Zopet krimič. Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben
?
(vir slike: emka.si)
Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje megle. Če bereš, pač nimaš časa delati drugih neumnosti. In, glede na to, da veliko izumov, od kolesa do telefona in interneta, lahko v neki pavšalni interpretaciji stekajo v človekovo nezadržno željo po hitrejšem, učinkovitem in boljšem izkoristku časa in premagovanju razdalj, ima današnji svet, pa kdor to hoče videti in kdor ne, kar nekaj presežka v času. Kako se ta presežek koristi, je nekaj povsem drugega. Oglaševanje branja, ki nagovarja prav ta presežek, upam, pride do rezultata. Zato mi je všeč. A Cobena se kljub temu nisem lotil do sedaj. Brez posebnega razloga. Preprosto preveč drugega.
A mi je knjiga všeč. Zgodba je dovolj kompleksna, da ponudi nekaj več in iztek je dovolj poseben, da si kot kriminalkožer potešen. In ker je o kriminalkah večinoma nezaželeno preveč govoriti (kaj hitro stegneš jezik in nekomu uničiš napeto zgodbo), le nekaj odstavkov, mojih vtisov:
Če bi se odločal na podlagi naslova, bi knjige ne prijel v roke. Ostani blizu je naslov, ki o vsebini in žanru, kamor piše Coben, ne pove ničesar. Pravzaprav je naslov popolnoma irelevanten. A jasno je, da gre za uveljavljeno pisateljsko ime in ne glede na naslov veš, kaj lahko pričakuješ. V tematskem oziru, kvaliteta te verjetno še vedno lahko preseneti.
Zgodba se gradi zelo počasi. Veliko časa Coben posveti preteklosti glavnih junakov. Zanimivo, sedaj ko razmišljam, niti ne vem, kako bi faktično lahko informacije, ki jih dobim na prvi polovici knjige, koristil pri razpletanju zgodbe. A vseeno, točno to jemljem kot veliko prednost in Coben tu kaže, da se ne omejuje specifično in preveč v žanr. Pokaže, da se trudi in mu tudi dobro uspe zlesti pod kožo glavnih junakov in njihovih odnosov.
Prav čutiš lahko, kako zgodba eksponentno gradi suspenz. Če lahko prvih sto strani prebereš po odlomkih v dveh, treh dneh, potem boš naslednjih sto skoraj prisiljen prebrati v enem. V tem tempu. Zadnje razdelke napadaš kot si hlastnil Dinotov burek po nekajurnem žuranju ob tretji uri zjutraj. Coben zna stopnjevati.
Kljub kratkim izletom v popise kadrov, kjer nastopata Ken in Barbie (kdor bo prebral knjigo, njunih strasti pač ne bo pozabil), knjiga ne vsebuje nič neprebavljivega. Ni nekih eskalacij nasilja, hej, zločin, THE zločin, ki napravi krimič krimič, visi v zraku kar nekaj časa. A nič ne de. Hudič je v drugih detajlih.
Kljub dogajanju, ki se zvečine ovija na psihološki ravni junakov, imamo tu Kena in Barbie. Mlad par, ki niti približno nima glavne vloge v zgodbi, a vseeno zelo markatno. Njuna ljubezen drug do drugega, še bolj pa do tistega, kar počneta z otroškim entuziazmom, je nekaj neverjetnega. Spominja na ikonografijo Antona Chigurha, kot jo je portretiral McCarthy v Ni prostora za starce. In kaj počneta v zgodbi? Ključni besedi: spajkalnik, sečevod.
Če bi bila Ostani blizu basen, bi njeno moralko lahko zapisal takole: Če nečesa pomembnega nisi napravil toliko let nazaj, imaš sedaj lahko zaradi tega več problemov. In več trupel. In več solz. Torej je v resnici bolje, da si tiho tudi sedaj. Coben ni napisal moralke, dal pa je jasno vedeti, da njegovi junaki ne morejo mimo bremen preteklosti. But on the other hand, who really can?
Coben je v moji bralni karieri poskrbel tudi za precedens. Na zadnji strani knjige – ko je zgodbe že konec – so zahvale in med temi je moč prebrati tudi priložnost, ki jo Coben kot avtor ponuja. Za primerno donacijo v dobrodelne namene ponuja možnost, da vključi tvoje ime (in priimek) ali prijateljevo v naslednjega od romanov. Tako si lahko zagotoviš mesto v zgodbi Harlana Cobena, kar vseeno ni kar tako. Hej, kaj takšnega res še nisem videl in čeprav mi takšne diverzije še bolj oddaljujejo ideal spontanega pisanja po navdihu, se zavedam, da gre v prvi vrsti za obrt. Obrt se pa vedno lahko prilagodi. In vseeno, gre le za ime. Podarim-dobim se v tem primeru preslika v podarim-pojavim se v krimiču Harlana Cobena. Tudi prav. Neškodljivo in verjetno tudi z dobrimi posledicami. Če koga zanima, naj piše na charity@harlancoben.com .
Ostani blizu je branje, ki se ga lotite, ko boste potrebovali zanesljiv žanrski užitek. Prebral sem nekaj kritik, da je preveč podoben prejšnjim, a sam seveda s tem nisem imel težav, ker je bil moj prvi. Gre za kompaktno zgodbo, ki odstira tančico za tančico, zraven pa, kot rečeno, prijetno stopnjuje tempo. In,kar je najpomembnejše, še vedno gre za iskanje tistega, ki je kriv. Fina zadeva.
Ostani blizu tudi na:
Emka
Bukla
Goodreads
Spletno mesto Harlana Cobena
Express
Trailer
The Columbus Dispatch
The Book Boy
My Reading Room
Sentientonline
Komentarji
Objavite komentar