03. april 2014

Beatli: tja, kjer sem bil

Nekaj močno privlačnega je na literaturi, ki ima svoj glavni motiv v opisovanju otroštva. Pa nisem popolnoma prepričan, če vem zakaj. Mimo tega, da hodim v NLB po odgovor, vseeno poizkusim v nekaj taktih. Problem, ki ga vidim, je ta, da se mi zdi, da ga ni človeka, ki bi prednosti in vrednosti otroštva spoznal še v času, ko je bil sam del tega procesa. To lahko drži vodo. Ko gremo preko teh težavnih let svojevrstne borbe za obstanek – in prav zato borbe, katere konec si želimo kar najhitreje – pa se z nekakšnim patetičnim spominom vračamo nazaj v leta, ko (zopet si izposojam vrstice Tribusona) spomini niso bili potrebni. In temu rečemo nostalgija. Sam temu ne bi prehitro dajal preveč veselih predznakov, kajti prav rado se dogodi tudi, da se med tem spominjanjem vršijo tudi filmi, ki nas ne navdajajo s pretirano radostjo. A moč teh spominov nas vleče prav tja. In nemara prav zato radi beremo čtivo, ki nas bo peljalo tja. Tja, kjer smo bili tudi sami. S pomembnim dostavkom, da je naravnost nujno, da tam nismo več. Prav distanca od odraščanja je tisti pozitivni pogoj možnosti za privlačnost branja o odraščanju. A ko je ta pogoj izpolnjen, smo že zmagali. Ker smo v svoji popolnoma egoistični vsakodnevni zahtevi po uživanju glavni mojstri podrejanja izbire situacij, ki nas bodo peljale čim bližje tja, kamor želimo. In v tem primeru je to tja, kjer smo bili. V odraščanje, v zgodbo o odraščanju.

Če mi je Tribuson ponudil dovolj, da sem v branju njegove Zgodovine pornografije našel tisto neodtegljivost užitkarjenja v obračanju strani, ni bilo pri Christensenu popolnoma nič drugače. Mnogo vzporednic bi lahko naštel med obema romanoma. Oba sta več kot odlična časovna epopeja nerazdružljivih kolegov, ki bijejo bitke svojega časa. Vsak od njih na svoj način in vseeno je njihov boj zgolj in izključno njihov. Skupen. Odraščanje je, vsaj za veliko nas, obdobje vzponov in padcev; obdobje prvih ljubezni in zakonov, ki nam jih postavljajo starši; obdobje prvih prekršitev teh zakonov. Upora in iskanja. In prijateljev. Pojem prijatelja je v odraščanju nekaj povsem drugega kot kasneje. Pa niti ne bom preizkušal napetost te ponjave, ker se ob miselnih kolobocijah iskanja obrazložitve te trditve zagotovo strga. Pač drugače je. In skoraj žerjavico bi držal v roki, da bi mi pritrdili. Vse to boste našli v obeh, tako Tribusonu kot Christensenu. In še mnogo več.

(vir slike: emka.si)

Nemara bi šel še dlje: skoraj prepričan sem, da je predvsem fino branje teh dveh romanov v zaporedni vezavi. Zakaj? Zato ker oba opisujeta zelo podobne dogodivščine, le, da je interesantno prav to, da sta geografsko vezana na popolnoma različno okolje. Tribuson je pisal o prijateljstvu in odraščanju v Jugoslaviji, Christensen v povsem drugem okolju.

Roman Beatli je izjemno berljiv in sproščen, na čase napet in melanholičen, a nekako domač v svoji preprostosti. Ukvarja se z najstniškimi leti Kima, Seba, Ola in Gunnarja. Prijatelji, ki skupaj doživijo vse, kar ste v takšni ali malo predelani različici doživeli tudi vi. Rdeča nit te knjige so The Beatles. Seveda. Njihova glasba je nekakšno spiritualno vezivo, ki četverico veže v neprebojnost, do katere ne seže praktično nič. Roman je sicer pravi špeh, zaključi se tam nekje pri 630. strani in ena od konstant so The Beatles. Junaki romana so se z njimi poistovetili, pravzaprav celotno zgodbo slišimo iz ust Paula, oziroma Kima. Vsako poglavje v knjigi se imenuje po enem izmed albumov, ki so ga izdali The Beatles. In ti albumi, ki jih malikovalsko poslušajo v zasebnosti domače sobe tistega od prijateljev, ki je imel gramofon in dobil ploščo, so nekaj, kar z njimi ne umre.



Beatli so zelo razgiban roman, ki nima nekega specifičnega cilja. Čeprav je v romanu in njegovih glavnih osebah (in ne le v omenjenih štirih) skoraj vedno prisoten nek cilj. Tako boste brali o otroštvu na Norveškem od začetkov šestdesetih do srede sedemdesetih let. Brali boste o tem, kako so hodili ribarit, kako so se ga prvič napili, kako so se v šoli spoprijemali s profesorji in kakšno vlogo so odigrali njihovi starši (predvsem to bo nekaj posebnega za tiste, ki ste prej prebrali Zgodovino pornografije, kjer je so bili starši v vlogi nečesa povsem drugačnega). Brali boste o tem, kako nujno se je bilo takrat v tistem okolju postaviti na neko stran. V Jugoslaviji seveda ni bilo dileme, katera stran je prava; na Norveškem je bilo opcij seveda veliko več. Kar je seveda tudi, iz tega političnega branja izhajajoče, je to, da se v nekaterih momentih čisto legitimno zazdi, da si, vsaj nekateri, Beatli želijo socializma bolj kot česarkoli drugega. To je bil eden od norih vrhuncev te knjige: junaki Beatlov, ki želijo biti junaki Zgodovine pornografije. A seveda to ni vse. Pozorno branje bo razkrilo tudi odnos, ki so ga ta hipijevska leta s svojim vplivom imela na dojemanje cerkvene avtoritete. Uporov, ki so jih zganjali v knjigi, sicer ni bilo prav veliko. Tistih pravih uporov (semkaj pač ne štejem borbo proti striženju las). Eden tistih pravih uporov je bilo zoperstavljanje lokalnemu fajmoštru. Zvestoba sebi proti laži, ki je eden od Beatlov ni zmogel, je eskalirala na posebno močen način. Nekaj sto strani kasneje sicer prav ta junak sam od sebe najde Boga (ne povem, kako hitro ga zopet izgubi) in natanko zato je ta upor res upor. Več ne izdam, knjiga je preveč zanimiva, da bi jo komurkoli želel priskutiti.

Kakorkoli že, žal tudi o tej knjigi nimam slabega. Zgodba pije vodo; njihova zgodba drži. Na spletu lahko preberete, da obstajata še dve nadaljevanji, seveda ostaja upanje na prevod (v norveščini sem žal nekoliko slab). Vzemite jo v roke in plavajte s tistimi, ki so živeli za Beatle, Rolling Stonese, Jima Morissona in ostale. Z Beatli boste doživeli marsikaj. Ko se bo zazdelo, da spremljate zgolj melodramo primestne otročadi, ki jih tarejo predvsem problemi prvega sveta, bo hitro prišel kak zasuk, ki bo napravil žanrski premik v kriminalko, pustolovščino ali vam postregel s prvovrstno eksistencialistično monodramo. Tega, kje se vse skupaj konča, vam seveda ne zapišem.

Ja, nekaj zelo močno privlačnega je na literaturi, ki opisuje otroštvo. Tribuson ali Christensen ne bosta razočarala. Oba sta odlično tlakovala pot do tja, kjer sem bil.



Po knjigi Larsa Saabye Christensena bodo letos zavrteli tudi film, informacije so na Imdb, napovednik pa tule:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...