Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed.
Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu.
Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v katerega lahko zabodeš ničkoliko kopij, pa bo še vedno tam. Drugi, tisti pravi sovražnik, tisto ponotranjeno grozodejstvo in gnusna pošast pod posteljo v resnici nima nobenega opravka z Pacifiško gorsko pot. Gre za spomine. Na delček sebe, ki je minil in ne odide. Položiti je morala račune s svojimi spomini, bi se mi mogoče zdelo reči še bolj natančno. In glavno v tem spominu je njena mama. Pa upam, da ne razumete narobe: ne gre za kako grdo razmerje, kjer bi mati zlorabljala hčer in ima slednja zaradi tega kake travme. Nikakor. Cheryl ima svojo družino zelo rada in njeno razrešitev s spomini bi zlahka poimenovali poslavljanje. Zdi se mi, da je Pacifiška gorska pešpot za Cheryl pomenila, najprej in najpomembneje, slovo od svoje matere. V širšem kontekstu bi seveda prav nič napak zatrdili, da gre za slovo od svoje družine in v končnem izdihu tudi svojega preteklega življenja. A slovo, ki nikakor ni neko negativno dejanje, temveč predvsem iskanje možnosti tega, kar si zamišljamo pod pustiti biti.
Nemara bi bilo pametno nekaj besed z začetka vzeti nazaj. V pravkar opisanem kontekstu je delo polno introspekcije. Seveda tudi zato, ker se je avtorica zanjo odločila. Na tem dolgem potovanju je namreč imela veliko priložnosti, ko bi se lahko odločila za družbo drugih pohodnikov. Nekatere je izkoristila, drugi so samoto izbrali sami, kar nekajkrat pa se je za samoto odločila sama. Kar pripomore k učinku groze, ko pomisliš na vse klopotače, medvede in druge nevarnosti, ki lahko prežijo na pohodnika po tej poti. Seveda ne smemo pozabiti na to, da je tudi področje z različnimi vremenskimi situacijami izzivov polno, če sem lahko zelo prizanesljiv z besedami. Bralec vsekakor skozi delo tako razvije simpatijo do Cheryl. Drugače ne gre. Mogoče je komu Cheryl-pred-PGP nadležna in se z njo ne bi strinjal, a Cheryl na PGP je junakinja, za katero stiskaš pesti, čeprav veš, da ji je seveda uspelo (ker sicer knjige ne bi bilo). In Cheryl na PGP ponudi veliko o sebi. Predvsem pa bo bralec navdušen nad njenim optimizmom in odločenostjo. In to je ena glavnih opornih točk, ko boste komu priporočali to knjigo. Na PGP je, zopet, si predstavljam, potrebna strahotna zmožnost vztrajanja in odločitev zanjo mora priti iz najbolj temnih kotičkov pohodnika, kajti sicer jo hitro premaga kakšna skušnjava, ki jih je tu, kakor tudi drugje v življenju, več kot na pretek. In Cheryl je bila glede tega povsem jasna. Ni šla z glavo skozi zid, vsaj večino časa ne, in je znala tudi skreniti s poti, da se je lahko vrnila nanjo. A vse to zaradi odločitve, ki jo je sprejela.
Zgodba Divje je zato le zgodba divje Cheryl. Ni podteksta. Ker v tem kontekstu branja ni potreben. Je zgolj zgodba o peklenskih mukah, ki so potrebne za dosego cilja pohoda po Pacifiški gorski pešpoti. In Cheryl je po tej poti šla zato, da bi se naučila pustiti biti spominom na sebe pred pohodom, predvsem na mamo, simbolizacija Pacifiške gorske poti je že vključena. Metaforično branje Divje ni potrebno. Niti v sicer zelo domiselnem poosebljenju Pošasti, kot je Cheryl imenovala svoj kolosalno težak nahrbtnik, ki ji je od vsega začetka povzročal strahotne bolečine, ko ga dojamemo kot cilis, ki ga izbira sama. Vsakič znova. Ker to tudi je. Brez metafor.
Mimo tega gre za razgibano pripoved, polno pustolovščin in v njej bodo uživali vsi outdoor addicts, ki imajo radi naravo in si znajo predstavljati, kaj pomeni iti na katero od podobnih preizkušenj.Pa tudi taki, ki si tega ne znajo predstavljati. Taki, kot sem jaz. Hitro in nezahtevno branje, kjer zgolj na vsake toliko dobiš občutek, da nagovarja bolj ženske kot moške, te hitro potegne vase. In čez celotno branje se pne nekakšna svežina, ki jo odlikuje usmerjenost na točno določene cilje glavne junakinje, avtorice romana. Bestseller, ki bo skoraj zagotovo zelo bran tudi pri nas.
✩✩✩✩✩
Predstavitev knjige na YT:
O knjigi tudi na:
Bukla
Mladinska knjiga
RtvSlo
Siol
Goodreads
Avtoričino spletno mesto
New York Times
The Guardian
Avtoričina stran na Facebook
Na Twitterju jo najdete kot @CherylStrayed
vir slike: mladinska.com
Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu.
Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v katerega lahko zabodeš ničkoliko kopij, pa bo še vedno tam. Drugi, tisti pravi sovražnik, tisto ponotranjeno grozodejstvo in gnusna pošast pod posteljo v resnici nima nobenega opravka z Pacifiško gorsko pot. Gre za spomine. Na delček sebe, ki je minil in ne odide. Položiti je morala račune s svojimi spomini, bi se mi mogoče zdelo reči še bolj natančno. In glavno v tem spominu je njena mama. Pa upam, da ne razumete narobe: ne gre za kako grdo razmerje, kjer bi mati zlorabljala hčer in ima slednja zaradi tega kake travme. Nikakor. Cheryl ima svojo družino zelo rada in njeno razrešitev s spomini bi zlahka poimenovali poslavljanje. Zdi se mi, da je Pacifiška gorska pešpot za Cheryl pomenila, najprej in najpomembneje, slovo od svoje matere. V širšem kontekstu bi seveda prav nič napak zatrdili, da gre za slovo od svoje družine in v končnem izdihu tudi svojega preteklega življenja. A slovo, ki nikakor ni neko negativno dejanje, temveč predvsem iskanje možnosti tega, kar si zamišljamo pod pustiti biti.
Nemara bi bilo pametno nekaj besed z začetka vzeti nazaj. V pravkar opisanem kontekstu je delo polno introspekcije. Seveda tudi zato, ker se je avtorica zanjo odločila. Na tem dolgem potovanju je namreč imela veliko priložnosti, ko bi se lahko odločila za družbo drugih pohodnikov. Nekatere je izkoristila, drugi so samoto izbrali sami, kar nekajkrat pa se je za samoto odločila sama. Kar pripomore k učinku groze, ko pomisliš na vse klopotače, medvede in druge nevarnosti, ki lahko prežijo na pohodnika po tej poti. Seveda ne smemo pozabiti na to, da je tudi področje z različnimi vremenskimi situacijami izzivov polno, če sem lahko zelo prizanesljiv z besedami. Bralec vsekakor skozi delo tako razvije simpatijo do Cheryl. Drugače ne gre. Mogoče je komu Cheryl-pred-PGP nadležna in se z njo ne bi strinjal, a Cheryl na PGP je junakinja, za katero stiskaš pesti, čeprav veš, da ji je seveda uspelo (ker sicer knjige ne bi bilo). In Cheryl na PGP ponudi veliko o sebi. Predvsem pa bo bralec navdušen nad njenim optimizmom in odločenostjo. In to je ena glavnih opornih točk, ko boste komu priporočali to knjigo. Na PGP je, zopet, si predstavljam, potrebna strahotna zmožnost vztrajanja in odločitev zanjo mora priti iz najbolj temnih kotičkov pohodnika, kajti sicer jo hitro premaga kakšna skušnjava, ki jih je tu, kakor tudi drugje v življenju, več kot na pretek. In Cheryl je bila glede tega povsem jasna. Ni šla z glavo skozi zid, vsaj večino časa ne, in je znala tudi skreniti s poti, da se je lahko vrnila nanjo. A vse to zaradi odločitve, ki jo je sprejela.
Zgodba Divje je zato le zgodba divje Cheryl. Ni podteksta. Ker v tem kontekstu branja ni potreben. Je zgolj zgodba o peklenskih mukah, ki so potrebne za dosego cilja pohoda po Pacifiški gorski pešpoti. In Cheryl je po tej poti šla zato, da bi se naučila pustiti biti spominom na sebe pred pohodom, predvsem na mamo, simbolizacija Pacifiške gorske poti je že vključena. Metaforično branje Divje ni potrebno. Niti v sicer zelo domiselnem poosebljenju Pošasti, kot je Cheryl imenovala svoj kolosalno težak nahrbtnik, ki ji je od vsega začetka povzročal strahotne bolečine, ko ga dojamemo kot cilis, ki ga izbira sama. Vsakič znova. Ker to tudi je. Brez metafor.
Mimo tega gre za razgibano pripoved, polno pustolovščin in v njej bodo uživali vsi outdoor addicts, ki imajo radi naravo in si znajo predstavljati, kaj pomeni iti na katero od podobnih preizkušenj.Pa tudi taki, ki si tega ne znajo predstavljati. Taki, kot sem jaz. Hitro in nezahtevno branje, kjer zgolj na vsake toliko dobiš občutek, da nagovarja bolj ženske kot moške, te hitro potegne vase. In čez celotno branje se pne nekakšna svežina, ki jo odlikuje usmerjenost na točno določene cilje glavne junakinje, avtorice romana. Bestseller, ki bo skoraj zagotovo zelo bran tudi pri nas.
✩✩✩✩✩
Predstavitev knjige na YT:
O knjigi tudi na:
Bukla
Mladinska knjiga
RtvSlo
Siol
Goodreads
Avtoričino spletno mesto
New York Times
The Guardian
Avtoričina stran na Facebook
Na Twitterju jo najdete kot @CherylStrayed
Komentarji
Objavite komentar