti čemur se ta dobri borijo, ni tako fantastična in tako neverjetna, da za njeno temeljno premiso ne ni tudi malce bolj učeni vsaj nekoliko zastrigli z ušesi. Na delu ni kakšna zarota ali kakšna sekta ali kakšno združenje znotraj združenja. Predvsem gre za boj z enim človekom, ki tudi ni tako samoumevno na strani prekletstva zgodovine. A mimo tega sem v Infernu velikokrat stisnil zobe. Mimo Langdona, ki ga poznamo že od prej, so ostale osebe, nastopajoče v zgodbi, čisto preveč nedovršene in napravijo marsikaj, kar pozornemu bralcu privzdigne eno do dve obrvi. Tipičen primer tega je direktorica Svetovne zdravstvene organizacije, ki v trenutku, enemu najbolj napetih, živčnih in stresnih, prične razmišljati o tem, kako je Langdon privlačen. Ne gre skozi, žal. Ne v tem trenutku. Kot je povsem nepotrebno tudi supermansko oz. superwomansko čaščenje Langdonove kolegice Sienne, če ta namesto svojega intelekta raje uporablja borilne veščine. In če popijem vse to, se nikakor nisem mogel navaditi na Brownovo podcenjevanje bralca. Poznate tisto, ko se Rdeča kapica sreča z volkom, se z njim pogovarja in ji ta reče, naj nabere rož za svojo babico. Nato pa Rdeča kapica pri sebi pomisli: ravnokar sem se srečala z volkom in rekel je, naj naberem rož za babico. No, to. Ne razumem, odkod ta potreba po konstantnem pojasnjevanju tega, kaj se v resnici dogaja. Popolnoma odveč, g. Brown. V resnici. A bodi dovolj.

Ja, veliko vas bo prebralo novega Dana Browna. Krog bralcev, ki jih doseže, je izjemno velik. Sam bi v neki celokupni oceni ostal zadržan. Medtem, ko je dogajanje v veliki meri predvidljivo in prevečkrat poseže po naključno prisotnih rešitvah, je vseeno zanimivo potovati v Firence, preučevati Dantejevo posmrtno masko, si predstavljati Trg Sv. Marka in iskati tiste štiri konje. Ostajam pri oznaki, da gre za spodoben turistični triler. Kot takega ga je najbolje brati. In preberite ga, nedvomno boste na nekaterih mestih v knjigi uživali. Tako, kot boste na drugih vzdihovali. Branje je hitro, zlikovec zanimiv, zasukov je tudi dovolj in še cel kup finega opravljanja zgodovine je zraven.


O knjigi tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je