Preskoči na glavno vsebino

Apalaška pot: Kovičeva metafora življenja, dobesedno


vir slike: bukla.si
Zatem, ko dan, prost službe, izkoristim za hajko po okoliških hribih, takole sedeč pred zaslonom nadaljujem misli, ki sem jih pričel že na poti. Po kakih dveh urah, nekaj več kot desetih kilometrih prehojenih poti, manj kot sedemsto metrih višinske razlike, dveh buškah po padcih zaradi povsem vlažnih korenin, ki so v tem času zelo hinavsko skrite za kupi odpadlega listja v gozdu in rahlo bolečih nogah, katerih naravno gibanje že dolgo ni več drugo kot sedenje, vse skupaj rezultira v mešanico zadovoljstva in usmiljenja vrednega samosmila. A bilo je prijetno, predvsem za vse tisto, kar gre mimo telesnega. Takšni majhni odklopi od vsakodnevnega so odlični predvsem za to, da sčistim glavo, uredim misli, se oprimem spet tega, kar me drži skupaj z vsem obdajajočim. Premislek, ki je spremljal pot, pa je bil tako prikladno namenjen seveda knjigi, ki je posvečena hoji. Dolgi hoji. -Naporni hoji. In avtorju, ki je - če odmislim nekaj zdravstvenih neprilik - pustil vtis, da je tudi to mogoče, ne da bi bilo potrebno žrtvovati ud ali dva. Tako se moj samosmil lahko neha, občudovanje Jakobove hoje in pisanja pa začne.

Jakob J. Kenda je leta 2017 postal prvi Slovenec, ki se je opogumil, sestavil načrt, odpotoval in prehodil neverjetno dolgo in naporno pohodniško pot, pravzaprav "mati vseh poti", kot je zapisano na ovitku, slovito Apalaško pot. S stališča nekoga, ki mu nekajurni pohod po hribih povzroči kar nekaj rehabilitacijskih težav, vse to, kar je prehodil in doživel, zveni skoraj kot znanstvena fantastika. Pa ni. Gre za zelo prizemljeno, nič patetično poduhovljeno, poučno in zelo navdihujočo potopisno pripoved o tem, kaj vse je oblikovalo Jakobovo potovanje, ki meri dolgih 3500 metrov po horizontali in neverjetnih 142 kilometrov vertikale. Prehodil jo je v nekaj mesecih in v knjigi popisal vse tisto, kar je vmes doživel, ljudi, ki jih je srečal, mesta, v katerih se je gibal in prenočišča, v katerih je spal. Zaradi vsega, kar najdemo v knjigi, je potopis kar malo krivičen
opis pisanja, v Apalaški poti najdemo tudi esejsko razmišljanje v nekako kolumnističnem slogu, ki razmišlja o sodobnem svetu, najdemo tudi etnografske odseke, ki bralca povsem konkretno seznanijo z zgodovinskimi in povsem uporabnimi znanji o krajih, ki se pohodniku znajdejo pod nogami in pred očmi na tako neverjetno dolgi poti. S tem seveda, da o popisu Apalaške poti lahko razmišljamo tudi drugače in v tem zaključenem uspehu avtorjevega podviga najdemo tudi majhno metaforo življenja samega. Kakor je avtor namreč bral Kovičevo pesem in zapisal, da si je zelo dolgo želel vsaj enkrat v življenju to metaforo življenja živeti v čisto dobesednem smislu ("Samo iti, hoditi."), si kot bralec njegove zgodbe ne morem pomagati, da v zgodbi te dobesednosti ne najdem tudi misli onstran, metaforo življenja.

In na tej poti se je skoraj nemogoče izgubiti.

Jakob je zares zelo natančno in izčrpno zapisal vse mejnike svojega podviga. Brez tega, da bi bralcu kdaj vmes postalo dolgčas nas pelje od trenutka, ko svoji ženi pove, kaj in kako se bo to zgodilo, do tistega končnega premisleka o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, pomešanem z načrti pisanja potopisa, ki sedaj v knjižni obliki leži tule pred menoj. Seveda, prvo, kar bralca te knjige fascinira, je to, kako narediti načrt za vse skupaj. Kajti pot, ki jo je potrebno prehoditi, je navkljub vsem pripomočkom, ki jih prinaša informacijska doba, polna nepredvidljivosti in računov, ki se tako ali drugače vseeno morajo iziti. Zgodi pa se lahko marsikaj. In Jakob se je poti lotil tako, da je pričel z juga proti severu, nekje na polovici pohod prekinil in izkoristil nekaj dni, ki jih je preživel v družbi svoje družine, s katero so se srečali, nato pa od severa štartal drugi del, ki ga je zaključil tam, kjer ga je pred srečanjem prekinil. Flip flopper, kot bi temu rekli v pohodniškem žargonu. Od Springer Mountaina do Harpers Ferry in nato od gore Katahdin spet do Harpers Ferryja nazaj v drugo smer. V tem, kako je popisoval vsa dogodja, se zdi tudi bolj izčrpen od Cheryl Strayed, ki se je spomnimo po bestsellerju Divja - ta popisuje njen pohod po sorodni Pacifiški pešpoti. A oba, nedvomno oba bosta prikimala, kako je to pot vsakogar zase in o samem sebi.

vir slike: Jakob J. Kenda: Apalaška pot, 3500 kilometrov hribov in Amerike

Beremo o prihodu v Atlanto in o prijatelju Gregu, ki je pristal na to, da bo njegova pohodniška mamica. O začetku poti, ki niti ne šteje v uradno Apalaško pot. O prvih občutkih in spoznavanju pohodniške folklore, ki je na tako dolgi poti nujna. O pohodniškem imenu, ki ga ima vsak pohodnik. In po spletu družinskih naključij so Jakoba odslej poznali kot Shoolo the Beast, Šulo Zverina. Pot se nadaljuje, potopis pa predstavi bogato zgodovino pohodništva in thru-hikerjev. Premišljevanje o poti jasno hitro zadobi tudi moment, od katerega tudi Jakob nikoli ni bežal. Gre za to, da gre pri takšni hoji in pri ogromno veliko času, ki ga porabiš zanjo, tudi za neprestano gledanje v ogledalo. Terapevtski moment Apalaške poti, iskanje nečesa. In skozi pogovore o tem s svojimi kolegi sopohodniki, jasno tudi vzpostavljaš lastno identiteto. Ne le v razmerjih do njih, tudi v razmerju do samega sebe. In tako, kot pridobivaš do sebe neko novo obliko prijateljstva, jo prav gotovo tudi do tistih, ki se ti na tej poti odprejo skozi neskočne kilometre skupne hoje in prav toliko pomembne ure pogovorov. Tako je spoznal Marnie, Bulleta in Kevlarja. še koga zraven. Z njimi je prehodil veliko poti, spoznal njihove zgodbe in postal nepreklicno tudi del njihovega življenja.

No, Apalaška pot je kakor ta Vrtinec totalne perspektive, samo še hujša. Če jo prehodiš, se na njej ne vidiš samo s perspektive Vrtinca, temveč s čisto vseh vidikov, vidiš se natanko takšnega, kot si. In seveda sem tudi jaz videl samega sebe, kakršen pač sem. 

Pot se nadaljuje in po njej hitro napredujemo z avtorjem. Spoznavamo prijetno, presenečenja vredno naravo prijaznih ljudi na poti, ki se tepe z marsikaterim stereotipom, ki vlada o Američanih tu pri nas. Bralcu postane hitro jasno, da je Apalaška pot nekaj, kar je skozi leta pričelo razvijati lastno etiko, ki sem jo videl predvsem kot utemeljeno v spoštovanju do vsakogar, ki je sprejel težko odločitev v življenju, da jo prehodi. Zdi se, da je avtorjeva končna sodba o ljudeh precej pozitivna. Pot gre vmes tudi skozi Smokiese, ki jih tudi Jakob opiše tako strastno, da bi ne imel tudi zdajle prav nič proti, če bi šel tja. Marsikje me pisanje spomni tudi na thoreaujevsko dojemanje okolice, tišine in sublimnega v naravi. In nato srečanje z "velikim, resnično predrznim rakunom". Pa nekaj zdravstvenih težav, srečanje z Mad Macom, ki potrjuje, da na takšni poti res naletiš na takšne in drugačne kalibre.

Vmes se zazdi, da občasno, kar je po mojem del vsakega dobrega potopisa, bralec kar pozabi, da gre za avtorja, ki je zares hodil in vse to doživel, temveč da gre za skoraj fiktivne osebe, ki so tam zato, da služijo zgodbi. V to spada tudi razvoj likov prijateljev Kevlarja in Marnie, s katerima se je Jakob ogromno družil. In tega, kako je Kevlar takole spotoma sprejemal odločitve o svojem življenju in kako se je tudi Marnie spremenila, postala bolj odprta. In nato srečanje Marnie in Hansla, ki meji na finale kakega romantičnega filma. Kot tudi srečanje z družino na polovici poti, v velikem New Yorku. Tega mu bralci po vsem, kar je že doživel na poti, neizmerno tudi privoščimo.

"Iti, hoditi" pomeni zgolj biti. V redu. Pa pomeni še kaj drugega? Ni bilo zraven še nečesa?

Privoščimo mu tudi vse tisto lepo, kar sledi, nekoliko manj mu privoščimo recimo mrčesje, ki ga obdaja kmalu po štartu drugega dela in še manj mu privoščimo bolezen, ki ga je napadla malo pred koncem, tako da je moral vse skupaj malce celo prekiniti. Na pomoč mu je priskočil prav tisti Hanzel, ki je imel postati zdravnik, zato je vedel, kako se reči streže. Z Marnie seveda, s katero sta ostala skupaj. Jakob pa je na koncu koncev zadovoljen, da je izbral taktiko flip floppa, saj je tako hodil tako z no-boji (ti gredo ves čas od juga proti severu) kot tudi z so-boji (ves čas hodijo proti jugu), spoznal je ogromno ljudi in videl marsikaj. Za kratek odsek se mu je pridružil tudi Greg, nato je nastopila tudi bolezen, ki ga je malo upočasnila. A zopet, kot se je zazdelo za marsikaj na tej poti, je ta neprilika poskrbela tudi za stvari, ki bi se sicer mogoče ne zgodile. Nasplošno se zdi, da branje Apalaške poti spremlja čaroben občutek, da se na njej vse zgodi z nekim razlogom. Mogoče je res kaj na tem.

Kakšen krasen pohod je bil to!

O teh 3500 kilometrih hribov in Amerike je Jakob J. Kenda pisal zares dobro. Mnogo bolje, kot izpade vsak poizkus, da bi na kratko, tako kot recimo tule, lahko vse to zadovoljivo povzel. Tisto, kar je v mnogih knjigah, ki sem jih bral, njihova najšibkejša točka, je tule njena najmočnejša. Če me pri tistih moti to, da se avtor ne more odločiti, kaj bi pravzaprav sploh rad povedal, je tule preplet tisti, ki je zares dober. Apalaška pot se ves čas giblje med tem, da je osebna izpoved nekoga, ki se je odločil, da naredi nekaj izjemnega, hkrati sprava s klišeji, ki o Američanih vladajo tudi pri nas, prerez družbe, ki biva v skupnosti odločitve za hojo po dolgi poti in obenem tudi zbirka najrazličnejših podatkov in dejstev o poti, ljudeh, ki so jo prehodili in krajih, ki so na njeni poti. Iz vsega tega, kar takole pod črto opisuje pravzaprav nekakšno nujno literarno branje, ki bo odsihmal ob bok postavljeno vsem, ki se bodo na to pot odpravili, pa v ospredje pronicajo predvsem osebne zgodbe prijateljev, ki, tako verjamem, so iz epizodnih vlog na poti postali del Jakobovega življenja za vedno.

Sočno, poučno, nevsakdanje, epsko, tudi razburljivo in močno, duhovito in pretresljivo. Odlično pisanje. Za vse tiste, ki radi hodimo in beremo, tudi za vse tiste, ki radi hodijo, pa malo manj radi berejo. In tudi za tiste, ki radi berejo, pa malo manj radi hodijo. Apalaška pot je marsikaj, nedvomno neponovljiva izkušnja, ki je ne bi bilo treba zapisati, pa bi vseeno ostala neponovljiva in izjemna. A Jakob je na srečo storil drugače. S tem, ko je to zgodbo z vsem, kar spada k njej, zapisal v knjigo, je apalaška izkušnja pohodnika v bralčevih očeh lahko vrnjena Kovičevi pesmi, metafori življenja. In nekje tu se zame začne zares dobra knjiga. Samo iti, hoditi torej.

✭✭✭✭


Obišči tudi:
Bukla
Spletna stran knjige
Delo
Apalaška pot na Airbeletrina
Večer
Sodobnost
Goodreads

Recenzijski izvod je priskrbel avtor Jakob J. Kenda. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez