Preskoči na glavno vsebino

Divja: pustolovščina, cilis in cilj

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed.


vir slike: mladinska.com


Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu.

Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v katerega lahko zabodeš ničkoliko kopij, pa bo še vedno tam. Drugi, tisti pravi sovražnik, tisto ponotranjeno grozodejstvo in gnusna pošast pod posteljo v resnici nima nobenega opravka z Pacifiško gorsko pot. Gre za spomine. Na delček sebe, ki je minil in ne odide. Položiti je morala račune s svojimi spomini, bi se mi mogoče zdelo reči še bolj natančno. In glavno v tem spominu je njena mama. Pa upam, da ne razumete narobe: ne gre za kako grdo razmerje, kjer bi mati zlorabljala hčer in ima slednja zaradi tega kake travme. Nikakor. Cheryl ima svojo družino zelo rada in njeno razrešitev s spomini bi zlahka poimenovali poslavljanje. Zdi se mi, da je Pacifiška gorska pešpot za Cheryl pomenila, najprej in najpomembneje, slovo od svoje matere. V širšem kontekstu bi seveda prav nič napak zatrdili, da gre za slovo od svoje družine in v končnem izdihu tudi svojega preteklega življenja. A slovo, ki nikakor ni neko negativno dejanje, temveč predvsem iskanje možnosti tega, kar si zamišljamo pod pustiti biti.

Nemara bi bilo pametno nekaj besed z začetka vzeti nazaj. V pravkar opisanem kontekstu je delo polno introspekcije. Seveda tudi zato, ker se je avtorica zanjo odločila. Na tem dolgem potovanju je namreč imela veliko priložnosti, ko bi se lahko odločila za družbo drugih pohodnikov. Nekatere je izkoristila, drugi so samoto izbrali sami, kar nekajkrat pa se je za samoto odločila sama. Kar pripomore k učinku groze, ko pomisliš na vse klopotače, medvede in druge nevarnosti, ki lahko prežijo na pohodnika po tej poti. Seveda ne smemo pozabiti na to, da je tudi področje z različnimi vremenskimi situacijami izzivov polno, če sem lahko zelo prizanesljiv z besedami. Bralec vsekakor skozi delo tako razvije simpatijo do Cheryl. Drugače ne gre. Mogoče je komu Cheryl-pred-PGP nadležna in se z njo ne bi strinjal, a Cheryl na PGP je junakinja, za katero stiskaš pesti, čeprav veš, da ji je seveda uspelo (ker sicer knjige ne bi bilo). In Cheryl na PGP ponudi veliko o sebi. Predvsem pa bo bralec navdušen nad njenim optimizmom in odločenostjo. In to je ena glavnih opornih točk, ko boste komu priporočali to knjigo. Na PGP je, zopet, si predstavljam, potrebna strahotna zmožnost vztrajanja in odločitev zanjo mora priti iz najbolj temnih kotičkov pohodnika, kajti sicer jo hitro premaga kakšna skušnjava, ki jih je tu, kakor tudi drugje v življenju, več kot na pretek. In Cheryl je bila glede tega povsem jasna. Ni šla z glavo skozi zid, vsaj večino časa ne, in je znala tudi skreniti s poti, da se je lahko vrnila nanjo. A vse to zaradi odločitve, ki jo je sprejela.

Zgodba Divje je zato le zgodba divje Cheryl. Ni podteksta. Ker v tem kontekstu branja ni potreben. Je zgolj zgodba o peklenskih mukah, ki so potrebne za dosego cilja pohoda po Pacifiški gorski pešpoti. In Cheryl je po tej poti šla zato, da bi se naučila pustiti biti spominom na sebe pred pohodom, predvsem na mamo, simbolizacija Pacifiške gorske poti je že vključena. Metaforično branje Divje ni potrebno. Niti v sicer zelo domiselnem poosebljenju Pošasti, kot je Cheryl imenovala svoj kolosalno težak nahrbtnik, ki ji je od vsega začetka povzročal strahotne bolečine, ko ga dojamemo kot cilis, ki ga izbira sama. Vsakič znova. Ker to tudi je. Brez metafor.

Mimo tega gre za razgibano pripoved, polno pustolovščin in v njej bodo uživali vsi outdoor addicts, ki imajo radi naravo in si znajo predstavljati, kaj pomeni iti na katero od podobnih preizkušenj.Pa tudi taki, ki si tega ne znajo predstavljati. Taki, kot sem jaz. Hitro in nezahtevno branje, kjer zgolj na vsake toliko dobiš občutek, da nagovarja bolj ženske kot moške, te hitro potegne vase. In čez celotno branje se pne nekakšna svežina, ki jo odlikuje usmerjenost na točno določene cilje glavne junakinje, avtorice romana. Bestseller, ki bo skoraj zagotovo zelo bran tudi pri nas.



Predstavitev knjige na YT:





O knjigi tudi na:

Bukla 
Mladinska knjiga
RtvSlo 
Siol
Goodreads
Avtoričino spletno mesto
New York Times
The Guardian 
Avtoričina stran na Facebook 
Na Twitterju jo najdete kot @CherylStrayed

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je