Preskoči na glavno vsebino

Resnica o aferi Harry Quebert: o truplu, ki je rešilo vprašanje druge knjige

Nekaj je na tem Ženevskem jezeru.

Tja so leta 1816 potovali George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Wollstonecraft Godwin in Claire Claremont, med njimi je bil tudi John William Polidori, Byronov osebni zdravnik. In marsikaj pomenljivega, za svet kulture celo nepogrešljivega ima v tej druščini svoj pričetek. Vprašanje je le, ali so tisti ustvarjalni zanos prinesli s seboj, ali pa je tudi mesto in jezero doprineslo svoje. In vedno bolj se nagibam k temu drugemu. Izjemni posamezniki in očitno tudi vonj posebnega duha, ki ga najdemo tam nekje v levem spodnjem kotu Švice. Tako je po skoraj 200 letih Frankensteina še vedno fino vzeti v roke (tekst, ne doktorja) in seveda tudi jezero in mesto sta še vedno tam.

In tam je doma tudi Joël Dicker, ki je napisal eno od najbolj prodajanih kriminalk v zadnjem času nasploh. Poleg imena Galbraith (J.K. Rowling) bo to še eno ime, ki bo konkuriralo na lestvici najboljših kriminalnih del. Izjemno dobro. Dicker je svoj prvenec izdal leta 2012. Pravice za prevod so bile prodane za 32 jezikov, zanj je prejel je nagrado Grand Prix du Roman de l’Academie Francaise, nagrado Prix Goncourt des Lycéens, prehitel Brownov Inferno z lestvic najbolj prodajanih del v Evropi in prodal več kot 2 milijona izvodov svoje knjige. Lani je prišel tudi v ZDA, kjer naj bi ga Penguin, tako The New Yorker, izdal v nakladi 125 000 izvodov.

Gre za delo z naslovom La Vérité sur l’Affaire Harry Quebert, v slovenskem prevodu smo dobili Resnico o aferi Harry Quebert.

vir slike:emka.si

Skrivnostna, inteligentna, zasukov polna, neznank obilna, zajetna knjiga, ki na več kot 600 straneh prinaša prvovrstno kriminalko. Takšno, ki vsebuje tako elemente klasičnega who-did-it detektivskega poizvedovanja, twinpeaksovsko temačno občute življenja v preprostem ameriškem kraju, ki je svojo vlogo v romanu dobro odigralo, kot tudi metafikcijsko pripoved o pisateljevanju, dobro vpeto v zgodbo glavnih junakov. Marsikatera druga kriminalka postane otročje preveč enostavna, ko jo daš ob bok Dickerjevemu prvencu. V bistvu težko rečem kaj slabega. Na žanrskem nivoju si Resnica o aferi Harry Quebert zasluži čisto vse, kar je dobrega o njej napisanega. To bo knjiga, ki jo boste prihranili za kako potovanje ali dopust, ker ponuja zelo dobro spisano zgodbo.

In kaj se odvija v knjigi?

Pripoved se giblje okoli uspešnega mladega pisatelja Marcusa, ki po sila uspešni izdaji doživlja ustvarjalno krizo. V tem času obnovi prijateljstvo s starejšim, prav tako slavnim pisateljem Harryem Quebertom, ki je bil pred leti njegov profesor in mentor. Sedaj pa ga v resnici kar nekako prosi za pomoč pri pisanju novega dela, zaradi česar Marcusu za vratom diha tudi pohlepni založnik. Harry živi v mestecu Aurora in ima tam zelo močno prisotnost. Imel jo je že v preteklosti. Marsikaj se je v tem mestecu zgodilo in marsikaj tega ima zvezo prav s Harryem. Vsa stvar se zaplete, ko na vrtu njegove hiše v Aurori odkrijejo zakopano truplo petnajstletnega dekleta, ki ima ob sebi torbo z rokopisom romana Vir zla. To pa je knjiga, s katero je Harry pred več kot 30 leti zaslovel in to je dekle, ki ji je bilo ime Nola in je bila Harryeva fatalna ženska. Ali fatalno dekle. Dekle, s katero sta bila (ne)srečno zaljubljena, s katero sta skupaj sanjarila o skupnem življenju, dekle, ki mu je pretipkavala rokopis, mu kuhala in mu dajala navdih za pisanje, ko ga je potreboval. In na žalost tudi dekle, ki je v izjemno krvavih in, kakopak, skrivnostnih okoliščinah izginilo. Od tu nas zgodba in ritem zasukov povlečeta v brutalno branje, zaradi katerega bomo zares, ne le pregovorno, težko odložili knjigo. Marcus se zaradi pisateljskega dolga čuti poklicanega, da ubrani čast in nedolžnost Harrya, ki je seveda obtožen za umor petnajstletne Nole. Kar pa seveda ni enostavno, ko vsi indici kažejo prav na njegovo krivdo.

In krimič bo rušil mnogo enostavnih stereotipov tega, kaj potrebujemo za dobro kriminalno zgodbo. Ne zadovolji se z enim ali dvema zasukoma, temveč gre dlje. Prava poslastica za vse, ki neumorno berete žanrske zadeve zato, da bi odkrili storilca. Predvsem zato, ker prav do konca ni znano, niti nakazano, v katero smer bi se lahko zgodba odvila. Stran za stranjo se z odkrivanjem preteklosti odkrivajo tudi prave skrivnosti, ki jih že dolgo v sebi skrivajo prebivalci Aurore, njihove medsebojne navezanosti in povezave, ki jih imajo do nesrečne Nole. A v romanu nobena zgodba ni zaman. Zadovoljno obupani boste nekje na treh četrtinah branja odkrili, da se je krog možnih storilcev razširil do mogočnih proporcev. Vsakdo je lahko predmet dvoma. Vsakdo lahko v sebi nosi klico zločina, z vsakim je lahko nekaj narobe. Oziroma je bilo. Pred tridesetimi leti.

Branje nas torej neprestano prestavlja iz leta 2008 v leto 1975 in nazaj. Spremljamo prebivalce Aurore, hkrati pa spremljamo nekakšno dvojno zgodbo pisateljevanja in vseh tegob, povezanih s to poklicanostjo. Brali bomo o pisateljih na višku slave, na robu propada, v iskanju rešitev za krizo, v delovni vnemi, v laganju, v borbi z založniki, mediji, publiko, cenzuro in prevaro; šli po poti iskanja pisateljskih nebes in spoznali, kako se pisatelji lahko spravijo z moralo, se soočajo z resnico in skušajo popravljati krivice na način, kot jih ne more nihče drug. V začetne vrstice poglavja je Dicker vpletel tudi nasvete za pisanje, ki jih je Harry zaupal Marcusu, nemara tudi v teh najdete uporabne napotke, če se sami lotite pisanja. In kakor koli se zdi ta metafikcija spočetka popolnoma odveč, zgolj kot avtorjev izraz potrebe po tem, da bi ne podlegel klasifikaciji v zgolj-še-en-krimič in poskusa ustvarjati presežek žanra, ki je ob takšni zastavitvi zgodbe malodane popolnoma nepotreben, se misel ob branju vendarle razvije nekoliko drugače. Metafikcija je tu z drugim namenom. Z vsakim poglavjem in vsakim Harryevim napotkom lahko opazimo, kako je bilo pravzaprav njegovo mentorstvo odločilno za Marcusa. Ne le, da so ga naredili izvrstnega pisca in raziskovalca, ki je le po sledeh teh napotil lahko napisal knjigo – točno to knjigo, Resnico o aferi Harry Quebert – temveč je vedno bolj jasno, da je tako priklenil Marcusa nase. A ne z negativnim priokusom. Ni šlo le za mentorstvo, šlo je za izgradnjo prijateljstva, kar nam je ob branju knjige tako ali tako hitro jasno. In s tem se odpre še ena razsežnost tega, čemu pisati. Marcus je Resnico o aferi Harry Quebert zapisal iz moralnega dolga do prijatelja, ki so ga vsi zapustili in čeprav ga je na neki točki v tem želel odpisati tudi Harry sam. Kako sebičen si torej lahko v ljubezni do prijatelja? Kako pomembno je odkriti resnico? Ali je mogoče odkritje resnice le stranski produkt sebičnosti, ki pogojuje pisateljsko samoterapijo? Ker točno tako, v tem smislu pisanje kot samoterapija in odprava dolgov do mentorja nastopata vseeno kot učinkovit met, ki ga Dicker vrže preko osrednje žanrske zgodbe. Vso to branje o pisateljevanju lahko povzamem v kratko vprašanje, kjer se obračam proti Joëlu, ki ga sprašujem: Kako pa kaj druga knjiga?

Daleč stran torej od tega, da bi lahko Resnico o aferi Harry Quebert reducirali na klasični detektivski umojeb. Ne glede na to, kako vrhunski je.

Zaradi zgodbe, napetega načina pripovedi, dobrih in mnogih zasukov, kompozicije vsega, kar je na sliki, pisateljske refleksije in ujetje prekletstva, ki ga s seboj tovorijo kraji, v katerih vsi poznajo vse, priznam, o knjigi ne morem imeti slabega mnenja. Zagotovljeno dobro branje.

In ja, obiskati moram Ženevsko jezero. Nekaj mora biti na tem.


✭✭✭✭✭






Obišči:
Nekaj strani za pokušino
Emka
NPR Books
The New yorker
Avtorjeva spletna stran
Joel Dicker na Twitterju
The Guardian
Goodreads

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez