Preskoči na glavno vsebino

Ostani blizu: kriminalka, v kateri nastopata Ken in Barbie

Zopet krimič. Tako pač je, žanrska literatura je pri meni funkcija zapika. A veš tisto, ko imaš en priljubljen prostor v gozdu, najljubši sedež v kafani ali mehurček v glavi, kamor se zatečeš, ko imaš vsega drugega overload. No ja, mogoče tega ne potrebujejo vsi. Jaz se tja se z veseljem vračam na oddih, ker mi je fino reševati zapletenke in se navdihovati nad detektivskimi sposobnostmi sebe kot bralca. Krimiči so pač kul. Eni so boljši, drugi malo slabši; eni zelo predvidljivi, drugi te držijo pokonci do zadnje strani; eni so kljub predvidljivosti zelo berljivi, drugi te na koncu navkljub velikemu razkritju lahko pustijo hladnega. Kje se tukaj najde Harlan Coben

?
(vir slike: emka.si)


Coben se mi je vtisnil v spomin pred časom, ko je bila njegovo pisanje v Ljubljani oglaševano celo prek plakatov, česar ne vidim pogosto. Ali pa je bil plakat tako uspešen, da mi je ostal v spominu. Oglaševanje branja in knjig se mi na splošno zdi v redu. To v večini primerov ni prodajanje megle. Če bereš, pač nimaš časa delati drugih neumnosti. In, glede na to, da veliko izumov, od kolesa do telefona in interneta, lahko v neki pavšalni interpretaciji stekajo v človekovo nezadržno željo po hitrejšem, učinkovitem in boljšem izkoristku časa in premagovanju razdalj, ima današnji svet, pa kdor to hoče videti in kdor ne, kar nekaj presežka v času. Kako se ta presežek koristi, je nekaj povsem drugega. Oglaševanje branja, ki nagovarja prav ta presežek, upam, pride do rezultata. Zato mi je všeč. A Cobena se kljub temu nisem lotil do sedaj. Brez posebnega razloga. Preprosto preveč drugega.

A mi je knjiga všeč. Zgodba je dovolj kompleksna, da ponudi nekaj več in iztek je dovolj poseben, da si kot kriminalkožer potešen. In ker je o kriminalkah večinoma nezaželeno preveč govoriti (kaj hitro stegneš jezik in nekomu uničiš napeto zgodbo), le nekaj odstavkov, mojih vtisov:

Če bi se odločal na podlagi naslova, bi knjige ne prijel v roke. Ostani blizu je naslov, ki o vsebini in žanru, kamor piše Coben, ne pove ničesar. Pravzaprav je naslov popolnoma irelevanten. A jasno je, da gre za uveljavljeno pisateljsko ime in ne glede na naslov veš, kaj lahko pričakuješ. V tematskem oziru, kvaliteta te verjetno še vedno lahko preseneti.

Zgodba se gradi zelo počasi. Veliko časa Coben posveti preteklosti glavnih junakov. Zanimivo, sedaj ko razmišljam, niti ne vem, kako bi faktično lahko informacije, ki jih dobim na prvi polovici knjige, koristil pri razpletanju zgodbe. A vseeno, točno to jemljem kot veliko prednost in Coben tu kaže, da se ne omejuje specifično in preveč v žanr. Pokaže, da se trudi in mu tudi dobro uspe zlesti pod kožo glavnih junakov in njihovih odnosov.

Prav čutiš lahko, kako zgodba eksponentno gradi suspenz. Če lahko prvih sto strani prebereš po odlomkih v dveh, treh dneh, potem boš naslednjih sto skoraj prisiljen prebrati v enem. V tem tempu. Zadnje razdelke napadaš kot si hlastnil Dinotov burek po nekajurnem žuranju ob tretji uri zjutraj. Coben zna stopnjevati.

Kljub kratkim izletom v popise kadrov, kjer nastopata Ken in Barbie (kdor bo prebral knjigo, njunih strasti pač ne bo pozabil), knjiga ne vsebuje nič neprebavljivega. Ni nekih eskalacij nasilja, hej, zločin, THE zločin, ki napravi krimič krimič, visi v zraku kar nekaj časa. A nič ne de. Hudič je v drugih detajlih.

Kljub dogajanju, ki se zvečine ovija na psihološki ravni junakov, imamo tu Kena in Barbie. Mlad par, ki niti približno nima glavne vloge v zgodbi, a vseeno zelo markatno. Njuna ljubezen drug do drugega, še bolj pa do tistega, kar počneta z otroškim entuziazmom, je nekaj neverjetnega. Spominja na ikonografijo Antona Chigurha, kot jo je portretiral McCarthy v Ni prostora za starce. In kaj počneta v zgodbi? Ključni besedi: spajkalnik, sečevod.

Če bi bila Ostani blizu basen, bi njeno moralko lahko zapisal takole: Če nečesa pomembnega nisi napravil toliko let nazaj, imaš sedaj lahko zaradi tega več problemov. In več trupel. In več solz. Torej je v resnici bolje, da si tiho tudi sedaj. Coben ni napisal moralke, dal pa je jasno vedeti, da njegovi junaki ne morejo mimo bremen preteklosti. But on the other hand, who really can?

Coben je v moji bralni karieri poskrbel tudi za precedens. Na zadnji strani knjige – ko je zgodbe že konec – so zahvale in med temi je moč prebrati tudi priložnost, ki jo Coben kot avtor ponuja. Za primerno donacijo v dobrodelne namene ponuja možnost, da vključi tvoje ime (in priimek) ali prijateljevo v naslednjega od romanov. Tako si lahko zagotoviš mesto v zgodbi Harlana Cobena, kar vseeno ni kar tako. Hej, kaj takšnega res še nisem videl in čeprav mi takšne diverzije še bolj oddaljujejo ideal spontanega pisanja po navdihu, se zavedam, da gre v prvi vrsti za obrt. Obrt se pa vedno lahko prilagodi. In vseeno, gre le za ime. Podarim-dobim se v tem primeru preslika v podarim-pojavim se v krimiču Harlana Cobena. Tudi prav. Neškodljivo in verjetno tudi z dobrimi posledicami. Če koga zanima, naj piše na charity@harlancoben.com .

Ostani blizu je branje, ki se ga lotite, ko boste potrebovali zanesljiv žanrski užitek. Prebral sem nekaj kritik, da je preveč podoben prejšnjim, a sam seveda s tem nisem imel težav, ker je bil moj prvi. Gre za kompaktno zgodbo, ki odstira tančico za tančico, zraven pa, kot rečeno, prijetno stopnjuje tempo. In,kar je najpomembnejše, še vedno gre za iskanje tistega, ki je kriv. Fina zadeva.


Ostani blizu tudi na:

Emka
Bukla
Goodreads
Spletno mesto Harlana Cobena
Express
Trailer
The Columbus Dispatch
The Book Boy
My Reading Room
Sentientonline





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga