To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko zelo težko. In zato, povsem verjamem tudi lagodju, ki ga prinaša lažno ime. Ime, za katerim se lahko skrijem. Povsem verjamem lagodju psevdonima, ki marsikdaj, tudi v tem zadnjem primeru, ki sem ga in ga bom navajal, pomeni institut ohranjanja avtorja v njegovi avtorskosti. V tem kar je in zna pisati. Čeprav se mora za prikaz tega na neki simbolni ravni ločiti od samega sebe. kot kaže, je vredno. Poleg tega se prav lahko tudi zgodi, da se nekje kasneje ta lagodje odpravi, pa tudi ni kakšne večje katastrofe. In v končni fazi, lahko to slednje s prenovljeno sporočilnostjo prinese celo večji uspeh, kot bi ga, če bi ta psevdonim nikdar psevdonim ne postal. Avtorjevo ali avtoričino delo pa še vedno govori svojo zgodbo. In ta je lahko, ne glede na ves govor o psevdonimih, odlična. Le da brez psevdonima nemara ne bi bila tako odlična.
Gornje besede so namenjene predvsem J. K. Rowling in njeni kriminalki Klic kukavice. Izdala jo je pod moškim psevdonimom Robert Galbraith.
vir slike: mkk.si
Kot velik ljubitelj skandinavskega kriminalnega žanra sem v osnovi večji pristaš samega konteksta, ki se nabira v zgodbi okoli razreševanja omenjenih treh osnovnih vprašanj kriminalke. To pomeni, da mi je zelo pomembno, kako je reševanje vseh zapletov in gibanje tako protagonistov kot antagonistov vezano na kulturo in družbo, socialni pedigre in psihologijo posameznika. Tako so mi zelo ljuba dela Sigurðardóttirjeve, tudi Nesba. Ker na način, kot pišeta onadva, žanr ni več le zaprt v osnovna pravila, temveč se s slikanjem družbe in folklore časovnoprostorskega konteksta nujno dotakneta tudi videnja tega, kar je. Kar v resnici obstaja. Zato je po mojem mnenju v skandinavski kriminalki mnogo fantastike; v obliki ekspresije, ki pa vendarle ni lokalizirana na Skandinavijo.
Zaradi tega bi pričakoval, da mi Klic kukavice ne bo všeč.
Pa mi je. Rowlingova je šla po mojem mnenju večinoma povsem drugo pot. Klic kukavice je izjemno minimalistični krimič. Nekako spominja na zgodbe o Herculu Poirotu. Vse skupaj je osredotočeno na moč dialogov. Nobene velike akcije, nobenega skandinavskega suspenza. V resnici nihče v tej knjigi ni življenjsko ogrožen. Kar je seveda čisto nekaj drugega, kot je na delu pri kakem Nesbu. A vendarle s tem, zanimivo, zgodba ne utrpi pomanjkanja napetosti, ki jo imamo tako radi in jo tudi terjamo, ko kupimo ali si izposodimo takšno žanrsko literaturo. Klic kukavice je napisan asketsko in tu ni nobenega poudarka na času ali prostoru, kjer se trenutno zgodba odvija. Poudarek je na počasni izgradnji celotnega prepleta, ki se odvija pred očmi tako detektivu kot tudi bralcu. In tu je Rowlingova pomislila na vse: vpletla je tako različne osebe, različne karakterje, z različnimi motivi in različnimi možnostmi, da bralec v resnici do konca ne ve, kako se bo vse skupaj razpletlo. Zato konec zgodbe – prav tako kot vse tiste s Poirotom – na dober način utemelji vse za nazaj. Vse ostalo, kar se tišči skupaj k tej asketski formi detektiva, ki preiskuje dogodek in sestavlja sestavljanko, je le balast, ki je v nekaterih primerih nujen, v drugih malce manj. Tako verjamem, da je bilo potrebno v zgodbo dodati nekaj strani, ki se nanašajo zgolj na detektiva Cormorana Strikea, čeprav večinoma z reševanjem primera nimajo nič skupnega. A to je predvsem pokazatelj, da bo Rowlingova napisala vsaj še nekaj del, ki jih bo reševal Cormoran Strike, kar pa tudi ni tako slabo. Po drugi strani se zdi npr. končni fizični spopad Strikea z antagonistom (seveda ne povem, kdo je to), nekaj povsem odvečnega. Celo nekaj, kar dela škodo. Do takrat je Strike namreč ohranil poirotsko dostojanstvo, ki pritiče dobri inteligenci in je zmožna reševati zapletene primere. Šlo bi tudi brez tega. A nič ne de, zgodbi verjamem. Pa še Cormoran Strike (skupaj s karakterno odlično zamišljeno tajnico Robin) mi je mnogo bolj simpatičen kot Adler-Olsnov Carl Mørck, ki se mi zdi najbolj šibka točka serije Oddelka Q.
Klic kukavice je torej super žanrsko čtivo, ki ga bodo v roke vzeli ljubitelji kriminalk. Tisti, ki imajo radi Agatho Christie, bodo uživali tudi tu. Ta knjiga ne moralizira in se ne trudi spreminjati svet v kako teorijo globalne zarote, pa tudi ne sili bralca v sledenje mnogim protagonistom ter njihovim izletom skozi čas in prostor. Branje bo sledilo tistemu, čemur kriminalka mora: predvsem razvoju vedenja tega, kdo je to storil in kako je to storil (precej manj o tem, zakaj je to storil). V razvoju tega vedenja pa je Rowlingova očitna mojstrica. Leta pisanja so seveda naredila svoje in ja, knjiga se zelo dobro bere. Na nobeni točki se knjiga ne vleče, razgibana je v ponudbi možnosti razpleta, slednji pa na koncu zares odlično zaključi celotno zgodbo.
Klic kukavice je nekaj, kar bi priporočil vsem ljubiteljem predvsem klasične kriminalke. Pa tudi ljubiteljem prevladujoče skandinavske žanrske sekcije. Mogoče bi jo lahko pogumno dojeli tudi kot resno napoved konca natanko tej prevladi.
✭✭✭✭✩
O Klicu kukavice tudi na:
Avtoričino spletno mesto
Komentarji
Objavite komentar