Preskoči na glavno vsebino

Divja: pustolovščina, cilis in cilj

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed.


vir slike: mladinska.com


Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu.

Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v katerega lahko zabodeš ničkoliko kopij, pa bo še vedno tam. Drugi, tisti pravi sovražnik, tisto ponotranjeno grozodejstvo in gnusna pošast pod posteljo v resnici nima nobenega opravka z Pacifiško gorsko pot. Gre za spomine. Na delček sebe, ki je minil in ne odide. Položiti je morala račune s svojimi spomini, bi se mi mogoče zdelo reči še bolj natančno. In glavno v tem spominu je njena mama. Pa upam, da ne razumete narobe: ne gre za kako grdo razmerje, kjer bi mati zlorabljala hčer in ima slednja zaradi tega kake travme. Nikakor. Cheryl ima svojo družino zelo rada in njeno razrešitev s spomini bi zlahka poimenovali poslavljanje. Zdi se mi, da je Pacifiška gorska pešpot za Cheryl pomenila, najprej in najpomembneje, slovo od svoje matere. V širšem kontekstu bi seveda prav nič napak zatrdili, da gre za slovo od svoje družine in v končnem izdihu tudi svojega preteklega življenja. A slovo, ki nikakor ni neko negativno dejanje, temveč predvsem iskanje možnosti tega, kar si zamišljamo pod pustiti biti.

Nemara bi bilo pametno nekaj besed z začetka vzeti nazaj. V pravkar opisanem kontekstu je delo polno introspekcije. Seveda tudi zato, ker se je avtorica zanjo odločila. Na tem dolgem potovanju je namreč imela veliko priložnosti, ko bi se lahko odločila za družbo drugih pohodnikov. Nekatere je izkoristila, drugi so samoto izbrali sami, kar nekajkrat pa se je za samoto odločila sama. Kar pripomore k učinku groze, ko pomisliš na vse klopotače, medvede in druge nevarnosti, ki lahko prežijo na pohodnika po tej poti. Seveda ne smemo pozabiti na to, da je tudi področje z različnimi vremenskimi situacijami izzivov polno, če sem lahko zelo prizanesljiv z besedami. Bralec vsekakor skozi delo tako razvije simpatijo do Cheryl. Drugače ne gre. Mogoče je komu Cheryl-pred-PGP nadležna in se z njo ne bi strinjal, a Cheryl na PGP je junakinja, za katero stiskaš pesti, čeprav veš, da ji je seveda uspelo (ker sicer knjige ne bi bilo). In Cheryl na PGP ponudi veliko o sebi. Predvsem pa bo bralec navdušen nad njenim optimizmom in odločenostjo. In to je ena glavnih opornih točk, ko boste komu priporočali to knjigo. Na PGP je, zopet, si predstavljam, potrebna strahotna zmožnost vztrajanja in odločitev zanjo mora priti iz najbolj temnih kotičkov pohodnika, kajti sicer jo hitro premaga kakšna skušnjava, ki jih je tu, kakor tudi drugje v življenju, več kot na pretek. In Cheryl je bila glede tega povsem jasna. Ni šla z glavo skozi zid, vsaj večino časa ne, in je znala tudi skreniti s poti, da se je lahko vrnila nanjo. A vse to zaradi odločitve, ki jo je sprejela.

Zgodba Divje je zato le zgodba divje Cheryl. Ni podteksta. Ker v tem kontekstu branja ni potreben. Je zgolj zgodba o peklenskih mukah, ki so potrebne za dosego cilja pohoda po Pacifiški gorski pešpoti. In Cheryl je po tej poti šla zato, da bi se naučila pustiti biti spominom na sebe pred pohodom, predvsem na mamo, simbolizacija Pacifiške gorske poti je že vključena. Metaforično branje Divje ni potrebno. Niti v sicer zelo domiselnem poosebljenju Pošasti, kot je Cheryl imenovala svoj kolosalno težak nahrbtnik, ki ji je od vsega začetka povzročal strahotne bolečine, ko ga dojamemo kot cilis, ki ga izbira sama. Vsakič znova. Ker to tudi je. Brez metafor.

Mimo tega gre za razgibano pripoved, polno pustolovščin in v njej bodo uživali vsi outdoor addicts, ki imajo radi naravo in si znajo predstavljati, kaj pomeni iti na katero od podobnih preizkušenj.Pa tudi taki, ki si tega ne znajo predstavljati. Taki, kot sem jaz. Hitro in nezahtevno branje, kjer zgolj na vsake toliko dobiš občutek, da nagovarja bolj ženske kot moške, te hitro potegne vase. In čez celotno branje se pne nekakšna svežina, ki jo odlikuje usmerjenost na točno določene cilje glavne junakinje, avtorice romana. Bestseller, ki bo skoraj zagotovo zelo bran tudi pri nas.



Predstavitev knjige na YT:





O knjigi tudi na:

Bukla 
Mladinska knjiga
RtvSlo 
Siol
Goodreads
Avtoričino spletno mesto
New York Times
The Guardian 
Avtoričina stran na Facebook 
Na Twitterju jo najdete kot @CherylStrayed

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make