Preskoči na glavno vsebino

Nočna nezgoda: igra spomina

V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne), krajšemu delu Patricka Modiana iz leta 2003, ki je pred kratkim izšel v zbirki Roman.

vir slike: bukla.si

Patrick Modiano je pred dvema letoma (2014) prejel Nobelovo nagrado za književnost in do tja ga je pripeljala prav ta samosvoja drznost in nekonvencionalnost, s katero se loteva svojih avtorskih del in o čemer pišejo tudi vsi, ki se z njim ukvarjajo. Nočna nezgoda je res kratko delo, predihali ga boste zelo hitro. A prepričan sem, da bo pustil mešane občutke. Ker imamo različne okuse, seveda in ker gre za zgodbo, ki ima na koncu več odprtih kot pa zaprtih vprašanj.

V nekem daljnem času, ko sem bil na pragu polnoletnosti, sem šel pozno ponoči čez Trg piramid proti Trgu sloge, ko se je iz teme prikazal avtomobil.

Nočna nezgoda je pripoved, ki spominja na izpoved nekega pacienta, ki pri psihoanalitiku leži na kavču, slednji pa je, kot se za takšno klinično postavitev spodobi, pozicioniran tako, da ga pacient ne vidi, hkrati pa je čisto tiho. In pusti, da tok misli, nezavedno, spomini in asociacije opravijo svoje. Ker zgodba, ki jo Modiano pripoveduje, nikakor ni banalna. Ne gre za naključno zgodbo, ki bi jo v spomin čisto nedolžno priklical sam. Nikakor. Modiano spregovori o nesreči, o travmi, ki se je zgodila pred tridesetimi leti sredi Pariza. Takrat, na pragu odraslega življenja, si mogoče ni predstavljal, da ga bodo spomini te noči s svojimi vprašanji preganjali še desetletja kasneje. In, kot se zdi, da je edini način, kako se spravi z njimi, to, da jih da na papir in o tem izda knjigo. Tudi če odgovorov ne artikulira v njej. Nesreča se je torej zgodila, z avtom ga je zbila in on je nato pristal v bolnišnici. Bežno se spominja nje, nekaj tudi njenega spremljevalca. Še posebno, ker mu je ta ob odhodu iz bolnišnice dal kuverto, v kateri se je nahajal zajeten kup bankovcev, s katerimi je kupil njegovo drezanje v primer. A Modianov glas se spominja, kako je želel predvsem najti to žensko, se z njo pogovoriti in upal, da bo v tem nekako našel mir, ki ga vse od nesreče ni. In tako raziskuje, detektivsko se loti preiskovanja različnih predelov Pariza, da bi odkril tisti avto in našel tisto žensko. Ob tem iskanju pa se odpre spomin za spominom, asociacija, ki rodi novo asociacijo. Majhne zgodbe, ki so z drugimi zgodbami povezane z zelo tankim šivom, dasiravno se nahajajo na sosednjem listu ali celo na isti strani. In skoki se vzdržema lotevajo bralca, ki tako polzi v svet avtorjevih spominov, nevedoč, kje je pravzaprav prej in kje kasneje. Na ta način Modiano dobro uporablja fenomen prostora, ki vizuelno poda okvir spominom in času, ki v takšnem asociativnem nizu nekega življenja včasih pomeni le oviro v iskanju konsistence. Tako avtor potuje od kraja do kraja, niza spomine na dogodke, posluh kavarniškim predavanjem profesorja in spomini na posameznike, s katerimi se sreča. Ne glede na to, kako se nam lahko zdi, da marsikateri spomini v tej knjigi nimajo nepogrešljive vloge v knjigi, je nemara natanko ta vez, ki jo počasi spletajo skupaj, bistven del zgodbe. In zgodba ima konec. Naš ponesrečenec na koncu iskani avto vendarle najde. Najde tudi dekle. Z njo se spoprijatelji, pogovarjata se. Na svoj račun pridejo tudi misli na očeta, ki ga večkrat omeni, še posebno njegovo beležnico z imeni, ki je poleg tistega šmentanega Fiata prosojno zelene barve najbrž največkrat omenjeni predmet v celotni knjigi.

Več kot trideset let sem se trudil, da bi bilo moje življenje urejeno kot francoski park.

Ta beležnica je ostalina, ki ga veže z očetom in na njuna srečanja v pariških lokalih. V enem od teh srečanj je beležnico pozabil in sedaj jo ima naš pripovedovalec. Vse, kar mu je ostalo od odnosa z njim. A ta odnos ni nekaj, za kar mu ne bi bilo mar. Nasprotno, iz pripovedi sodeč je naš junak, detektivski preiskovalec lastne usode in preteklosti najbolj detektivski natanko v preiskovanju lastne identitete, ki jo raznovrstna in barvita moč spominov vleče v mnoge smeri, vprašanja pa se stekajo v vezivo, do katerega je treba šele priti. In tu je iskanje navezave na očeta, pa četudi le skozi metaforo pozabljene beležnice, najbrž bistvena. V tem se najbrž skriva tudi Modianov osebni angažma, saj je bil njegov oče odsoten večino njegovega življenja. Nekje se iskanje samega sebe vendarle prične. V branju Modiana je tudi nekaj branja Knausgaarda. In obratno. Pa tudi malo Prousta.

... nekdo me še čaka za enim tistih oken, povsem enakih, na pročeljih teh stavb, ki se ne razločijo drugo od drugega.

Kaj torej sporoča Modiano? Ali sploh kaj? Jasno je, da Modiano ne ponuja panoramske zgodbe, v kateri bi povsem spotoma lahko spremljali čisto sliko zapleta, kjer nas bo junak pripeljal k neki rešitvi, ki jo je iskal in v to iskanje povlekel tudi nas. Modiano slika predvsem zamegljeno podobo identitete, katere bistven del je spomin in tisti pomembni temeljni kamni, na katerih gradi naše odločanje, zraven pa razbija iluzijo, da imamo nad vsem tem kakršno koli kontrolo. Zato slika tega potovanja, ki v končni fazi spominja na Modianov obisk pri psihoterapevtu, vsebuje več vprašanj kot odgovorov. In zato tudi toliko vprašanj, ki se porajajo bralcu, ko sledimo glasu pripovedovalca, obremenjenega s travmo nesreče in nezaključenimi zgodbami iz preteklosti, ki nas odkrito pelje na pot, kjer prej in kasneje nista zadostno določena. To povzroča nemir. Ki na koncu ni nič manjši kot prej. Kvečjemu večji.

A vseeno. Kot rečeno, struktura Modianove Nočne nezgode je tu nekoliko obrnjena. Tisto, kar običajno služi kot vstop in izstop iz zgodbe, je tukaj bistvenega formata. V iskanju konsistentne zgodbe najdemo le okvir, v katerem se odpira delo selektivnega spomina, ki neutrudljivo išče svojega nosilca. Kako se vse skupaj stke skupaj, preberite sami. Čaka vas posebna izkušnja. In nočni sprehod po Parizu.

Kdo se gre torej spomin?


✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Ars
Goodreads
Booker talk
Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make