Preskoči na glavno vsebino

Popolna akustika: odtujenosti

Če bi moral kdaj koli izbirati, katera pesem Guns n' Roses mi je najbolj pri srcu, katero še danes, po dolgih letih, ki so minili od rednega poslušanja, bi še vedno trdil prav isto, kot pred leti. Gre za eno najdaljših njihovih in sliši na ime Estranged. Navduševala me je najprej zaradi čistega zvoka Slasheve kitare, ki žalostno zavija Axlove še bolj žalostne verze v neko melanholijo in obup, tragedijo brez primere. Le klavir se zdi tisti, ki pelje vse skupaj naprej, pa vendar ne more skriti lepote, ki izvira iz žalosti nečesa, kar je izginilo in kar je ostalo za tem izginotjem. Preostanek je boleč in omejen na bolj ali manj neprestano spraševanje o tem, koliko je vredno tisto, kar ostaja; pomešano s pogovorom, nagovorom tistega, ki umanjka, ki je izginil in obenem tudi tistega, ki je napravil to odtujenost takšno, da se iz njene snovi lahko stke le še žalostna balada. Brez zapustitve ni zapuščine. In ko zapuščina močno boli, lahko sledi odtujenost. V odtujenosti pa razmišljaš le o tem, česar ni več. In o sebi, ki ostal si zadaj. Ker si tudi ti le zapuščina. In nato lahko napišeš pesem, ki ji daš naslov Estranged.

Lahko pa o tem napišeš tudi roman. In mu daš naslov Popolna akustika.

Popolna akustika je prodoren, krajši roman italijanske pisateljice Darie Bignardi. Doživljal sem ga ne le kot kratkega temveč tudi kot minimalističnega. Prav nič baročno osladnega ni na njem in ničesar ni odveč. Avtorica je štedila z vsemi ovinkarjenji in na račun nepotrebnih odmikov ni izgubljala rdeče niti ali pridobivala na avtorskih polah. Na račun tega bi sicer lahko za določena občutja porabila nekoliko več časa, ali celo vključila aktivno vlogo katerega od pomembnejših likov, pa tega ni storila. In vendarle se mi zdi, da je bilo tako nalašč. Tisto, česar v delo ni vključila, ni izpustila po pomoti, temveč je bilo nalašč. Po tej plati roman učinkuje izvrstno. Ravno v zamolčanem in neizrečenem je ogromno. V tem konkretnem primeru, v primeru Popolne akustike, je neizrečeno sprožilec za tok zavesti nečesa drugega, kar teče in teče v nek iztek samospoznanja. Ki pa seveda nosi svojo ceno. A roman ni neka cenena obleka, ki jo kupiš na razprodaji in jo nosiš kot neko sporočilo; Popolna akustika je melanholična knjiga vprašanj, ki seveda imajo svoj odgovor, svoja čustva in svoja spoznanja. Tudi svojo odtujenost.

vir slike: mladinska.com

Zakaj tako vztrajam v tem govoru o zamolčanem, neizrečenem in izključenem, ko pa je popolnoma jasno, da je avtoričino delo najbolj običajno prav takšno, kakršno si je ta želela, da je? Zato, ker je tu vse to izrednega pomena. Zgodba popolne akustike v bistvu niti ni klasična zgodba s pričetkom in koncem. Zgodba ima svoj začetek v koncu, iz katerega se v resnici ne premakne skoraj nikamor.

Spoznamo Arna, violončelista v Milanski Scali, ki nas pelje skozi pripoved Popolne akustike. Arno nam pripoveduje o svojem življenju in predvsem pripoveduje nam o Sari. Sara je njegova najstniška ljubezen, s katero se je po dolgih letih srečal, jo pripeljal domov, poročil in s svojimi otroki sta imela lepo, v resnici nič kaj neobičajno družino. Situacija, v kateri ni razloga, ki bi te silil k vprašanjem, ali je vse v redu, bi bilo lahko kaj bolje, delam kaj narobe. In nato se zgodi. Sara izgine. In ne izgine tako, da bi jo Arno začel takoj iskati. Tudi ne izgine tako, da bi otroci jokali za njo. Ne zdi se, da je kdorkoli presenečen nad tem, da je izginila. Razen našega Arna. Ker v resnici ni le izginila, temveč je odšla. Kar se v nadaljevanju zgodbe zgodi, je v večini v resnici zamejeno v trenutku, ko se Arno odloči, da jo poišče. V tem iskanju pa kot odkrivanje povsem novih tekstov v palimpsestih. Arne prek družine in prijateljev spoznava Saro. Takšno, kot je nikoli ni. Tudi takšno, kot si je nikdar ni predstavljal. Sara je skrivala zgodbe, ki jih Arnu ni nikdar zaupala in ti le po koščkih in delcih prihajajo k njemu, da jih sedaj sestavlja. In v tem pogovoru Popolne akustike, ki ga Arno vodi najbolj prav sam s sabo, nam dobro prikaže njegova čustva, otopelost, neposluh, razočaranje in začudenost, obenem pa tudi ljubezen, naklonjenost in pripravljenost na objem, ki bo trajal in v katerem se je odločil, da bo drugače. Ta ambivalenca se bere kot nekaj povsem naravnega. Odtujenost njegove osebe ga je privlekla nekam daleč tja, kjer razum kot tak tudi odpove. Ostanejo žalostinke in ostanejo tragedije. Obenem pa želja po iskanju in najdenju. Vedno večja. In Arne nam pripoveduje hitro zgodbo o tem, kako je to, kje je Sara, v resnici zanj postalo skoraj manj pomembno kot to, da spozna, kdo Sara sploh je. Popolna akustika je polna vprašanj in odgovorov nanje. Večino teh postavimo skupaj z Arnom. In zgodba nam neusmiljeno pokaže le njegovo razumevanje in občutenje situacije. Popolna akustika je zgodba o Arnu in Sari, o njunih družinah, njunem otroštvu in njunih otrocih. A Popolna akustika je tudi le Arnova zgodba.

Ker je zaključek zgodbe pomembnejši od vsega poprej, ali pa vsaj na nek način dobro zavije to, kar je bilo zapisano pred njim, ga seveda zamolčim.

Raje se povrnem nazaj. O zamolčanem, neizrečenem in izključenem. Daria Bignardi je, kot rečeno, celotno Popolno akustiko zapisala skozi Arna. Zamolčala je plat, ki bi jo lahko povedala Sara. Njene besede so ostale neizrečene, Sara je izključena iz Popolne akustike. Kot bi vzeli zelo znano Ni je več – ki sicer ob kateri podobnosti prebiva v popolnoma drugem žanrskem svetu – in ne brali druge polovice (sic!) knjige. Če si bralec še tako želi, da bi Sarin glas prebral, se mu ob vsem tem postopnem odstiranju prične hitro svitati, da bo zamolčano takšno tudi ostalo. In da Daria Bignardi ve, kaj počne.

Zakaj?

V nekem bližnjem grmu se skriva zajec. In ta ni lep, niti prijazen. Če gremo za trenutek nazaj v Ni je več, je jasno, kako se retrogradno zapolnjuje zgodba le enega od dveh akterjev z zgodbo drugega; počasi do nas pelje zgodbo, v katero sta vključena oba in iz katere ne kanita oditi. Sestavljamo adekvatno zgodbo, v kateri je povsem jasno, zakaj je tako in kaj bo naprej. Nekako sestavljamo resnico zgodbe. V tistem bolj oskubljenem pomenu resnice. V Popolni akustiki pa glavni junak in naš vodnik skozi roman, Arno, ne išče resnice. Ta prihaja k njemu. Arno išče zgodbo, ki bo njega oprala krivde Sarinega odhoda. In vnos njene zgodbe, njen glas, njene utemeljitve, njeni nasveti, njena pripoved bi pomenila to, da bi mi kot bralci pričeli dojemati Arnovo zgodbo kot pot do resnice njune zgodbe. Tega pa avtorica, vsaj tako se mi zdi, ni želela. Zato je Saro povsem pametno izključila. In tako napisala ne le zelo berljiv roman, temveč vzela tudi dobro mero literarni rabi odtujenosti.

In ta ima v primeru Popolne akustike še lepo izpeljanko.

Včasih ne moremo storiti ničesar, da bi bilo kaj drugače. A včasih lahko spremenimo stvari predvsem tako, da ne naredimo ničesar.


Super branje.

✭✭✭



Zraven se poda.





Obišči tudi:

Mladinska knjiga
Bukla
Peripetije
Dobre knjige
Intervju s pisateljico v Delu
Emka
Corvorosso.it
Goodreads
Avtoričina Facebook stran

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez