Preskoči na glavno vsebino

Praško pokopališče: fikcija, bolj resnična od resnice

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj, da svoje junake pošlje na to potovanje. 

Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem?


(vir slike: mladinska.com)


Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi jo pripisal prav njemu. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi vedel, da jo je napisal Eco. Vzel je življenjske zgodbe Simoneja Simoninija, ki se odvijajo na različnih prizoriščih Evrope v 19. stoletju. Z znanimi in malo manj znanimi soigralci. Vic Ecove zgodbe je v tem, da so vsa prizorišča in dogodki, kot tudi nastopajoče osebe, zgodovinsko zares tudi živele. In počele natanko to, kar počnejo v Praškem pokopališču. Kar je Eco dodal, je Simonini. Iznajdljivi ponarejevalec listin, ki skozi knjigo splete zanimive izkušnje in nepozabne dogodivščine. Simonini je plod Ecove domišljije in nastopa kot nekdo, ki se znajde na pomembnih mejnikih zgodovine Evrope. Sam pa je glavni akter pravzaprav le okvirne zgodbe, kjer ustvarja dnevniške zapise svojega življenja, da jih mi, bralci, lahko zaužijemo skozi knjigo. Da je branje te okvirne zgodbe, zgodbe okvirja, res zanimivo, Eco Simoniniju na začetku podari izgubo spomina, zato marsikaj k njemu prihaja postopoma, tudi odnos do Dalla Picole, skrivnostnega opata, ki je zbujen ravno takrat, ko Simonini ni, živi pa v neposredni bližini njegovega stanovanja. A odnos med njima naj ostane zakrit.

In v zgodbi se zgodi ogromno stvari, poje ogromno dobre hrane, sprehaja po neskončno mnogo zanimivih ulicah, ubije kar nekaj ljudi in ponaredi tudi nemalo dokumentov. Predvsem pa se dogaja eskalacija antisemitizma in manifest vsesplošne miselnosti, da so torej Judje krivi za marsikaj, kar se godi. Torej, kar se je godilo v Evropi 19. stoletja. Simonini se je s tem srečal že zelo zgodaj, preko svojega deda in če ima ta knjiga kakšno rdečo nit, je to to. Sicer boste ob branju prisluhnili tudi satanistom, prostozidarjem, pisatelju Dumasu in drugim. Prav prednost Umberta Eca se v takšnem primeru zdi njegovo breme. Zato, ker so vse (pod)zgodbe, ki smo jim priča v tej relativno obsežni knjigi (skoraj 600 strani v slovenskem prevodu), napisane na podlagi Ecovega dobrega poznavanja kulturne in tudi druge zgodovine. To pa pomeni, da je vse popisano s filigransko natančnostjo. Detajli, ki se v brk režijo nepripravljenemu bralcu, ga zelo hitro napadejo z mnoštvom dogodkov, receptur in občutij, ki občasno delujejo zastrašujoče in utrudljivo. Verjetno pomaga, če veš kaj več o osebah, ki v Praškem pokopališču nastopajo, nevednemu pa, kot bi mu sekira padla med zarjavele vijake. A to, se mi zdi, je nekaj, kar bi zmogli redki. Eco ni bralni fastfood. Niti približno ni takšno Praško pokopališče. V tem oziru bi lahko rekli, da je napisal neko svojo verzijo Jonassonovega Stoletnika, ki se je natanko tako znašel ravno tam in napravil ravno to. V Ecovi različici. S tem, da ima Jonasson v svojih mislih čisto drugačne bralce, kot jih ima Eco. In o tem govorim, ko govorim o odmeri ravno pravšnje svobode pri pisanju.

A najgloblja draž, ki v rit sune še tako brezosebnega bralca Praškega pokopališča, je prav čustvo, ki se vleče čez celo knjigo in počez vleče osebnostno portretiranje našega ponarejevalca in (tudi) kuharja Simoninija: sovraštvo. Sovraštvo do Židov. V knjigi najdemo pravzaprav največja nasprotja, ki lahko soobstajajo hkrati. Po eni strani namreč vse buči in kriči od zgodovinsko preverljivih dejstev, tako tudi tekst, ki ga je Simonini (kot vse ostale) ponaredil. Tekst z naslovom Praško pokopališče. Prav ta tekst, ki ga je – med drugim – Simonini tako oblikoval zaradi spomina na deda in njegovo sovraštvo do Židov, je Eco obarval kot resnični izvor slavnega antisemitskega propagandnega besedila Protokoli Sionskih modrecev. Taistega, ki ga je v 1930ih Hitler predpisal kot šolsko čtivo. Taistega, ki je šolski primer propagandne laži, v svet spuščene s ciljem zanetiti sovraštvo. Uspešnost te propagande seveda ni pod vprašajem. In natanko s tovrstnimi lažmi, ki lahko spremenijo zgodovinske resničnosti, se igra Eco v Praškem pokopališču. Sovraštvo do Židov je raziskovano do obisti, prav tako način, kako so v različnih delih Evrope gradili svoj odnos do njih. In nekje vmes Eco skrije oz. razkrije tudi 'resnico'. To igračkanje z različnimi dojemanji tega, kaj je res, kaj ni; kaj je fabula in kaj življenje izven nje; in v končni fazi, kaj je zgodovina in kaj je zgodba – kdaj se ena konča in druga prične … je obrt, ki jo Umberto Eco odlično obvlada.

V tem branju je potrebno, da bralec aktivno postavlja oklepaje. Pred seboj ima obsežno zgodbo, za katero se zdi, da ima nekaj različnih ciljev. Povleči bralca v osredje političnih spletk devetnajstega stoletja; razorožiti etično nedotakljivost družinske dediščine; miselno izenačenje vseh mogočih teorij zarot, ki jim jasno predstavi eno; prikazati, kako je ta ena laž v resnici laž, fikcija; pritlehno pokazati, kako uporaben, v čisto zgodovinskem kontekstu, je poklic ponarejevalca; ponuditi uvid v pisateljevo izjemno širino, v kateri še tako majhna podrobnost ne ostane izven igrišča. Le slednje mu to pot lahko štejem v minus, dasiravno je vsega zelo veliko in bralec se v vsem tem dogajanju in razmišljanju, podeljevanju kontekstov, zlahka izgubi. A tudi to je nekaj, kar v resnici več pove o meni-bralcu kot o knjigi. Eco je čisto svojevrsten pisatelj. Nekje v ozadju imam občutek, da ničesar ne zapiše vnemar.

Da se vrnem na začetek, v resnici je količina svobode, ki si jo jemlje pisatelj, vedno omejena. Omejen si s šablono, ki si jo sam ustvariš, sliko uokviriš na način, ki si ga izbereš sam. A to je velika omejitev. Za veliko ustvarjalcev. Umberto Eco med slednje pač ne spada. Iz njegovih del običajno vije veliko informacij in znanja, sinteza vsega pa je običajno narejena na vrhunskem nivoju, kjer v resnici lahko uživamo vsak stavek tako, kot uživamo v vsakem požirku izvrstnega vina. Praško pokopališče ima le zelo širok okvir, ki odgovarja na dve glavni vprašanji, na kakšen način se dogaja Evropa in kakšno vlogo pri tem dogajanju ima fikcija.

Fikcija je ponaredek. Fikcija je laž. Laž je zakrivanje resnice. Resnica je odkritost stvarnosti. Odkritost stvarnost se nam daje kot fikcija. Praško pokopališče je roman, je fikcija. Praško pokopališče je ponaredek, je laž. Laž, ki razkrije stvarnost. Laž, bolj resnična od resnice.

''Oh, quelle histoire!''



O Praškem pokopališču tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s