Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz.
Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin, ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in prepričan sem, da bo prav tako kot mene, zadovoljila tudi mnoge druge ljubitelje kriminalk. Skorajda ravno pravšnja mešanica zlikovcev in prizorov, ki jih pogojujejo vse karakterne posebnosti glavnih junakov, bo dosegla visoke standarde, ki jih dandanašnji bralec postavlja za kriminalni žanr.
vir slike: emka.si
Detektivu Cormoranu Striku, bivšemu vojaškemu preiskovalcu, ki je v eksploziji izgubil nogo, tokrat v pisarno nekdo pošlje nogo. Pravzaprav je ne pošlje njemu, temveč njegovi sodelavki, tajnici, pomočnici, družabnici - ko boste prebrali knjigo, boste vedeli zakaj toliko opredelitev - Robin. Oba poznamo že iz prejšnjih edicij Roberta Galbraitha. Robin je od ženske, ki je zgolj sledila želji po detektivskem delu in tako prišla do dela v Strikovi pisarni, preko različnega usposabljanja in rezultatov, ki jih je prikazala, malo pa tudi zaradi Strikove naklonjenosti, prišla do skoraj njemu enakovrednega položaja v pisarni zasebnega detektiva. Tako si sedaj že spodobno razdelita zadolžitve pri rutinskih opravilih za tisto peščico naročnikov, da pokrijeta svoje stroške. V ta opravila pa kot strela z jasnega trešči tista prej omenjena noga, ki jo je nekdo odrezal neki ženski in jo poslal Robin v pisarno. Strike seveda stopi v akcijo, vključi tudi policijo, a zaradi vseh okoliščin, še posebno besedil kultnih Blue Öyster Cult mu je od vsega začetka jasno, da gre za osebno stvar. Tako noga kot tudi izbor glasbene reference povezujeta pošiljatelja neposredno s Strikom in njegovo preteklostjo. Ta vse skupaj sešteje at-the-speed-of-google in Robin (torej tudi nam) navrže tri imena, ki bi lahko bila kriva za takšno nespodobno, grozljivo, grozečo in morilsko darilo. Tako spremljamo lov na storilca, ki občasno tudi sam v knjigi dobi svoj glas, a je vse do konca povsem nejasno, kdo bi lahko to bil. Strike in Robin ves čas krmarita med preiskovanjem potencialnih zlikovcev, z vsako obrnjeno stranjo pa je vedno bolj jasno, da pošiljatelj noge ne bo izbiral sredstev, da Striku pošteno zagreni življenje. Preko Robin, ki je tokrat še toliko bolj na udaru. Pa ne le zato, ker je Strike toliko bolj zaščitniški do nje kot tudi zato, ker je velik del knjige posvečen tudi razvoju karakterjev Strika in Robin samih, njunega odnosa in ostalih, ki so vpleteni v njuno življenje. To pot se zdi, da bo njun primer res močno posegel še posebno v njeno življenje. Življenje, ki ga usmerja želja. Pa ne le želja po poroki z Matthewom in ustaljenemu življenju, temveč tudi želja po tem, da se po robu postavi morilcu, svojim duhovom iz preteklosti in da pokaže Striku, iz kakšnega testa v resnici je. Kako in do kolikšne mere ji je to slednje uspelo, pa je vredno prebrati. Seveda povsem nujno za tiste, ki ste katero zgodbo o Striku že imeli v rokah.
Sam med trofejami se je počutil izpolnjenega. Bile so dokaz o njegovi premoči, osupljivi sposobnosti, da se dvigne nad bebave policiste in črede ljudi ter si kot polbog jemlje, kar mu srce poželi.
Po poti zla je pravzaprav klasična kriminalka, v kateri je protagonist nujno tudi osebno vpleten v reševanje uganke. Ker se toliko ukvarja s Strikovo preteklostjo, bo najbrž bolje, da to ni prvi Galbraithov roman, ki bi ga vzeli v roke. Tule pa z veseljem omenjam še nekaj poudarkov, ki so pomembni gradniki te mojstrsko napisane detektivske zgodbe: prvič, avtorica pozna bralce kriminalk in tako nas povsem načrtno zmede s tremi možnimi osumljenci, kajti logika tule je podobna kot če bi bili vratarji, ki bi morali ubraniti enajstmetrovko in bi nam napadalec povedal, kam bo streljal, mi pa vemo, da je potrebno pozornost ohraniti tudi drugje; drugič, nemara povsem nevede, ampak vsekakor zelo nazorno prikaže položaj majhnega zasebnika, ki ima kljub preteklim uspehom lahko težave pri pridobivanju naročnikov, s čimer avtorica vsemu skupaj nekajkrat skozi knjigo doda to opombo sodobne družbene prekarske realnosti; tretjič, všeč mi je, kako nedorečenega pravzaprav ohranja odnos med Strikom in Robin – odnos, ki prav neprestano potuje med trudim-se-biti-profesionalen do v-resnici-sem-malo-zagledan-vate in nazaj, vsekakor nekaj, kar ji bo še prišlo prav v prihodnje; četrtič, gre za še eno kriminalko, ki uspešno povzroči, da se toliko bolj sprašuješ, kdo vse te obkroža; in petič, navkljub občasno malo razpotegnjeni pripovedi je avtorica z dosedajšnjim razvojem karakterjev poskrbela, da v knjigi ničesar ne pogrešamo preveč. Z drugimi besedami, dokončno smo vzljubili Cormorana Strika in Robin; prav zares nas zanima, kaj se bo z njima še zgodilo. Rowlingova je ustvarila svojega Harrya Hola, svojega Hercula Poirota. Kljub temu, da je pozornost v tej knjigi namenila predvsem Robin. To pa pomeni le, da bomo precej z odprtimi rokami sprejeli tudi naslednjo knjigo v seriji.
Tistega dne, ko jo je policija našla, je hotel biti sam in uživati v poročanju o umoru.
Po poti zla je torej čistokrvna in napeta kriminalka, ki ima na eni strani ostudno bolnega in nevarnega morilca, ki pohaja po ulicah Londona kot sodobni Jack Razparač; na drugi strani pa detektiva Cormorana Strika, ki v svojem slogu in s pomočjo Robin mora zagristi v to zgodbo, saj sta oba vanjo močno vpletena. J. K. Rowling je zopet pokazala, kako dobra pripovedovalka je. Pa ne le to, izvrsten je tudi njen okus za glasbo. Blue Öyster Cult so lahko tudi navdih za knjigo.
✭✭✭✭✩
vir: youtube.com
Obišči tudi:
Bukla
Komentarji
Objavite komentar