Konteksti

Vstal je, z rokami na hitro hlače očistil blata, jo prijel za roko in z njo stekel po prazni ulici. Po kakšnih stotih metrih sta zavila na desno in šla mimo nekdanje vile, ki se je še oni dan bohotila z ošabnostjo svojih prebivalcev. A tako hitro, kot sta v mimobežnih ulicah izginila dva umazana otroka, je hokus pokus tega časa uspešno razblinjal sanje vseh, ki so jih želeli imeti. Krhkost, lomljivost tega, kar spleta nečimrnost in lažnost, ne zmore več povezati, da bi še kaj držalo. Posledica nima več vzroka, ki bi ga prepoznala, vzroku pa še nikdar ni bilo tako vseeno za posledice, ki prihajajo za njim. Temelji sveta prihodnosti so blatni in njega ulice prazne, razpadajoče podobe spomenikov časa pa vztrajajo in vendarle stremijo k boljšemu. Tu nekje, v medprostorju sanj, nečimrnosti, posledic brez vzroka, otroške igre in stremljenja k boljšemu, je mogoče najti Časokljunov dosje . Saj se spomnite časokljuna, tistega kiviju podobnega bitja, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali ple...

Temni paradiž je prostor, ki je zares teman. Bolj malo je razpok, skozi katere bi lahko pronicala svetloba upanja za zanamce. To je prostor, kjer se odločiš, da ne boš imel otrok in kjer ti žalosti in obupu v ksiht lahko upor zaneti le še mali ščepec ciničnega črnega humorja, ki ti je ostal. Trpek in neprijazen. Nesmiseln in absurden. Privlečen do meja verjetnega. A obenem tako zelo človeškega. Kot človek, ki mu nič človeškega ni tuje, se je Publij Terencij Afer skril za platnice trdosrčnih zgodb in bridko jokal, da je postal temen in da mu nič temnega ni tujega. Solze, ki mu ob zasilnem smehu polzijo po brazdah komediografskega obraza, se zdrznejo le ob kratkih predahih zgodb, ki jih vzdržema toku sodobnega življenja bralcem v gnev in zadovoljstvo pošilja Rosa Liksom. Dobrodošli v paradižu. V temnem paradižu. vir slike: emka.si Zbirka kratkih zgodb Rose Likstom je v izvirniku izšla že daljnega 1989. Zdi se, da je bil svet takrat precej drugačen, a občutek, ki ga je ujela ...

Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal , Zadnji pobeg , Križišče štirih poti , Pojdi, postavi stražarja , Figa , Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini....

Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem , v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA . Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega dož...

Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz. Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin , ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in...

Svet ni več oder. Odra ni več. Velikih zgodb je konec, ostaja le še tisto, kar gledamo. Nekje med vsem tem vemo, da to, kar gledamo, ni isto, kar živimo, a v resnici nismo čisto prepričani, če znamo povedati, kje se neha to kar gledamo in začne tisto, kar živimo. Najbrž je nekoč obstajal trenutek, ko smo to znali, a je ta že davno pozabljen. Vmes se je marsikaj spremenilo. Sedaj stojimo v vrsti drug poleg drugega. A drugi je drugačen od mene. Je resničen, se zna jokati, se iskreno nasmeje. Se zjoka tudi takrat, ko ga ne bo nihče slišal, slikal, posnel? Ga bom jaz opazil, če ga ne bom videl na sliki. Bom sploh vedel za to, kaj je. In koliko sem jaz v primerjavi z drugim resničen? Kako ga lahko sploh razumem, ne da bi me nekdo vodil v tem, kaj ta počne? Ta okvir ni nikdar bolj pomemben kot sedaj. Čeprav se zdi, da svet ni več oder. Odrov ni več, zgodbe pa so le še tiste, ki smo jih pripravljeni gledati. Na televiziji, na telefonu. Še dobro, da obstajajo zasloni, brez katerih resničnosti ...

Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila...

Kot ljubitelju fantazijskih pripovedi mi je povsem samo po sebi umevno, da bom navdušeno sprejel Otok nenavadnih otrok. Čarobnosti v tem svetu, ki ga obvladujejo čudne silnice in meglena dejstva, najbrž še ni dovolj, da bi ga lažje razumeli. Večkrat sem že zapisal, pa bom z veseljem ponovil, da je fantazijska pripoved, ki v povedih ujame podobe sveta, popolnoma skreganim z vsakdanjim doživljanjem, zelo pomembna ekspresija tega istega doživljanja in nam kot taka pomaga razumeti natanko ta vsakdanji svet. Zato je nujna. Fantazija je okvir, čarobnost je orodje njene fascinacije, mi pa tisti, ki mu vdihnemo razumevanje. A takšno, ki ga pogojujejo tudi naši strahovi, želje in preizkušnje, ki so nas do sem pripeljale. Brez teh reči nas v resnici ni. In še posebej zanimivo je razmišljati, kaj vse je za vsakdanjim sprehodom po mostu, kaj je pod gladino reke, kamor ne seže pogled, kaj je za zidovi na pol porušenih hiš. Ali mogoče tudi tisto, kar je pod temi osnovnimi niansami našega plitkega po...

Pretirano je reči, da se način pripovedi v tej knjigi izogne pretirani čustvenosti. Zagotovo. Zgodbo v tej nagrajeni knjigi nizozemca Jana van Mersbergna odlikuje prav slog, ki je izjemno poseben in za katerega lahko takole čez palec zatrdim, da se bosta našla nekateri, ki jim ne bo všeč. A ima dobre odlike z nekaterimi prav vrhunsko napisanimi razdelki. In neverjetno odsotnost čustvenosti. Kar se na prvi pogled zdi stroga in odklonilna sodba, a to nikakor ne želi biti. Gre za slog pripovedi, za katerega si, vsaj s svoje perspektive, težko predstavljam, da bi mu lahko pisateljsko sledil skoraj 250 strani, kolikor jih zavzema ta roman, a kljub vsemu gre za miniaturko, ki ima močan naboj, ki odlično premešča fokus bralčeve pozornosti na različne moške vloge. Roman nosi naslov Zadnji pobeg in van Mersbergen je zanj dobil mnogo pohval, med njimi tudi nagrado za najboljši nizozemski roman leta 2014. vir slike: emka.si Roman nas skozi prvoosebnega pripovedovalca pelje v zanimivo...

Ana Ugrinovič, ki je bila kot urednica na Cankarjevi založbi ena tistih, ki so poskrbeli za izid Donne Tartt in njene Skrivne zgodovine v slovenskem jeziku, je na predstavitvi zadnje trojke Modernih klasikov , kjer je knjiga tudi izšla, izjavila, da je imela že zelo dolgo namen, da k nam pripelje tudi to kultno branje. In res, ko sem odložil Skrivno zgodovino, sem se vprašal, kaj je narobe z njo, da je bilo na slovenski prevod potrebno čakati skoraj 25 let. Pa v resnici ne vem. Ja, lahko bi se šli to igrico, pa ne mislim izgubljati prostora s tem, da bi ugibal, kaj je v tej knjigi napak storjeno. Mnogo raje bom pisal, kaj je na tej knjigi zanimivega. Ker tega res ni malo. Ne, ta žanrski širokopotezni roman o mladini in njihovih fascinacijah, soočanju z dekadenco, ki ji niso kos, je vse prej kot dolgočasen. vir slike: emka.si Skrivna zgodovina je zgodba o študentu Richardu, ki bolj zaradi pobega od doma kot zaradi česa drugega odide na študij v Vermont, kjer se po začetnih ovi...