Preskoči na glavno vsebino

Mož z imenom Ove: o junaku, ki ima visoka etična merila

Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže.

Skoraj vsi poznamo kakega Oveja.

In to vedno bolj, glede na to, koliko priložnosti ima dandanašnji slehernik, da izrazi svoje zvečine slabo mnenje o rečeh, ki ga bolj ali večinoma manj zadevajo. Veliko nas je imelo opravka s takšnim Ovejem in večinoma smo nekaj časa trpeli, nato pa se sladko nasmejali karakternim ekstremom, ki jih lahko izdela družba (ali narava, v to debato se ne želim spustiti) in šli dalje. Do naslednjega srečanja z njim. In seveda mu najverjetneje ni bilo ime Ove.

O njem ste si ustvarili svoje mnenje. Seveda ste si ga. In najbrž to mnenje vašemu Oveju ni bilo prav naklonjeno. Potem ste v roke vzeli knjigo Mož z imenom Ove, avtorja Fredrika Backmana. Ne le, da ste v knjigi nekako precej uživali; na nekem mestu časovnega traku refleksije, ki ste jo po branju napravili, je knjiga spremenila tudi način, kako ste gledali na svojega Oveja. Vsaj nekateri med vami. Mogoče celo zelo malo od vas. Predvsem, ker se mi zdi, da to ni glavni namen te knjige.

(vir slike: bukla.si)

O glavnem namenu romana Mož z imenom Ove, v resnici najraje ne bi. Se mi vseeno zdi preveč domišljavo, da bi se tule zlahka podal na pot, ki bi utegnila biti predolga. A v osnovi gre za izjemno kratkočasno delo, ki je pravzaprav življenjska pripoved gospoda Oveja, ki v jeseni svojega življenja živi sam s svojimi principi v vrstni hiši manjšega naselja. V toku anekdotične pripovedi, stkane okoli manjših ali večjih dogodkov, ki so najbolj namenjeni manifestu Ovejevega bitja, nam avtor tako skoraj mimogrede in sila neprisiljeno predstavi tudi najpomembnejše dele njegove preteklosti od otroštva, odnosa z očetom, gradnje hiše, spoznavanja bodoče žene in njegovega razmerja do sosedov ter praktično vsega, s čimer ima opravka. A knjiga vendarle ne govori le o njem, temveč tudi o vseh tistih, ki ga obkrožajo, predvsem novih prišlekov in tem, kako je Ove (jasno) tudi z njimi pričel z levo nogo in … končal v toplem objemu. In tem, kako je Ove prišel v smrtni spor s sostaroselcem naselja in ga končal,ko je bilo to zares pomembno. O tem, kako te lahko poštenost vodi do poslednjega dne, kako točno to prepoznajo tudi drugi v tvoji okolici in kako je lahko to najpomembnejša stvar na svetu. A v osnovi je to Ovejeva življenjska zgodba.

Najbolj zanimivo od vsega, kar spremlja bralno izkušnjo Oveja je to, kako vsebina deluje na bralca. Knjiga je humorna. Povsem situacijska komedija, ki svoj glavni naboj jemlje v Ovejevem karakterju. Ove je, kot že zgoraj zapisano, izjemno zoprn osebek, ki stoično sledi zgolj svojim principom v življenju in se ne pusti motiti v tem, za kar meni, da je prav. In to je bržkone vse. Kot bi stalno nosil priponko s kamenkovskim napisom Mene ne bo noben jebo. Dokler imamo to v glavi, torej dokler nam pisatelj to predoči, Mož z imenom Ove dobro funkcionira kot komedija. Ker je jasno, da so situacije, kamor te pripelje takšno mišljenje, lahko na smrt zabavne. In marsikdo, ki se trudi imeti svoje principe, preko Oveja spozna, kako beden je občutek poraza, ko vedno pogosteje zamahne z roko takrat, ko se mu ne ljubi ukvarjati s tem ali onim. Čeprav ve, da bi se nemara moral. Komedija kot taka lahko izkorišča popačenje in parodiranje vsakodnevnih opravil, vendarle pa ima v sebi večkrat klico resnice, iz katere prihaja. Zato je pot do nje tudi nekako nujna. In običajno ta niti ni več tako smešna. Mož z imenom Ove torej nikakor ni le knjiga, ob kateri se boste krohotali. Na nek način spominja na Jonasa Jonassona in njegovega Allana Karlssona.

Ove je zanimiv predvsem zaradi tega, ker vidimo, kako lahko tudi največji neupogljivci spremenijo svoja stališča, če nekje vidijo večje dobro, v katerega verjamejo. Ne gre za preprost in poceni politični oportunizem, ki smo ga vajeni, temveč dobesedno za verjetje v največje dobro, ki lahko v danem trenutku obstaja. In natanko to je tisto nekaj, kar ima Ove in česar mnogi drugi junaki sodobnega, pa najsi bodo protagonisti visoke literature ali plažnega čtiva, manjkajo. Ove je učbeniški primer dobrega človeka. Nekoga, ki bo druge dal mnogo pred sabo. Ker meni, da je tako prav. In v tem, kar počne, je Ove kruto preprost. Vse na njem je preprosto. V tem pomanjkanju kompleksnega razvoja literarnega junaka nočem zaznavati nujne profanizacije človekovega bitja, s katero je avtor reduciral Ovejevo življenje na (pre)plitko preprostost, žal pa rad verjamem, da bodo to premočrtnost nekateri spravili v predal, iz katerega njegove zgodbe ne bodo priporočali, ker ____ (vstavi poljubno oznako za slabo čtivo). V knjigi o Oveju boste pač na prijeten način brali o življenju, ki ga vodi načelo dobrega in poštenega delovanja in v katerem se tudi najbolj odporni principi odločanja nadomestijo le s principi, ki jih vodi želja po višjem dobrem. V to nas avtor vztrajno prepričuje z uporabo motiva samomora, s katerim preizkuša svojega Oveja. Kar je eden najboljših momentov romana, ko mu vse to uspe izpeljati brez kančka karikiranja. 

Do tega v Mož z imenom Ove pridemo počasi skozi celoten roman. Od Oveja, ki nam je dan kot zoprn človek, s katerim mogoče ni najbolj prijetno komunicirati, do Oveja, ki ga njegova načela spremenijo v nekaj povsem drugega. Če malce manj pozoren bralec tega ne opazi že v pripovedi sami, mu Backman to, sicer v skladu z zgodbo, a po svoje tudi malce nepotrebno, zelo plastično prikaže tudi v zadnjih poglavjih. Ove ne prinaša le zgodbe o Oveju, temveč se trudi prinesti tudi zgodbo o načinu življenja. Takšnemu, katerega videz nas obkroža vsepovsod, pa si večkrat ne vzamemo dovolj časa, da bi vztrajali onkraj tega, kar dobimo na prvi pogled. To sicer pomeni, da Ove ne bo zgolj zabaval, jasno, a hkrati tudi, da bodo vsaj nekatera takšna vztrajanja nagrajena z optimizmom. To bo namreč spremljalo spoznanje, da imajo tudi najbolj zoprni ljudje lahko veliko srce.

In zakaj je to pomembno? Ker skoraj vsi poznamo kakega Oveja.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre Knjige
Delo
Koridor
Goodreads 
The Independent
Bookbrowse 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s