Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez Aljaske. Aljaska, ki bo ostala skrivnost. Skritost, ki se ne bo pustila razkriti. Ostaja velik nič, ki terja odgovore. Ostaja velik nič, ki nam nalaga, da postavimo pravo vprašanje.
To je zgodba, ki jo boste prebrali v Kdo si, Aljaska. Gre za prvenec Johna Greena, avtorja, ki me je (in verjetno še marsikoga drugega) lani popolnoma začaral s svojim romanom Krive so zvezde. Zgodba o Aljaski je povsem drugačna od Krive so zvezde. Le protagonisti se zdijo nekako podobnih let, kar seveda pomeni, da gre tudi tu predvsem za mladinski roman. Krive so zvezde deluje na mnogo ravneh in med temi sta vsebinska ter strukturna, stilska plat, povsem enakovredno zastopani. Nepresegljivo zastopani, zagotovo. Kdo si, Aljaska, stilsko ni povsem ob boku Zvezdam, kar ni nič neverjetnega, a tudi Aljaska vseeno odpira svojevrstne pojme, ki so pomemben trn v peti vsakogar. Zgodba posega v življenjski prostor mladih z vpadom smrti. In ta ni nekaj, o čemer je enostavno razpravljati.
Kot opisano zgoraj, Kdo si, Aljaska pripoveduje povsem običajno zgodbo o življenju mladih v internatu, kjer se mladež bori s povsem običajnimi problemi (npr. kako početi nedovoljene reči, ne da bi te dobili), se prepirajo o izvedbi te ali one potegavščine, iščejo potrditve med vrstniki in se obremenjujejo z vsem tistim, s čimer smo se vsi, ko smo bili nekje toliko stari. Zgodbo nam pripoveduje Miles Halter oz. Bajs, kot ga cinično poimenuje cimer (ker je Miles suh kot zobotrebec). Zgodba ima seveda tudi osrednji lik, junakinjo z naslovnice, Aljasko. Odštekano zanimivo dekle, drzno do onemoglosti in v vseh pogledih takšno, da je Miles ne more več spraviti iz glave. Predvsem pa je Aljaska dekle, ki je eno veliko Vprašanje. Takšno, na katerega Miles ne pozna odgovora. Išče poti do nje, želi jo spoznati in spotoma kakopak spozna, da je ona tisto, kar je ves čas potreboval. John Green je v tem delu izjemno uspešno tematiziral ljubezen kot hrepenenje po privlačnosti, ki ji ne poznaš imena. Nedojemljive privlačnosti, za katero ne veš, od kje prihaja in zakaj je tu. In ko nam je vsem jasno, da se bo nekaj zgodilo, se to tudi zgodi. Jasno nam je zato, ker poglavja v Kdo si, Aljaska, niso običajna poglavja. Ta so kot nekakšna časovna bomba zgodbe, ki nam z naslovi "Štirideset dni prej", "Trideset dni prej" in "Štiri dni prej", dajo povsem razločno vedenje o tem, da nekaj se bo zgodilo. Ko se zgodi, kar se je imelo zgoditi, se prične popolnoma druga zgodba.
Še vedno nam pripoveduje Miles. In še vedno se ukvarja le z Aljasko. Še vedno zelo malo ve o njej in še vedno o njej mnogo premišljuje. Problem je le v tem, da Aljaske ni več tu, da bi mu lahko odgovorila na njegova vprašanja. Toliko je to sedaj popolnoma druga zgodba. Aljaska je na prelomu romana doživela hudo prometno nesrečo, a v zgodbi ostaja. Prisotna še bolj kot prej. Tu je kot vprašanje smrti; tu je kot vprašanje življenja; tu je kot vprašanje odločitev, nerazrešenih problemov, lastne identitete, svojega iskanja tega, kar je; tu je kot volja po odgovarjanju na vprašanja onkraj gotovega; tu je kot izgovor profesorja, da lahko svoje dijake povpraša o smislu življenja; in tu je kot način spoprijetja z resničnostjo, kar se seveda zdi vse prej kot enostavna naloga. V končni fazi je Aljaska tu zato, da se Miles (in tudi vsi njegovi prijatelji) nauči pustiti biti.
Vse to se mi zdi je tisto, kar je želel Green povedati v svojem prvem romanu, Kdo si, Aljaska. Želel nas je (predvsem mlade) sprva postaviti v povsem običajno okolje, takšno, ki je domače, kot zapisano, predvsem mladim. Te situacije, ti pogovori in ti problemi so nam znani že iz branja Beatlov ali Zgodovine pornografije. Zanimivo je predvsem to, da Green te setliste ni uporabil tudi v Krive so zvezde (mimogrede, to po mojem mnenju le še bolj priča o drznosti in zasluženemu uspehu, ki so ga Zvezde doživele po svetu). V Kdo si, Aljaska, je ta setlista povsem učbeniška, nakar nam avtor postreže s šokom, ki pretrese nas, bralce in vse naše junake, ki so nam že močno prirasli k srcu. In tu ni kakega dodatnega dvoma. John Green je želel prikazati vse odtenke odgovora na vprašanje, kako se mladi soočijo z minljivostjo in iskanjem smisla skozi vedenje, da nekatere zadeve ne bodo nikdar odkrite, temveč bodo ostale skrivnostno neodgovorjene. V klasičnem smislu. Končni cilj avtorja sem videl natanko v tem, da je odgovor nujno najprej posluh in situacija, ki ne premore odgovorov, pač pa terja preoblikovanje vprašanja. Odgovor je najprej odgovornost temu, kar je in kot je in kot se nam daje.
Kdo si, Aljaska je najprej mladinsko čtivo. S svojim berljivim slogom, ki nevpadljivo in brez kakih nesprejemljivih situacij slika podobe, ki jih na vrhuncu branja pretrga šok. Bralec bo želel, da mladi junaki pokrpajo te podobe na način, ki ga bodo zmogli in avtor jih k temu tudi pripelje. Če Kdo si, Aljaska točno ta šolska premosorazmernost avtorjevega namena loči od Krive so zvezde, naj bo tako. A v vsakem primeru je John Green tudi v Kdo si, Aljaska pokazal, da zna pisati odlične knjige, obvlada pripovedovanje zgodb, predvsem pa je zelo pogumen, ko mlade junake v svojih delih (in bralce) sooča z največjimi vprašanji, kar jih je. Tudi Kdo si, Aljaska se bo mnogo brala.
Pa še na zaslone in platna pride. Mogoče tokrat celo v slovenske kinodvorane.
✭✭✭✭✩
O Kdo si, Aljaska tudi:
Bukla
Emka
Dobre knjige
Mladinska knjiga
Siol
Wikipedia
Avtorjevo spletno mesto
Goodreads
Guardian
vir slike: siol.net
To je zgodba, ki jo boste prebrali v Kdo si, Aljaska. Gre za prvenec Johna Greena, avtorja, ki me je (in verjetno še marsikoga drugega) lani popolnoma začaral s svojim romanom Krive so zvezde. Zgodba o Aljaski je povsem drugačna od Krive so zvezde. Le protagonisti se zdijo nekako podobnih let, kar seveda pomeni, da gre tudi tu predvsem za mladinski roman. Krive so zvezde deluje na mnogo ravneh in med temi sta vsebinska ter strukturna, stilska plat, povsem enakovredno zastopani. Nepresegljivo zastopani, zagotovo. Kdo si, Aljaska, stilsko ni povsem ob boku Zvezdam, kar ni nič neverjetnega, a tudi Aljaska vseeno odpira svojevrstne pojme, ki so pomemben trn v peti vsakogar. Zgodba posega v življenjski prostor mladih z vpadom smrti. In ta ni nekaj, o čemer je enostavno razpravljati.
Kot opisano zgoraj, Kdo si, Aljaska pripoveduje povsem običajno zgodbo o življenju mladih v internatu, kjer se mladež bori s povsem običajnimi problemi (npr. kako početi nedovoljene reči, ne da bi te dobili), se prepirajo o izvedbi te ali one potegavščine, iščejo potrditve med vrstniki in se obremenjujejo z vsem tistim, s čimer smo se vsi, ko smo bili nekje toliko stari. Zgodbo nam pripoveduje Miles Halter oz. Bajs, kot ga cinično poimenuje cimer (ker je Miles suh kot zobotrebec). Zgodba ima seveda tudi osrednji lik, junakinjo z naslovnice, Aljasko. Odštekano zanimivo dekle, drzno do onemoglosti in v vseh pogledih takšno, da je Miles ne more več spraviti iz glave. Predvsem pa je Aljaska dekle, ki je eno veliko Vprašanje. Takšno, na katerega Miles ne pozna odgovora. Išče poti do nje, želi jo spoznati in spotoma kakopak spozna, da je ona tisto, kar je ves čas potreboval. John Green je v tem delu izjemno uspešno tematiziral ljubezen kot hrepenenje po privlačnosti, ki ji ne poznaš imena. Nedojemljive privlačnosti, za katero ne veš, od kje prihaja in zakaj je tu. In ko nam je vsem jasno, da se bo nekaj zgodilo, se to tudi zgodi. Jasno nam je zato, ker poglavja v Kdo si, Aljaska, niso običajna poglavja. Ta so kot nekakšna časovna bomba zgodbe, ki nam z naslovi "Štirideset dni prej", "Trideset dni prej" in "Štiri dni prej", dajo povsem razločno vedenje o tem, da nekaj se bo zgodilo. Ko se zgodi, kar se je imelo zgoditi, se prične popolnoma druga zgodba.
Še vedno nam pripoveduje Miles. In še vedno se ukvarja le z Aljasko. Še vedno zelo malo ve o njej in še vedno o njej mnogo premišljuje. Problem je le v tem, da Aljaske ni več tu, da bi mu lahko odgovorila na njegova vprašanja. Toliko je to sedaj popolnoma druga zgodba. Aljaska je na prelomu romana doživela hudo prometno nesrečo, a v zgodbi ostaja. Prisotna še bolj kot prej. Tu je kot vprašanje smrti; tu je kot vprašanje življenja; tu je kot vprašanje odločitev, nerazrešenih problemov, lastne identitete, svojega iskanja tega, kar je; tu je kot volja po odgovarjanju na vprašanja onkraj gotovega; tu je kot izgovor profesorja, da lahko svoje dijake povpraša o smislu življenja; in tu je kot način spoprijetja z resničnostjo, kar se seveda zdi vse prej kot enostavna naloga. V končni fazi je Aljaska tu zato, da se Miles (in tudi vsi njegovi prijatelji) nauči pustiti biti.
Vse to se mi zdi je tisto, kar je želel Green povedati v svojem prvem romanu, Kdo si, Aljaska. Želel nas je (predvsem mlade) sprva postaviti v povsem običajno okolje, takšno, ki je domače, kot zapisano, predvsem mladim. Te situacije, ti pogovori in ti problemi so nam znani že iz branja Beatlov ali Zgodovine pornografije. Zanimivo je predvsem to, da Green te setliste ni uporabil tudi v Krive so zvezde (mimogrede, to po mojem mnenju le še bolj priča o drznosti in zasluženemu uspehu, ki so ga Zvezde doživele po svetu). V Kdo si, Aljaska, je ta setlista povsem učbeniška, nakar nam avtor postreže s šokom, ki pretrese nas, bralce in vse naše junake, ki so nam že močno prirasli k srcu. In tu ni kakega dodatnega dvoma. John Green je želel prikazati vse odtenke odgovora na vprašanje, kako se mladi soočijo z minljivostjo in iskanjem smisla skozi vedenje, da nekatere zadeve ne bodo nikdar odkrite, temveč bodo ostale skrivnostno neodgovorjene. V klasičnem smislu. Končni cilj avtorja sem videl natanko v tem, da je odgovor nujno najprej posluh in situacija, ki ne premore odgovorov, pač pa terja preoblikovanje vprašanja. Odgovor je najprej odgovornost temu, kar je in kot je in kot se nam daje.
Kdo si, Aljaska je najprej mladinsko čtivo. S svojim berljivim slogom, ki nevpadljivo in brez kakih nesprejemljivih situacij slika podobe, ki jih na vrhuncu branja pretrga šok. Bralec bo želel, da mladi junaki pokrpajo te podobe na način, ki ga bodo zmogli in avtor jih k temu tudi pripelje. Če Kdo si, Aljaska točno ta šolska premosorazmernost avtorjevega namena loči od Krive so zvezde, naj bo tako. A v vsakem primeru je John Green tudi v Kdo si, Aljaska pokazal, da zna pisati odlične knjige, obvlada pripovedovanje zgodb, predvsem pa je zelo pogumen, ko mlade junake v svojih delih (in bralce) sooča z največjimi vprašanji, kar jih je. Tudi Kdo si, Aljaska se bo mnogo brala.
Pa še na zaslone in platna pride. Mogoče tokrat celo v slovenske kinodvorane.
✭✭✭✭✩
O Kdo si, Aljaska tudi:
Bukla
Emka
Dobre knjige
Mladinska knjiga
Siol
Wikipedia
Avtorjevo spletno mesto
Goodreads
Guardian
Zelo dobra knjiga. Priporočam vsakemu,ker ti,da misliti.
OdgovoriIzbriši