Zares veselje je pisati o knjigah, ki so fantastične. Od prve do zadnje črke. Občasno sicer malo zmajujem z glavo, ko se gledam v ogledalo in slišim, kaj vse počnejo ljudje v moji okolici. Zlahka se začnem obremenjevati s tem, ali svoj čas koristim tako, kot je potrebno. Pa s tem ni nič narobe. Potrebno se je prevpraševati, se obnašati kot kaka slaba navigacija na ozemlju brez posodobljenega zemljevida. In zato sem toliko bolj vesel, da kot po pravilu vsake toliko do mene prileti naslov, za katerim stoji zares kvalitetno čtivo. Takrat vem, da je branje super stvar in, da bom to še naprej z veseljem počel.
Tako sem občutil Tribusonov roman Zgodovina pornografije.
(vir slike: mladinska.com)
In s tem bi lahko tudi pričel pripoved o tej knjigi. Z naslovom. Zgodovina pornografije ima bore malo opraviti z zgodovino pornografije. Pa vendarle ima. Gre za izjemno pripoved, ki obsega življenjsko zgodbo nekaj prijateljev, ki so skupaj odraščali in odrasli v naši skupni državi, Jugoslaviji. Tematsko se tako prav mogoče nanaša na podobne motive, ki jih srečamo v Jugoslavija, moja dežela, pa vendar gre za drugačen način pripovedovanja. Roman je dolg. A če bi bil krajši, bi bil Tribuson - v želji, da ga naredi bolj prijaznega vsem, ki ne marajo predebelih knjig - primoran, da iz odlične zgodbe odvzame kak pomemben dogodek. In, če se ozrem nazaj v to zgodbo, v resnici težko najdem trenutke, ki bi jih lahko izpustil. Nak, bila bi škoda in vse je točno tam, kjer mora biti.
Zgodba ima sicer svoj okvir, podobno, kot smo takšne našli že v Popku sveta. Pripovedovalec v roke dobi Zgodovino pornografije, rokopis svojega najboljšega prijatelja, ki mu služi za nekakšen vstop v pripovedovanje zgodbe odraščanja v Jugoslaviji. Dasiravno ta rokopis ni neposredno povezan z vsem, kar se zgodi v romanu, je vseeno vse, kar je v njem, nekakšna zgodba zase. A čas, ki ga celotni roman v resnici povzema, se odvija od konca 1940ih do konca 1980ih, ko so naši junaki na pragi štiridesetih let. Ko torej tudi po Prešernovih merilih ne sodijo več v mladost.
Tako sledimo zgodbi, ki jo pripoveduje Stanislav Ivančić, eden od teh junakov. Zgodba je napisana sočno, a nikakor vulgarno; napisana je v vrhunskem stilu in če je potrebno kak odstavek v branju ponoviti, to nikakor ni zato, ker bi bil nerazumljiv, pač pa bolj zato, ker je branje tako fino; napisana je tudi zelo duhovito, čeprav se bralec velikokrat zaloti, da se smeji zelo resnim stvarem; in napisana je predvsem življenjsko. Jasno je, da je opisati skoraj 40 let življenj nekaj posameznikov v času Titove Jugoslavije, precej zahteven, ambiciozen projekt. Tudi zato, ker je vključenih veliko različnih karakterjev, mnoge ljubezni, tudi sovraštev, veliko strahu in veliko tega, čemur ste – če ste moja generacija – lahko prisostvovali, ko so v vaši okolici začeli govoriti o jugonostalgiji in švercanju dobrot iz Italije, Avstrije itn, pa niste najbolje vedeli, kako na to reagirati. Življenje Stanislava pa vseeno ni kaj hudo posebnega; nekaj, kar bi nujno bilo definirano s pomočjo jugoslovanskosti, ki napaja knjigo. V našem pripovedovalcu je veliko univerzalnega, takšnega, da bi ga brez težav lahko ponesli tudi nekaj desetletij naprej, do danes. Ko boste brali, vsak pač s svojega zornega kota, ne boste imeli težav s posvojitvijo Tribusonovih junakov. Uživali boste v njihovem odraščanju in v tem, kako pomemben je bil posameznikov pedigre v družbi, ki naj bi bila v svojem temelju osnovana na enakosti. Predvsem pa boste uživali v vsakdanjih zgodbah teh junakov. In to se mi zdi ena tistih bistvenih posebnosti Zgodovine pornografije.
Gre za to, da bi v običajnih pogojih, torej v knjigah, ki imajo takšno dikcijo in se nanašajo na podobne teme, pričakoval, da gre za iskanje prikaza nečesa drugega, kot je vidno na prvo žogo. Torej, v tem primeru sem od sebe pričakoval, da bom skozi prizmo vsakdanjih zgodb Bajsija Ivančiča, Delona, Mikija, Irene, Arlete, Ljuba in drugih, skoraj zagotovo videl le sredstva za prikaz in interpretacijo življenja v bivši Jugoslaviji. In s tem prikaz neenakosti, težkega življenja, strahu pred oblastjo in politične/ekonomske samozadostnosti nekega naroda. A tu je nek štos. Takšnega branja sploh nisem doživel. Ne morem sicer zapisati, da bi bilo vseeno, če se zgodba ne bi odvijala točno tam in točno takrat, a vseeno. Štos je natanko ta, da gre za življenjske zgodbe prej omenjenih, ki so mnogo bolj pomembne od zgodbe, ki se odvija na platnu za njimi. Čisto resno. Tole ni roman, ki bi ga priporočil tistim, ki iščejo Jugoslavijo. To je branje za zmeraj.
In v podporo takšni interpretaciji je v Zgodovini pornografije kar nekaj vrhuncev. Meni osebno je daleč najbolj pomenljiv obračun z zgodovino, ki ga fikcija v tem delu naredi sama s seboj. Naš pripovedovalec je književnik, ki je napisal že marsikaj, med drugim tudi kriminalko, fantastičen roman in pesmi. Preizkusi se tudi v scenariju, v katerem opisuje tragičen dogodek, ki se je zgodil v kinematografu, ko so v sobi s projektorjem našli mrtvega kinooperaterja. Ta se je ubil, ker je izvedel, da se je njegova žena spečala z enim od aparatčikov, ki so sicer neizmerno uživali v pornografiji, ki jim jo je kinooperater moral predvajati. Tragična zgodba, ki je še bolj tragična, ker vemo, da si je naš pripovedovalec ni izmislil, temveč je zgolj zapisal zgodbo svojega prijatelja oz. njegovega očeta. Gre za grdo zgodbo, ki je marsičem zaznamovala potek celotnega dogajanja v romanu. Scenarij pa je bil zavrnjen. Ker je preveč neverjeten. Preveč fantastičen. To gesto, s katero se Tribuson poigra v svojem romanu, se zdi, da jo je uporabil prav zato, da pokaže na ničnost pomena zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščin, ki lahko seveda botrujejo tragediji, vendarle pa se s posledicami in razrešitvijo lahko ukvarjaš le sam. In z dobrimi prijatelji. Ko fikcija ubije fikcijo, ki posnema realnost, vse skupaj deluje kot dvojna negacija: ostane pa življenje.
Super knjiga. Hitro in inteligentno branje, ki ne bo dolgočasilo. Močna zgodba o odraščanju, prijateljstvu in vsem, kar spada zraven. Bralci, ki te dobe nismo doživeli, jo bomo na takšen način z veseljem požrli. Bralci, ki so jo, pa bodo dobili vstopnico za potovanje v čas, ko spomini še niso bili potrebni (tudi ta citat sem si sposodil pri Tribusonu). Zgodovino pornografije označujejo kot najboljši roman Gorana Tribusona do sedaj. Jaz pa lahko pritrdim, da je izjemno branje. Priporočam.
✭✭✭✭✭
O Zgodovini pornografije tudi:
Komentarji
Objavite komentar