Preskoči na glavno vsebino

Po poti zla: navdih najdeš pri kultu modre ostrige

Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz.

Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin, ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in prepričan sem, da bo prav tako kot mene, zadovoljila tudi mnoge druge ljubitelje kriminalk. Skorajda ravno pravšnja mešanica zlikovcev in prizorov, ki jih pogojujejo vse karakterne posebnosti glavnih junakov, bo dosegla visoke standarde, ki jih dandanašnji bralec postavlja za kriminalni žanr.

vir slike: emka.si

Detektivu Cormoranu Striku, bivšemu vojaškemu preiskovalcu, ki je v eksploziji izgubil nogo, tokrat v pisarno nekdo pošlje nogo. Pravzaprav je ne pošlje njemu, temveč njegovi sodelavki, tajnici, pomočnici, družabnici - ko boste prebrali knjigo, boste vedeli zakaj toliko opredelitev - Robin. Oba poznamo že iz prejšnjih edicij Roberta Galbraitha. Robin je od ženske, ki je zgolj sledila želji po detektivskem delu in tako prišla do dela v Strikovi pisarni, preko različnega usposabljanja in rezultatov, ki jih je prikazala, malo pa tudi zaradi Strikove naklonjenosti, prišla do skoraj njemu enakovrednega položaja v pisarni zasebnega detektiva. Tako si sedaj že spodobno razdelita zadolžitve pri rutinskih opravilih za tisto peščico naročnikov, da pokrijeta svoje stroške. V ta opravila pa kot strela z jasnega trešči tista prej omenjena noga, ki jo je nekdo odrezal neki ženski in jo poslal Robin v pisarno. Strike seveda stopi v akcijo, vključi tudi policijo, a zaradi vseh okoliščin, še posebno besedil kultnih Blue Öyster Cult mu je od vsega začetka jasno, da gre za osebno stvar. Tako noga kot tudi izbor glasbene reference povezujeta pošiljatelja neposredno s Strikom in njegovo preteklostjo. Ta vse skupaj sešteje at-the-speed-of-google in Robin (torej tudi nam) navrže tri imena, ki bi lahko bila kriva za takšno nespodobno, grozljivo, grozečo in morilsko darilo. Tako spremljamo lov na storilca, ki občasno tudi sam v knjigi dobi svoj glas, a je vse do konca povsem nejasno, kdo bi lahko to bil. Strike in Robin ves čas krmarita med preiskovanjem potencialnih zlikovcev, z vsako obrnjeno stranjo pa je vedno bolj jasno, da pošiljatelj noge ne bo izbiral sredstev, da Striku pošteno zagreni življenje. Preko Robin, ki je tokrat še toliko bolj na udaru. Pa ne le zato, ker je Strike toliko bolj zaščitniški do nje kot tudi zato, ker je velik del knjige posvečen tudi razvoju karakterjev Strika in Robin samih, njunega odnosa in ostalih, ki so vpleteni v njuno življenje. To pot se zdi, da bo njun primer res močno posegel še posebno v njeno življenje. Življenje, ki ga usmerja želja. Pa ne le želja po poroki z Matthewom in ustaljenemu življenju, temveč tudi želja po tem, da se po robu postavi morilcu, svojim duhovom iz preteklosti in da pokaže Striku, iz kakšnega testa v resnici je. Kako in do kolikšne mere ji je to slednje uspelo, pa je vredno prebrati. Seveda povsem nujno za tiste, ki ste katero zgodbo o Striku že imeli v rokah.

Sam med trofejami se je počutil izpolnjenega. Bile so dokaz o njegovi premoči, osupljivi sposobnosti, da se dvigne nad bebave policiste in črede ljudi ter si kot polbog jemlje, kar mu srce poželi.

Po poti zla je pravzaprav klasična kriminalka, v kateri je protagonist nujno tudi osebno vpleten v reševanje uganke. Ker se toliko ukvarja s Strikovo preteklostjo, bo najbrž bolje, da to ni prvi Galbraithov roman, ki bi ga vzeli v roke. Tule pa z veseljem omenjam še nekaj poudarkov, ki so pomembni gradniki te mojstrsko napisane detektivske zgodbe: prvič, avtorica pozna bralce kriminalk in tako nas povsem načrtno zmede s tremi možnimi osumljenci, kajti logika tule je podobna kot če bi bili vratarji, ki bi morali ubraniti enajstmetrovko in bi nam napadalec povedal, kam bo streljal, mi pa vemo, da je potrebno pozornost ohraniti tudi drugje; drugič, nemara povsem nevede, ampak vsekakor zelo nazorno prikaže položaj majhnega zasebnika, ki ima kljub preteklim uspehom lahko težave pri pridobivanju naročnikov, s čimer avtorica vsemu skupaj nekajkrat skozi knjigo doda to opombo sodobne družbene prekarske realnosti; tretjič, všeč mi je, kako nedorečenega pravzaprav ohranja odnos med Strikom in Robin – odnos, ki prav neprestano potuje med trudim-se-biti-profesionalen do v-resnici-sem-malo-zagledan-vate in nazaj, vsekakor nekaj, kar ji bo še prišlo prav v prihodnje; četrtič, gre za še eno kriminalko, ki uspešno povzroči, da se toliko bolj sprašuješ, kdo vse te obkroža; in petič, navkljub občasno malo razpotegnjeni pripovedi je avtorica z dosedajšnjim razvojem karakterjev poskrbela, da v knjigi ničesar ne pogrešamo preveč. Z drugimi besedami, dokončno smo vzljubili Cormorana Strika in Robin; prav zares nas zanima, kaj se bo z njima še zgodilo. Rowlingova je ustvarila svojega Harrya Hola, svojega Hercula Poirota. Kljub temu, da je pozornost v tej knjigi namenila predvsem Robin. To pa pomeni le, da bomo precej z odprtimi rokami sprejeli tudi naslednjo knjigo v seriji.

Tistega dne, ko jo je policija našla, je hotel biti sam in uživati v poročanju o umoru.

Po poti zla je torej čistokrvna in napeta kriminalka, ki ima na eni strani ostudno bolnega in nevarnega morilca, ki pohaja po ulicah Londona kot sodobni Jack Razparač; na drugi strani pa detektiva Cormorana Strika, ki v svojem slogu in s pomočjo Robin mora zagristi v to zgodbo, saj sta oba vanjo močno vpletena. J. K. Rowling je zopet pokazala, kako dobra pripovedovalka je. Pa ne le to, izvrsten je tudi njen okus za glasbo. Blue Öyster Cult so lahko tudi navdih za knjigo.

✭✭✭



vir: youtube.com



Obišči tudi:

Bukla 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez