21. januar 2015

Ljubi moj sputnik: o ljubezni in izgubi

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca. Kot je Kant izdal Prolegomeno, v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma. Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri.

vir slike: brightbooks.co.uk

In vseeno je občutek sveta, ki je na delu v Ljubi moj sputnik, zelo podoben tistemu v Kroniki ptiča navijalca. Izginotje ljubljene osebe in iskanje načina, kako jo najti, kje je, zakaj je ni več in kakšne posledice to prinaša s seboj, vse to smo lahko že brali. Na precej bolj kompleksen način se je tega lotil v Kroniki. Ljubi moj sputnik je predvsem mnogo krajše delo. V njem beremo o življenju v Tokiu, predvsem o življenju, kot ga vidi pripovedovalec zgodbe. Ta nikakor ni tako eksistencialno nedorečen in neprilagojen, kot bi lahko trdili za tistega v Kroniki ptiča navijalca, temveč gre za dobro situiranega mladega profesorja, ki se - navkljub temačni nevednosti, za katero vemo le mi, ki nam pripoveduje svoje misli – v knjigi zdi kot eden redkih trenutkov, v katerih prepoznamo racionalnost. Tisto nekaj, na kar se opira neznano v knjigi, da dobi svoje logično mesto. In beremo o Sumire, hčeri znanega zobozdravnika in pisateljici, ki se to trudi šele postati. Sumire je velika ljubezen našega pripovedovalca. In vendar je bilo na Sumire nekaj privlačnega. Težko je razložiti, kaj je to bilo, toda ko si se ji zagledal v oči, si to vedno našel; zrcalilo se je globoko v notranjosti. A sama ga dojema kot zelo dobrega prijatelja, pravzaprav skoraj kot nekakšnega mentorja. Nekoga, ki ve. Sumire je tisti zbegani moment Sputnika, ki na vsak način potrebuje nekoga kot je naš prvoosebni pripovedovalec, a na žalost ne na način, ki bi se skladal z njegovim. Pogumno branje bi morda našlo tudi nekaj pisateljsko avtobiografskega na portretu Sumire. In obstaja tudi tretja oseba. Miu, poslovna ženska in pianistka, ki jo Sumire spozna in se vanjo v trenutku na smrt zaljubi. Od tod naprej se odvija zanimiva zgodba o tem, kako se je Sumire spremenila zaradi Miu in kaj je bila pripravljena storiti za to, da bo čim dlje lahko ostala v njeni bližini. Miu je Sumire naklonjena, a ne na način, ki bi se povsem skladal z njenim. Miu je ves čas nekako ovita v nekaj skrivnosti, ki se proti koncu knjige seveda nekoliko odstrejo. Skupaj s Sumire odpotujeta v Evropo. In tam, na samem vrhuncu knjige, Sumire na lepem izgine. Miu našega pripovedovalca pokliče na pomoč, ta odide v Grčijo in zgodba pričenja dobivati komentarje tam, kjer jih na nek način potrebujemo. Zgodba se tudi razplete. Mogoče tudi ne povsem tako, kot bi želeli. In knjiga se zaključi. Dobro je. Oba gledava isto luno, na istem svetu. Koliko temačnosti na koncu še ostane in koliko tiste izjemne Murakamijeve čarobnosti vsebuje, tega vam nočem in ne zmorem popisati. 

Ljubi moj sputnik se zdi kot zgodba o ljubezenskem trikotniku. A ne o tistem klasičnem trikotniku, v katerem bi naš pripovedovalec ljubil Sumire, ta bi ljubila Miu, in Miu nazaj našega pripovedovalca. A Miu je zgodba sama na sebi. V pripovedi izvemo za skrivnostni dogodek, ki se ji je pripetil; dogodek, ki je za vedno spremenil njen način življenja, tako tistega, ki so ga na njej opazili drugi kot tudi tistega, ki je vladal njenemu notranjemu občutju. In praznina, ki jo je s tem prejela, ji posihdob onemogoča, da bi, če lahko tako zapišem, bila udeležena v kakršnem koli ljubezenskem trikotniku. V čemer koli, kar nosi predpono ljubezenskega. Je pa vseeno ljubezen tisto gonilo Sputnika, njegov motor. Dokler je v zgodbi prisotna ljubezen, toliko časa ima zgodba motor. Ko izgine objekt afekcije, je izginila tudi afekcija in z njo tudi življenjska sila, ki je drži pripovedovalca v samozavesti in nastopu. Ljubi moj sputnik je še ena zgodba o ljubezni. O hrepenenju. Mogoče predvsem o izgubi ljubezni. V knjigi namreč nastopajo vsaj tri takšne izgube, od teh sta vsaj dve takšni, ki izgubo sublimirata v upanje in vsaj eno takšno, ki je to upanje pogumno pospremilo s potjo onstran.

Pod črto gre za izjemno delo o pisateljici, ki si želi pisati, sreča muzo, v katero se zaljubi, a ji ta ostaja telesno nedostopna. Katero mejo se ta pisateljica odloči prestopiti in kako vse to doživlja nekdo tretji, ki je iz te odločitve izključen, dasiravno do nje čuti vse, kar se lahko čuti do ljubljene osebe, a mu tako ostaja telesno nedostopna.

Roman ni epopeja v smislu 1q84, ki jo je spisal kasneje, tudi ni Kronika ptiča navijalca, ki jo je napisal poprej, a vendarle bo Ljubi moj sputnik lepo sedel v srce vsakogar, ki ima rad Harukija Murakamija. Čeravno se v tej murakamijevskosti zdi nekoliko zadržan, bo vsakdo nezmotljivo v njem našel tiste reči, ki mu vedno služijo v snovi za pisanje. In ta zadržanost lahko služi tudi v dobro izhodišče za nekoga, ki avtorja še ne pozna, pa bi rad preizkusil. V Sputniku bo našel delček tega, o čem Murakami piše, ko piše o ljubezni, navezanosti, želji in o ceni, ki jo je nekdo pripravljen plačati, da dobi to, kar si želi. Prednost branja Murakamijevih protagonistov pa je gotovo v tem, da gre za načeloma dobre ljudi, ki v sebi nimajo zla. Povsem moje razmišljanje, poudarjam. Lahkost, s katero te Murakami popelje čez vodo na drugo stran, od nečesa, kar se nahaja v tvoji okolici do nečesa, kar je le v avtorjevi glavi – onstran tega, v kar ti ni treba verjeti – je v resnici zavidljiva. Če bi si morda želel, da bi Ljubi moj sputnik bil nekoliko obširnejši, je slogovno še vedno in kot vedno vrhunski.

Že enajst let je tega, kar je Ljubi moj sputnik izšel tudi v slovenščini. Murakami tudi po tem branju ostaja eden mojih najljubših.

✭✭✭


Tudi na:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...