Preskoči na glavno vsebino

Jugoslavija, moja dežela: branje letošnjega kresnika

Odkar sem pred dnevi obrnil zadnjo stran Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, se kar neverjetno velikokrat zalotim pri branju odzivov na to knjigo. Med ljudmi, bralci in nebralci seveda. Ne toliko stroke. In branja so zanimiva, pozornega bodo popeljala od pohval do slabih kritik. Ob vsem tem se večkrat nasmejem, dostikrat prikimam, nekajkrat nemalo užalostim in obenem tudi razveselim. Všeč mi je doba, ko literarno delo dviguje prah. A bilo bi bolje, če bi ga dvigoval post festum branja vsaj nekaj poglavij, ne pa, kot se zdi, post festum branja naslova.

(vir slike: knjigarna-beletrina.com)

Moja izkušnja z Vojnovićevim romanom je super dobra. Inteligentno, tenkočutno, psihološko dovršeno napisano občutje mladega Vladana, ki se znajde na razpotju in v prihodnost lahko vidi le tako, da zaključi in dokončno obračuna z duhovi preteklosti. In to je to. Sledi izjemno berljiv in neprisiljen spust v njegovo popotovanje, v katerem išče svojega očeta in mu gume prečijo ceste do Bosne, Srbije in nazaj v Ljubljano; vzporedno pa beremo poglavja izpred 16 let, zgodbe, ki sicer ciljajo natanko na začetek vojn, ki so zaznamovale razpad Jugoslavije, a toliko bolj ciljajo na to, kako je to doživljal mlad najstnik, ki ima na vse skupaj pač svoj pogled in očeta, ki je živel in dihal kot oficir JLA. Če k njegovi zgodbi dodate mamo, ki prihaja iz Slovenije in sama seboj nosi tipičen slovenski pedigrejem v obliki zapečkarskega družinskega okolja z izključujočim očetom in tiho materjo; Vladanove zgodbe odraščanja v Puli in Fužinah ter svetlo luč v učiteljevem oknu, ki ji je ime Nadja ter izjemno napetost, ki jo na poti proti koncu romana zgodba gradi in se končno izteče v obračun dveh, ki je v resnici obračun enega samega s samim seboj, potem dobite vrhunski izdelek.

Roman Jugoslavija, moja dežela, bi lahko imela, kar se mene tiče, minimalno opravka z Jugoslavijo, ker fokus zgodbe doživljam marsikje drugje. Težko bi trdil, da bi zgodba ne preživela, če bi jo iztrgal iz prostorskega in časovnega konteksta, v katero jo je vpel Vojnović. A jo je. In seveda to potegne stvari za sabo. Vojnovič se potrudi z orisom tega konteksta. Pravzaprav eden najmočnejših adutov te knjige je pripovedovalec zgodbe. Vladanove zgodbe ne pripoveduje njegova mama, kar je dobro. Njeno gledišče mogoče ne bi tako presenečalo. Prav tako njegove zgodbe ne more pripovedovati njegov oče, ker se večino romana sploh ne ve, kaj se z njim dogaja. In če bi Vojnović zavzel njegov položaj, bi mnogo suspenza šlo po zlu. Te zgodbe tudi ne bi mogel tako učinkovito povedati nekdo tretji. To, da je zgodba v večji meri prvoosebna pripoved Vladana, tako otroka, ki išče svojo identiteto, dom, starše in skuša biti normalen otrok kot tudi odraslega, s preteklostjo razčiščujočega človeka, ki mnoge stvari (predvsem bralcu, a tudi sebi) odkriva sproti. V sprotnem razvoju zgodbe se dogaja tudi to, da so mnogi liki razviti sproti. In tu bi lahko umestil moja pomisleka: nekatere zgodbe stranskih likov bi lahko imele nekaj manj strani. Tako bi glavna zgodba ne utrpela padcev ritma. Vendarle je ta dovolj premočrtna, da ji bralne sinkope niso v prehudo škodo. A se zdi tudi, da so načini, kako se zgodba prelamlja v razplet, mogoče za odtenek preveč neizsiljeni od nujnosti poteka zgodbe same. Kar zgodijo se. Kot deus ex machina, ki brcne avto, ko se zdi, da je ta v prostem teku, nazaj v prestavo, za nadaljevanje in iztek.

Rdeča nit Jugoslavije, moje dežele je sledeča: Vladan odide na svoj najpomembnejši roadtrip do sedaj, vmes doživlja epizode, skozi katere nam avtor tako ali drugače riše svoj pogled na prostor bivše skupne države. Iskanje očeta, ki je vojni zločinec, pa se v končni fazi zaključi nekje povsem drugje. Bistven del romana je prikazan v načinu, koliko žrtev in grenkih okusov je pripravljen sprejeti Vladan na tej poti. Če bi sam nastopal v Vojnovićevem romanu, bi želel nastopiti nekje prosti koncu zgodbe. Nastopati bi želel kot nekdo, ki bi ga skušal prisiliti k umiritvi. K pustiti-biti. Sicer na nekoliko drugačen način, kot so to naredili drugi. A ker sem le bralec, bom le vesel, da takšnega lika avtor ni umestil zraven. To, kako se roman in Vladanova zgodba končata, prepuščam bralcu, da ne pokvarim vsega.

Ker se debate okoli tega romana dostikrat sučejo tudi okoli kresnika za letošnje leto, ki ga je prejel Vojnović za ta roman, vseeno težko pristavim kaj bistvenega (če ne drugače, vsaj zato, ker ostalih del v konkurenci nisem prebral). Težko bi rekel, da mi je veliko do teh debat. Sam knjižne nagrade – čeprav so marsikateremu ustvarjalcu dobrodošle, vsaj v moralnem oziru – jemljem predvsem kot enega od zalivčkov, kamor bom popeljal svojo ladjo, s katero odkrivam nove knjižne naslove. Teh zalivčkov je sicer mnogo (eden od njih je npr. Booker, tule je letošnji seznam nominirancev). Zgodb, ki jih tako najdem in preberem, je zato ravno tako mnogo. Knjig, ki bi jih moral prebrati poleg teh, ki jih, ne glede na nagrade, pa na žalost še mnogo več.

Moje druženje z Jugoslavijo, mojo deželo, je minilo hitro. Če je merilo dobre zgodbe zame (med drugim tudi) to, da se z lahkoto vidim, kako čitam tudi njenih naslednjih 200 strani, potem je, vsaj v tem oziru, Vojnović spisal zelo fino branje.


O Jugoslaviji, moji deželi, tudi:

AirBeletrina
RtvSlo
Bukla
Facebook stran
Siol
Pogledi
Goodreads





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s