Preskoči na glavno vsebino

Fazanarji: ob bok ostalim Skandinavcem

Jussi Adler-Olsen je pisec kriminalk, ki mu geografsko okolje ponuja izjemno bogato tradicijo skandinavskega detektivskega romana. Ker se v domači knjižnici nisem uspel pravočasno dokopati do prvega prevoda njegovih del, ki nosi naslov Komora, sem se lotil drugega. Drugega hkrati tudi v njegovi seriji krimičev, ki se fokusirajo na primere Oddelka Q. A nič hudega, ta serija je napisana, očitno podobno kot Nesbojeva dela o Harryju Holeu, tako, da zlahka bereš katero koli delo, brez da bi tvoje nepoznavanje vsebine prejšnjih del storilo kaj hudega razumevanju prebranega.

(vir slike: emka.si)

Ja, nasploh pri kriminalkah sta rdeča nit in fokus, ki jo suspenz zna pričarati, bistvenega pomena za uživanje v prebranemu. Če je preveč zastranitev, je to že problem. Če je prevelik kaos ljudi, motivov in lokacij, prav tako. Sploh pa je problem, če se zgodba dosti naslanja na prejšnjo, predhodno zgodbo v seriji. In da nikjer na ovoju knjige tega ni napisanega. potem kolneš in ugibaš. Tudi takšne izkušnje imam.

Tule gre za zelo berljivo knjigo, ki ima zelo malo pomanjkljivosti, ki bi motile. Je napeta, osredotočena, brez prehudih zastranitev, mogoče nekoliko predvidljiva in z na čase motečimi razmišljanji glavnega junaka, ki se nekako ne skladajo s podobo, ki si jo sicer na podlagi zgodbe zgradiš. To slednje je sicer zelo zanimivo in če ne bi nekajkrat zavihal nos, verjetno sploh ne bi opazil, pa vendarle. No, mogoče vseeno vse skupaj zavisi od mogoče Einbildungskraft, ki pa jo tako ali tako vsak bralec uporablja po svoje. Ponavljam, Fazanarji so super čtivo za vsakega ljubitelja kriminalk.

Veliko prednost v formalnem smislu je Olsen storil že s tem, da je osrediščil (vsakokratno) zgodbo na oddelek Q, torej oddelek, ki se ukvarja s primeri, ki so že stvar preteklosti, že razrešeni in bili pospravljeni predal. Tako nima problemov s tem, da mora za pojasnjevanje kakih nujnih zadevščin, hoditi na silo nekam proč od glavne zgodbe. Vse je narejeno sproti in zato zgodba lepo teče. Nima kakih hudih eskalacij bizarnega ali nasilnega, konec zgodbe pa mogoče celo malo predvidljiv. A ne čisto. Ne toliko, da bi škodilo napetemu branju.

Tule je nekaj povsem naključnih iztočnic iz knjige:

1. Prijateljstva v srednjih šolah so lahko zgrajena na prijaznih odnosih, enako pa tudi zločin
2. Brezdomci imajo lahko tudi veliko denarja, kar pomeni, da so zdoma zaradi povsem drugih razlogov.
3. Tisti, ki ima veliko denarja, ima lahko tudi kar nekaj okostnjakov v omari.
4. Včasih se okostnjaki v omari srečajo z drugimi podobnimi okostnjaki v sosednji omari.
5. Ni samo de Sade pisal o zločinih iz strasti.
6. Če ti nekdo poda očiten namig glede neke pretekle zgodbe, se bo hitro našel nekdo, ki bo želel, da jo pozabiš.
7. Ali je kanalizacija neke zelo zlobne občasne manije v redno, samo za odtenek manj zlobno izživljanje, res kanalizacija? Ali ni zgolj menjava sredstva?
8. V sodobno kriminalno zgodbo lahko zelo nazorno vključiš svoj pogled na smetano družbe, kako funkcionirajo strici iz ozadja in kaj je njihova šibka točka.
9. Če ženska k sebi venomer stiska nek zavoj, je v njem lahko precej bolj bizarna stvar, kot si jo lahko zamisliš.
10. Zgodba ima lahko več nivojev zlobe.
11. Če se tvoj šef boji letenja, mu ne rezerviraš leta brez njegove privolitve.
12. V kletki, kjer se nahaja pobesnela hijena, preživiš tako, da se obdržiš na vrhnjih letvicah.
13. Za steklo lisico težko rečemo, da je prijetna, lahko pa je koristna.
14. Še tako nedorečena osebnost, ki ne ve točno, kako naj gleda na svoje sodelavce, je lahko junak zgodbe, kadar je osredotočen na svoj cilj.

Vzemite jo v roke in glavo na off. Tole je super branje za vsakega ljubitelja kriminalk, še posebno tistih s pridihom skandinavske hladnosti, ki ne dopušča prostora za mehkužce. V tej knjigi se nihče ne zlomi, ker se vda usodi. Tiste, ki so šibki, jih drugi karakterji, ki so za ta geografski okoliš kriminalk značilni, enostavno pohrustajo. Silovito in brez kompromisov. Tole bo za vse ljubitelje Nesba, Arnaldurja Indriðasona, Karin Fossum, Larsa Keplerja in ostale tovarišije. Napeta zgodba o odprtih ranah, ki se zlepa ne zacelijo; borbi za oblast in moč, ki pušča grozne posledice in o lovcih, ki postanejo plen. Priporočam.

Seveda k branju sodi tudi izbrana glasba. To pot mi v kontekst sodi le ena. Klasika New Model Army v preobleki Sepulture, The Hunt:



O knjigi tudi na:

Bukla
Emka
Goodreads
SheKnows
Misterious Reviews
CriminalElement
Complete Review
Jussi in Facebook  

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez