Preskoči na glavno vsebino

V tvoji puščavi: njuno

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi.

(vir slike: emka.si)

Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.

Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.

Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, njuno je bilo njegovo moledovanje za vizo, njuna je bila pot v puščavo in v puščavi, njune je bila razdalja njegovega pogleda na njeno telo v kopalnici, njuno je bilo tudi njeno povabilo k poslušanju zvoka zvezd. To njuno doživljanje bralec sprva izkusi le prek njegovih besed, nato se marsikaj doda in dopolni tudi z njenimi. Nasploh je ta skoraj roman takšen, da šele na koncu sklene krog, ki je potreben za občutek, ki ga želi zbuditi. In kaj želi vzbuditi?

Na to vprašanje je odgovor pravzaprav kar težak. Vsaj polovico knjige smo priča relativno enostranskemu prigovarjanju k temu, kar je njuno. Njena nedostopnost in pogosta ignoranca do tega njunega, v bralcu počasi zbuja željo, da bi ji iskrica vseeno čim prej preskočila. A gre za razmerje, ki raste počasi in tudi knjiga, dasiravno kratka, sledi natanko temu vzgibu. Prav začutiš, kako te knjiga uči, da se v resnici dvojine, kar je najino, ali vajino, njuno ne da prehiteti in zaključiti v smeri, kjer bi to želel jaz, ti ali on. V drugem delu knjige spregovori tudi ona. In nemara so njene besede veliko bolj presunljive. Sploh zato, ker razkrijejo, kako se znotraj nje, kot jo je videl on, skriva veliko bolj njunemu naklonjeno bitje. Zato ti je še toliko bolj tesno pri srcu, ko počasi slutiš, kako se bo zadeva iztekla. Hudiča, prav nič ni treba slutiti, saj je že prvi stavek v knjigi dovolj nazoren glede tega, kako se bo vse skupaj končalo.

Predvsem pa zgodba in še veliko bolj način naracije prebudita zavest o prostoru. Dvojina se lahko izreka tudi na ta način. Gre za učni primer tega, kako sta dva lahko blizu in hkrati zelo zelo daleč. Kako je potrebno počasnega truda za to, da najdeš pravo bližino. Kako je potrebno bližino zgraditi in kaj vse se lahko vmes dogodi, da je ta naloga še težja. Vendar pa je formula relativno jasna: od vsega začetka knjige, pa do njenega konca, glavne niti poteka njune zgodbe vleče ona. Ona večino časa določa bližino, ki se bo zgradila med njima in on se venomer bolj najde v situacijah, kjer si želi, da bi to bližino določila mnogo bolj blizu, kot jo. Ona je tista, ki se odloči, koliko komunikacije je potrebne in ona je tista, ki se odloči, kdaj je zgodbe njunega konec. A tudi njen odnos do njunega je precej bolj naklonjen, kot se zdi in tudi ona ima marsikaj lahko položenega v obžalovanje. Kolikor si seveda to lahko privošči.

In on? On je pri vsem tem lutka, ki jo giblje roka njenega odnosa do njune dvojine. On vedno bolj čuti praznino v prostoru med njima, kjer si želi bližine. On je na koncu obstal pred breznom te praznine in sedaj strmi vanj. Nepreklicno. In se dvajset let po tem njunem potovanju odloči, da obračuna s tem breznom in praznino v njem. In spiše roman. Skoraj roman. Spiše spomin nanjo in se skuša ločiti od nje. Prenehati s hrepenenjem, s katerim je edinole lahko tolikokrat v teh letih premoščal to brezno njunega, brez bližine. In je napisal knjigo. Napisal je skoraj roman in mu dodal posvetilo njej. Zato je V tvoji puščavi edini možen zaključek njune zgodbe in zgodbe njunega.

Lepo je brati zgodbo In v tvoji puščavi. Navkljub hrepenenju po nedosegljivem, ki kar buči iz vrstic. Ali prav zaradi tega.

Tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl