Preskoči na glavno vsebino

Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku: utrgancija, ki je godila

Povsem zrel sem bil za eno knjižno utrgancijo. Ne verjamem namreč tistim, ki trdijo, da lahko berejo le resne knjige, knjige, od ''katerih nekaj odneseš'', od filmov gledajo le Tarkovskega in se v pogovoru nikoli ne poslužijo kakih neumnih tem, ki so tam le zato, da skrajšajo čas. Če vam uspe živeti resno življenje in se ukvarjati z resnimi problemi le na resen način, potem seveda kapo dol. Jaz vem, da tega ne zmorem. Brez sproščenih umojebov, ki so tu zato, da zabavajo in ponudijo ciničen, smešen, neškodljiv in hkrati popolnoma nekoristen način preživljanja časa, bi sam postal tak ljubek umojeb. Potem pa si zamislite, kako bi bilo, če bi se na svetu sprehajalo preveč takšnih ljubkih… aja,… ne, slaba primera. My bad. Kakorkoli že, knjiga z zgornjim naslovom spada v kategorijo popolnoma nekoristnega branja, ki pa močno zabava. 


(vir slike: bukla.si)

O tem delu sem dobil že nekaj vprašanj. Marsikoga je spodbodel nekoliko neumen naslov, ki ne pove ničesar, a vseeno zadeva v trenutku naslova postane ''mogoče zanimiva'' (mimogrede, odgovor na to, kaj je najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku, je zapisan dokaj zgodaj v knjigi). Vendarle sem se zalotil, da težko povem nekaj konsistentnih afirmativnih stavkov o zgodbi v knjigi. Zato mogoče pristop na kontra način. Po poti negacije. Pa se vprašajmo, kaj ta knjiga ni?


1. Ta knjiga ni namenjena preresnemu bralcu, ki bi v stavkih iskal alegorije življenja in višji smoter

2. Ta knjiga ni nekaj, kar bi povprečna mati – če si lahko zamislimo kaj takšnega – priporočila v branje svojemu otroku.

3. Ta knjiga nima junaka, ki bi bil izrazit protagonist in bi imel kvečjemu kako moralno dilemo ali dve, s katero bi se soočal in bi mi kot bralci z zavzetostjo stopali z njim po poti težkih odločitev do zadnje strani.

4. Ta knjiga nima le ene rdeče niti in junak nima premočrtne poti za dosego cilja, za katerega zgolj mi, bralci, mislimo, da je cilj. Način pripovedi ni primer tega, kako bi lahko vnaprej uganili potek zgodbe.

5. Zastranitve v tej knjigi niso zastranitve, temveč so večkrat glavna zgodba, pri čemer, na žalost na račun tempa branja, to dojamemo šele kasneje.

6. Knjiga nima zgodbe, ki bi hotela le na trenutke spominjati na misije Roberta Langdona, ki rešuje svet pred kako starodavno sekto, knjiga se zdi kot neposredna kritika tovrstnih šiferskih zgodb, čeprav je bila napisana že 2001, takrat pa so bili zunaj le Angeli in Demoni. Mogoče je zato danes še boljše branje in še mnogo bolje karikira uspešne hibride med Poirotom in Indiano Jonesom.

7. Glavni junak zgodbe ni mešanica Jezusa, Schwarzeneggerja, Einsteina in še kakega drugega dobrega moža, ki bi imel v ozadju kvečjemu kako žalostno zgodbo iz preteklosti, s katero bi lahko opravičeval svoja nespametna dejanja in nas silil v sočutje z njimi. Glavni junak je precejšnje nasprotje vsega tega. In predvsem ve, kaj hoče (nekje na 15. strani, če greste od zadaj proti začetku knjige, boste v drugem ali tretjem odstavku to zlahka prebrali).

8. Zgodba nima nič proti zanemarjanju družine, lažem, lenobi, drogiranju, ponovnemu drogiranju, zapravljanju tujega denarja in izkoriščanju neprijetnih situacij ter nesreče drugih sebi v prid.

9. Zgodba ni dolgočasna in tudi ni napisana tako, da bi ji težko sledil.

10. Zgodba se zdi, da nima posebno dobre ali revolucionarne ideje, ki je ne bi prebrali že kje prej, vendarle pa so forma, jezik in način razmišljanja junaka tako zelo neposredni in boemski ter na čase tudi zelo smešni, da te to sploh ne moti. 

11. Čeprav je oglaševan kot triler, zgodbe nisem dojel kot takšne. Ima elemente, daleč pa je stran od tega, da bi šlo za tipični žanr.

12. Konca romana ne pričakuješ. Sploh.


Najboljše, kar se lahko zgodi nekemu rogljičku bo marsikoga navdušila. Problem je le v tem, da se resnično zdi, da se je avtor veliko bolj ukvarjal s stilom pisanja, ki se trudi opisovati vsakodnevno življenje boema, pri čemer je uspel prikazati pravi mali priročnik vsega, kar so nas učili, da se ne sme početi, kot pa z razvojem zgodbe, ki se le v obrisih prikazuje kot jasna, a ima z izpeljavo nekaj težav. Se pa velikokrat zalotim, upravičeno ali ne, racionalno ali ne, kako z zanimanjem spremljam predvsem zgodbe o načinu življenja, ki mi je popolnoma nedostopen in ga – po pravici povedano – niti ne bi želel živeti – sem tudi v Rogljičku precej užival. Nikakor ne gre za roman, ki bi ga želel sam napisati, ga je pa nekdo drug. Pablo Tusset.

Tale utrgancija je neizmerno godila.


O Tussetovem prvencu tudi na:

Bukla
Goodreads
BlogCritics
Grove Atlantic
Variety
Publishers Weekly 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga