Preskoči na glavno vsebino

Mož z imenom Ove: o junaku, ki ima visoka etična merila

Ove je zoprn. Ove ima načela. Ove ne mara nikogar. Ove sovraži spremembe. Ove je nergač. Ove ne pozna šale. Ove je v sporu z vsemi. Ove je skopuh. Ove je godrnjač. Ove ne mara, če kdo krši pravila. Ove je mnenja, da ve največ od vseh. Ove meni, da je le ena znamka avtomobila prava. Ove meni, da je le znamka tistega avtomobila, ki ga vozi sam, prava. Ove ne mara otrok. Ove ne mara, če mu kdo skuša vsiliti način ogrevanja. Ove je mnenja, da ga skušajo trgovci vedno opehariti. Ove ne mara zapravljati denarja v kavarnah. Ove prezira birokrate. Ove zelo natančno ve, kdo je parkiral na mesto, kjer ne bi smel. Ove meni, da je določene stvari potrebno pač poznati. Ove je pripravljen na vse, tudi na tisto, kar pride takrat, ko njega več ne bo tu. Ker Ove zna oceniti situacijo. In situacija je takšna, da gre vse v maloro. Pardon, že nekaj časa nazaj je šlo vse v maloro. A Ove ostaja tu, ker... ker v resnici le Ove ve, kako se rečem streže.

Skoraj vsi poznamo kakega Oveja.

In to vedno bolj, glede na to, koliko priložnosti ima dandanašnji slehernik, da izrazi svoje zvečine slabo mnenje o rečeh, ki ga bolj ali večinoma manj zadevajo. Veliko nas je imelo opravka s takšnim Ovejem in večinoma smo nekaj časa trpeli, nato pa se sladko nasmejali karakternim ekstremom, ki jih lahko izdela družba (ali narava, v to debato se ne želim spustiti) in šli dalje. Do naslednjega srečanja z njim. In seveda mu najverjetneje ni bilo ime Ove.

O njem ste si ustvarili svoje mnenje. Seveda ste si ga. In najbrž to mnenje vašemu Oveju ni bilo prav naklonjeno. Potem ste v roke vzeli knjigo Mož z imenom Ove, avtorja Fredrika Backmana. Ne le, da ste v knjigi nekako precej uživali; na nekem mestu časovnega traku refleksije, ki ste jo po branju napravili, je knjiga spremenila tudi način, kako ste gledali na svojega Oveja. Vsaj nekateri med vami. Mogoče celo zelo malo od vas. Predvsem, ker se mi zdi, da to ni glavni namen te knjige.

(vir slike: bukla.si)

O glavnem namenu romana Mož z imenom Ove, v resnici najraje ne bi. Se mi vseeno zdi preveč domišljavo, da bi se tule zlahka podal na pot, ki bi utegnila biti predolga. A v osnovi gre za izjemno kratkočasno delo, ki je pravzaprav življenjska pripoved gospoda Oveja, ki v jeseni svojega življenja živi sam s svojimi principi v vrstni hiši manjšega naselja. V toku anekdotične pripovedi, stkane okoli manjših ali večjih dogodkov, ki so najbolj namenjeni manifestu Ovejevega bitja, nam avtor tako skoraj mimogrede in sila neprisiljeno predstavi tudi najpomembnejše dele njegove preteklosti od otroštva, odnosa z očetom, gradnje hiše, spoznavanja bodoče žene in njegovega razmerja do sosedov ter praktično vsega, s čimer ima opravka. A knjiga vendarle ne govori le o njem, temveč tudi o vseh tistih, ki ga obkrožajo, predvsem novih prišlekov in tem, kako je Ove (jasno) tudi z njimi pričel z levo nogo in … končal v toplem objemu. In tem, kako je Ove prišel v smrtni spor s sostaroselcem naselja in ga končal,ko je bilo to zares pomembno. O tem, kako te lahko poštenost vodi do poslednjega dne, kako točno to prepoznajo tudi drugi v tvoji okolici in kako je lahko to najpomembnejša stvar na svetu. A v osnovi je to Ovejeva življenjska zgodba.

Najbolj zanimivo od vsega, kar spremlja bralno izkušnjo Oveja je to, kako vsebina deluje na bralca. Knjiga je humorna. Povsem situacijska komedija, ki svoj glavni naboj jemlje v Ovejevem karakterju. Ove je, kot že zgoraj zapisano, izjemno zoprn osebek, ki stoično sledi zgolj svojim principom v življenju in se ne pusti motiti v tem, za kar meni, da je prav. In to je bržkone vse. Kot bi stalno nosil priponko s kamenkovskim napisom Mene ne bo noben jebo. Dokler imamo to v glavi, torej dokler nam pisatelj to predoči, Mož z imenom Ove dobro funkcionira kot komedija. Ker je jasno, da so situacije, kamor te pripelje takšno mišljenje, lahko na smrt zabavne. In marsikdo, ki se trudi imeti svoje principe, preko Oveja spozna, kako beden je občutek poraza, ko vedno pogosteje zamahne z roko takrat, ko se mu ne ljubi ukvarjati s tem ali onim. Čeprav ve, da bi se nemara moral. Komedija kot taka lahko izkorišča popačenje in parodiranje vsakodnevnih opravil, vendarle pa ima v sebi večkrat klico resnice, iz katere prihaja. Zato je pot do nje tudi nekako nujna. In običajno ta niti ni več tako smešna. Mož z imenom Ove torej nikakor ni le knjiga, ob kateri se boste krohotali. Na nek način spominja na Jonasa Jonassona in njegovega Allana Karlssona.

Ove je zanimiv predvsem zaradi tega, ker vidimo, kako lahko tudi največji neupogljivci spremenijo svoja stališča, če nekje vidijo večje dobro, v katerega verjamejo. Ne gre za preprost in poceni politični oportunizem, ki smo ga vajeni, temveč dobesedno za verjetje v največje dobro, ki lahko v danem trenutku obstaja. In natanko to je tisto nekaj, kar ima Ove in česar mnogi drugi junaki sodobnega, pa najsi bodo protagonisti visoke literature ali plažnega čtiva, manjkajo. Ove je učbeniški primer dobrega človeka. Nekoga, ki bo druge dal mnogo pred sabo. Ker meni, da je tako prav. In v tem, kar počne, je Ove kruto preprost. Vse na njem je preprosto. V tem pomanjkanju kompleksnega razvoja literarnega junaka nočem zaznavati nujne profanizacije človekovega bitja, s katero je avtor reduciral Ovejevo življenje na (pre)plitko preprostost, žal pa rad verjamem, da bodo to premočrtnost nekateri spravili v predal, iz katerega njegove zgodbe ne bodo priporočali, ker ____ (vstavi poljubno oznako za slabo čtivo). V knjigi o Oveju boste pač na prijeten način brali o življenju, ki ga vodi načelo dobrega in poštenega delovanja in v katerem se tudi najbolj odporni principi odločanja nadomestijo le s principi, ki jih vodi želja po višjem dobrem. V to nas avtor vztrajno prepričuje z uporabo motiva samomora, s katerim preizkuša svojega Oveja. Kar je eden najboljših momentov romana, ko mu vse to uspe izpeljati brez kančka karikiranja. 

Do tega v Mož z imenom Ove pridemo počasi skozi celoten roman. Od Oveja, ki nam je dan kot zoprn človek, s katerim mogoče ni najbolj prijetno komunicirati, do Oveja, ki ga njegova načela spremenijo v nekaj povsem drugega. Če malce manj pozoren bralec tega ne opazi že v pripovedi sami, mu Backman to, sicer v skladu z zgodbo, a po svoje tudi malce nepotrebno, zelo plastično prikaže tudi v zadnjih poglavjih. Ove ne prinaša le zgodbe o Oveju, temveč se trudi prinesti tudi zgodbo o načinu življenja. Takšnemu, katerega videz nas obkroža vsepovsod, pa si večkrat ne vzamemo dovolj časa, da bi vztrajali onkraj tega, kar dobimo na prvi pogled. To sicer pomeni, da Ove ne bo zgolj zabaval, jasno, a hkrati tudi, da bodo vsaj nekatera takšna vztrajanja nagrajena z optimizmom. To bo namreč spremljalo spoznanje, da imajo tudi najbolj zoprni ljudje lahko veliko srce.

In zakaj je to pomembno? Ker skoraj vsi poznamo kakega Oveja.

✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre Knjige
Delo
Koridor
Goodreads 
The Independent
Bookbrowse 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i...

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane...

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga...