Preskoči na glavno vsebino

V tvoji puščavi: njuno

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi.

(vir slike: emka.si)

Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.

Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.

Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, njuno je bilo njegovo moledovanje za vizo, njuna je bila pot v puščavo in v puščavi, njune je bila razdalja njegovega pogleda na njeno telo v kopalnici, njuno je bilo tudi njeno povabilo k poslušanju zvoka zvezd. To njuno doživljanje bralec sprva izkusi le prek njegovih besed, nato se marsikaj doda in dopolni tudi z njenimi. Nasploh je ta skoraj roman takšen, da šele na koncu sklene krog, ki je potreben za občutek, ki ga želi zbuditi. In kaj želi vzbuditi?

Na to vprašanje je odgovor pravzaprav kar težak. Vsaj polovico knjige smo priča relativno enostranskemu prigovarjanju k temu, kar je njuno. Njena nedostopnost in pogosta ignoranca do tega njunega, v bralcu počasi zbuja željo, da bi ji iskrica vseeno čim prej preskočila. A gre za razmerje, ki raste počasi in tudi knjiga, dasiravno kratka, sledi natanko temu vzgibu. Prav začutiš, kako te knjiga uči, da se v resnici dvojine, kar je najino, ali vajino, njuno ne da prehiteti in zaključiti v smeri, kjer bi to želel jaz, ti ali on. V drugem delu knjige spregovori tudi ona. In nemara so njene besede veliko bolj presunljive. Sploh zato, ker razkrijejo, kako se znotraj nje, kot jo je videl on, skriva veliko bolj njunemu naklonjeno bitje. Zato ti je še toliko bolj tesno pri srcu, ko počasi slutiš, kako se bo zadeva iztekla. Hudiča, prav nič ni treba slutiti, saj je že prvi stavek v knjigi dovolj nazoren glede tega, kako se bo vse skupaj končalo.

Predvsem pa zgodba in še veliko bolj način naracije prebudita zavest o prostoru. Dvojina se lahko izreka tudi na ta način. Gre za učni primer tega, kako sta dva lahko blizu in hkrati zelo zelo daleč. Kako je potrebno počasnega truda za to, da najdeš pravo bližino. Kako je potrebno bližino zgraditi in kaj vse se lahko vmes dogodi, da je ta naloga še težja. Vendar pa je formula relativno jasna: od vsega začetka knjige, pa do njenega konca, glavne niti poteka njune zgodbe vleče ona. Ona večino časa določa bližino, ki se bo zgradila med njima in on se venomer bolj najde v situacijah, kjer si želi, da bi to bližino določila mnogo bolj blizu, kot jo. Ona je tista, ki se odloči, koliko komunikacije je potrebne in ona je tista, ki se odloči, kdaj je zgodbe njunega konec. A tudi njen odnos do njunega je precej bolj naklonjen, kot se zdi in tudi ona ima marsikaj lahko položenega v obžalovanje. Kolikor si seveda to lahko privošči.

In on? On je pri vsem tem lutka, ki jo giblje roka njenega odnosa do njune dvojine. On vedno bolj čuti praznino v prostoru med njima, kjer si želi bližine. On je na koncu obstal pred breznom te praznine in sedaj strmi vanj. Nepreklicno. In se dvajset let po tem njunem potovanju odloči, da obračuna s tem breznom in praznino v njem. In spiše roman. Skoraj roman. Spiše spomin nanjo in se skuša ločiti od nje. Prenehati s hrepenenjem, s katerim je edinole lahko tolikokrat v teh letih premoščal to brezno njunega, brez bližine. In je napisal knjigo. Napisal je skoraj roman in mu dodal posvetilo njej. Zato je V tvoji puščavi edini možen zaključek njune zgodbe in zgodbe njunega.

Lepo je brati zgodbo In v tvoji puščavi. Navkljub hrepenenju po nedosegljivem, ki kar buči iz vrstic. Ali prav zaradi tega.

Tudi na:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga