Trgovinica za samomore ali kako se knjiga prikrade v sanje

Nemalokrat se mi dogodi, da sanjam zgodbe, ki jih berem. Kar je po svoje nekoliko čudno, saj običajno poslušam kar precej mnenj, da se v sanje prikradejo bolj zadeve, ki jih doživimo na vizualnem področju, torej, da jih vidimo. Ker naj bi se sanje dogajale v slikah in slike se nato povežejo v svojo zgodbo, ki nam svoj film plete ponoči v glavi. Freud k temu doda še željo in zaključi, da so sanje prav zato kraljevska pot do nezavednega. Ker so neposreden prikaz tega, česa te je strah, kaj si želiš, o čem premišljuješ. In pri tem sanje kurijo gradivo, ki ga skozi oči dobijo možgani. Žal sem o tem premalo podkovan in zato bom raje utihnil že na tem mestu. Dejstvo je, da poznam malo ljudi, ki bi sanjalo knjige. Lahko gre za slab vzorec. Ali pa je v resnici nekaj na tem.

(vir slike: mladinska.com)

Kakorkoli že, zgodilo se mi je nekaj dni nazaj, ko sem zaključil sila zanimivo kratko branje z naslovom Trgovinica za samomore (Jean Teulé), da sem o tej knjigi sanjal. Pa ne sanjal sebe v zgodbi, temveč pogovor o zgodbi. Tule, ker je ravno pravšnji prostor, podajam rekonstrukcijo, po svojem najboljšem spominu

Bilo je hladno. Pozno poletje ali začetek jeseni. Veliko je bilo rumene barve in počasi se je večerilo. Hodil sem po mestu, taval od stavbe do stavbe, hiše so bile popolnoma običajne v svoji nezanimivosti. Nekatere so se nagibale nekoliko bolj, kot je običajno in s kake stavbe je zevala luknja, pričala verjetno o zidaku, ki je svoj čas bival tam med ostalo rumeno. Ulica, v katero sem zavil, je bila polna kavarn. V eno od teh vstopim, naročim kavo in se usedem. Mizico poleg moje sta zasedli dve dami, recimo jima Bela in Črna, ki sta že s seboj prinesli prijeten pogovor o knjigi. Prisluškovati sem pričel nekje vmes …
Bela: »Veš kaj? Tega pa ne verjamem. Meni ni bila nič posebnega.«
Črna: »Ja. Vsekakor, povsem noro se mi zdi, kako je avtor svojo idejo o svetu, trgovanju, tradiciji, življenju in smrti, ljubezni, tudi odraščanju, prikazal v tej kratki knjigi. Malo je takšnih. Pa še te se povsem izgubijo v poplavi smešno neumnih knjig, ki jih čisto preveč.«
Bela: »In kaj je tako norega na njej? Način pripovedovanja spominja na puščavo, vse skupaj se dogaja venomer na istem kraju, poleg tega je bizarna… sploh je nisem mogla dokončati.«
Črna: »Vidiš, točno to je problem. Trgovinica za samomore je kratka, odrezava, bizarna, črna, na trenutke smešna, zraven pa tudi domiselna zgodba, polna futurizma, ki išče ideje, prisotne že od nekdaj, avtor pa pripoved zaključi s tako silovitim preobratom, da ti je lahko žal zanj.«
Bela: »To je knjiga o smrti in sprijaznjenostjo s človekovim nagibanjem k končanju svojega življenja.«
Črna: »Drži.«
Bela: »Še več, to je knjiga o tem, kako je lahko služba, v kateri častiš človekovo odločitev za smrt, stvar družinske tradicije.«
Črna: »Drži.«

Tu nekje sem se odločil, da zadeva postaja zanimiva. V resnici vem, da ni lepo vleči na ušesa.

Bela: »Bizarnost je dosežena, ko sprevidiš, da avtor družini Kravaš, ki že več rodov vodi trgovinico s pripomočki za samomore, ne pokloni maske, s katero bi vsaj malo omilil njihovo strahoto.«
Črna: »Ne vem, če te razumem … kakšne maske?«
Bela: »Ja, zadeva je takšna. Če bi Kravaši vsaj v privatnem življenju živeli normalno življenje in bili nad smrtjo, končanjem življenja, poveličevanjem žalosti in slabih novic, navdušeni le za pultom svoje prodajalne, potem bi bila zadeva zame sprejemljiva. Pa ne. Kravaši nimajo maske. Oni takšni so.«
Črna: »Aha, razumem. Imaš prav. Vendarle niso vsi takšni, mali Alan je drugačen.«
Bela: »Saj to. V družini imajo malega sončka, ki je svetla luč v njihovi temnici, pa se zgolj in samo trudijo, da bi ga uničili in ugasnili še to, kar je lepega v njihovi družini, tradiciji in trgovinici. Tega enostavno nisem prenesla. Nikoli ne odprem več te knjige.«
Črna: »To je zato, ker nisi prebrala do konca. V resnici te bo šele po koncu vse skupaj vrglo na rit.«
Bela: »Eh, težko verjamem.«
Črna: »Ja glej, ne bom ti uničila branja in užitka, ampak nekaj idej, ki jih dojameš na koncu branja, je res genialnih.«
Bela: Na primer?
Črna: »Ja, to, da je Alanova vloga v vsej zgodbi precej bolj pomembna, kot se zdi. Čeprav se ti zdi, da je svetla luč v temnici Kravaševih, temu sama ne bi rekla tako. Nekje je nekaj onkraj dobrega in zlega. Nekaj, kar prerašča enostaven govor o tem, da je nekaj plus in drugo minus.«
Bela: »Zakaj?«
Črna: »Težko povem. Preberi do konca.«
Bela: »Ne bom. Dovolj je teh nesmislov.«

Stavki so zveneli vedno bolj medlo in tiho. Težko sem sledil in pojemajoče besede so počasi nadomestile izjemno brezvezen zvok, ki je še najbolj spominjal na tuljenje siren v rešilnem avtomobilu, ki so – kot da so – na baterije in potrebujejo zamenjavo …

Črna: »V tej knjigi je zelo malo nesmislov. Zgodba je napisana povsem črno-belo. Vedno veš, kje se nahajaš in zakaj je ta Kravaš storil to, oni Kravaš pa nekaj drugega. Ker je bizarnost trgovinice za samomore tako velika, bralec svojo začudenost nad Kravaši rešuje tako, da se smeji. Sama pa sem, tako kot mnogi pred mano verjetno, brala predvsem za to, da vidim, kaj bo pri v zgodbi zvozil Alan in če mu bo uspelo.«
Bela: »In?«
Črna: »Ja, Jean Teulé je postregel z nenevadno zabavo. Alan je v resnici nekaj, kar je izven konteksta. Do konca. In čez.«
Bela: »Torej mi ne boš povedala, kaj se zgodi z Alanom?«

Črna: »No prav, če že siliš, Alan na koncu …«

Takrat enkrat je bil zvok imitacije siren premočan in navkljub temu, da je del mene neustavljivo pogledoval ven iz kavarne, iščoč rešilno vozilo, ki naj bi se pripeljalo mimo, se je v hipu vse razblinilo in oči so motno vzdignile svoja nočna senčila. Buden.

Ne ravno čisto tako, ampak po najboljšem spominu. Kakorkoli že, Trgovinica za samomore je izvrstna knjižica, roman za sodobne dni. V njej se srečamo z zanimivo verzijo Addamsovih, ki se preživljajo s tem, da tržijo pripomočke in storitve za izvedbo samomora. Vseeno pa ima ta zaprta množica družine Kravaš med svojimi vrstami belo ovčico, ki jim dela probleme. Ja, vse skupaj je izvrsten primer konsistentnega črnega humorja, s katerim boste sodobno krizo duha in morale lažje prebrodili, čeprav vsaj za dan ali dva (knjigo boste hitro prebrali). Nemara jo tudi sanjate.

Patrice Leconte je režiral animirano adaptacijo:

O Trgovinici za samomore tudi:

Bukla
Mladina
Dnevnik
Mladinska knjiga
Špehšpilja
Goodreads
Wikipedia
Savidge Reads
My Overstuffed Bookshelf