09. oktober 2014

Kronika ptiča navijalca: Murakamijevo branje Orfeja

Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem slogu, ki ga uspe voditi skozi celotno, skoraj 700 stransko knjigo. 


(vir slike: mladinska.com)


Kronika se zdi relativno kompleksno delo. Bralec bo lahko užival v pripovedi, v branjih spominov, podajanju zgodbe preko pisem in časopisnih člankov. Razgibana zgodba v kateri se, roko na srce, ne izmenja prav veliko oseb. Razvrednotenje zgodbe, ki bi temeljila na mnogih osebah, v katerih se bralec zlahka izgubi, je nakazal že Murakami sam, ko je s povsem cinično brezbrižnostjo večino stranskih oseb poimenoval z imeni, ki običajno niso označevalci osebnih lastnih imen. Priložnost bo brati o Kreti, Malti, Kumini, Cimetu. Osebe, ki v svoji pomembni vlogi v romanu niso pomembne zaradi svojih imen, temveč zaradi tega kar so. In če velja formula, da je ime označevalec, ki s svojo negativno naravo poskrbi za ločitev od drugih, potem velja, da je na teh osebah nekaj občega. Murakamijevo izvajanje je temu seveda popolnoma nasprotno. V Kreti, Malti, Kumini in Cimetu ni prav nič občega. Od vseh oseb, ki nastopajo v Kroniki ptiča navijalca, čeprav jih ni veliko, so ravno te tiste, na katerih ni prav nič občega. Izjemno posebne, drugačne, nenaravne, celo simbolične in metaforične, bodisi v svoji pojavi ali svojih dejanjih. Nekaj nezemeljskega je na teh osebah. Na vsaki interakciji z njimi. In to je igra, ki jo mora Murakamijev bralec sprejeti. Sprejeti mora možnost, da se v predpostavljanju situacij v branju, torej spletanjem zgodbe, ki se lahko zgodi, še preden jo dejansko prebere, skoraj nujno tudi izgubi. Zveni kot groza nepričakovanega zapletanja zgodbe, ki v tekstu ne prebiva zaradi zgodbe, temveč bolj zaradi oseb, ki so z eno nogo na tem svetu in z drugo v neki na pol nori fantazijski konstrukciji. In nikakor ne veš, kam vse te lahko odpelje. Kar je lahko zares grozljivo, če avtor ne bi bil Murakami. 

V zgodbi sledimo ne tako dolgemu, a posebnemu izseku v življenju Toruja Okade, nekaj-čez-trideset letnega faliranega pravnika, ki je v sklopu svoje brezposelnosti na trdni in utirjeni poti k izgradnji dnevne rutine gospodinjca, ki skrbi za domačo hišo in večerjo na mizi. Zase in za Kumiko. Kumiko je njegova ljubljena žena. In nekje je še njun maček, ki je pred kratkim izginil. Ta dogodek je prvi v nizu vseh pripetljajev v knjigi, ki so za vedno izničili rutino, v kateri se je Toru počutil tako varno. Iskanje mačka se kmalu obrne v iskanje izginule Kumiko. In tu se začenja zares zapletati. Nenavadni pogovori z nenavadnimi liki, vračanje v preteklost in vojna področja na Kitajsko, ruska taborišča in sosedova hiša s sumljivo preteklostjo poskrbijo za zaplet, v katerem je edina oporna točka pravzaprav le še Toru sam s svojimi občasnimi kriki, v katerih si želi pojasnil tega, kar mu od vsepovsod prihaja naproti. A Toru se v resnici ne da. Celo več, zdi se, da v svoji bitki, ki jo bije z vedno bolj neverjetnimi silami in na vedno bolj neverjetne načine, postaja vedno bolj odločen. Iz nekoliko zdolgočasenega povprečneža, ki rutinirano pripravlja večerje za Kumiko, se spremeni v prepričanega borca, ki je pripravljen globoko zakoračiti onkraj tega sveta v nepoznano in strašljivo onstranstvo, da bi od tam popravil stvari. In predvsem nazaj pripeljal Kumiko, čeprav v resnici ne ve, kje ona pravzaprav sploh je. Kako uspešen je pri tem, ne izdam.

Močan pečat zgodbi je pridala najstniška soseda May, ki Toruju vsaj občasno deluje kot edina fizična oporna točka, ki jo ima, še posebno v pismih, ki mu jih piše, ko se odseli. V teh pismih, še posebno zato, ker jih Toru sploh ne prejme in ne prebere, May bralca vestno oskrbuje z neprestanim spominom, da Toru vendarle še obstaja. Ne glede na to, kje si ga bralec v tistem trenutku zamišlja. Ali kje si Toru predstavlja samega sebe.

In zgodi se mu zares veliko zanimivega. Murakami je na njegovo pot položil mnogo pomena na vodnjak, ki je zgodovinsko poznan po simboliki krsta, očiščenja in ponovnega rojstva, tudi kontemplacije in časa. In pisateljeva raba se zdi z vsemi temi pomeni dokaj konsistentna. Vseeno, če bo bralec dobil vtis, da je Kronika ptiča navijalca zaradi vseh teh elementov, ki sem jih opisal (in vendarle jih je še mnogo zraven), neprijazno in naporno branje, tega zares nisem želel. Knjiga je – kar ljubitelji tega japonskega literata vedo – izjemno potovanje in druženje z domišljijo, ki bo bralca spomnilo na nujnost neke radikalne omejenosti razumskega tehtanja sveta. Sam sem Kroniko ptiča navijalca dojel kot Murakamijevo branje stare grške pripovedi o Orfeju in Evridiki. Ne glede na vse razlike v samem izteku, gre tako pri Toruju kot tudi pri Orfeju za manifestacijo sile, ki se rojeva iz občutka nemoči in premika gore, hodi v neznano brez strahu, ne meneč se za ovire na poti. Le takšen se tudi vrne iz onstranstva.

Haruki ostaja eden mojih najljubših pisateljev. Eden redkih, ki znajo narediti kolaž med dotakljivo in preverljivo prisotnostjo ter tistim, kar je temu onkraj. Brez nepotrebnih banalnosti. Tudi plitkosti, ki se mu očita, še nisem občutil. Kronika ptiča navijalca je super branje in z veseljem bi ga podtaknil marsikomu, ki si želi dobrega čtiva.



✭✭✭✭



O Kroniki tudi na:

Bukla
Mladinska knjiga
Emka
Sensa
RtvSlo
Politikis
Wikipedia
New York Times
The Complete Review
Goodreads
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...